Jedro

Tožnik je pravni interes v socialnem sporu, v katerem je izpodbijal dokončno odločbo toženca v zvezi z začasno odločbo toženca, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine, izkazoval le do izdaje dokončne in pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je nadomestila začasno odločbo. Ker od pravnomočnosti te odločbe dalje svojega pravnega položaja v sporu ne more več izboljšati, nima več pravnega interesa za izpodbijanje začasne odločbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba zavrže. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbe toženca št. ... z dne 18. 9. 2009 in začasno odločbo št. ... z dne 5. 5. 2009 in naložilo tožencu, da je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe tožniku ponovno odločiti o pravici in višini starostne pokojnine od 1. 2. 2009 dalje z upoštevanjem podatkov o plačah za obdobje od 1. 9. 1985 do 28. 2. 1990, sporočenimi na obrazcu M-4 z dne 15. 7. 1991 in mu povrniti stroške sodnega postopka v višini 602,84 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna. Navaja, da je iz dejanskega stanja razvidno, da je toženec z začasno odločbo št. ... z dne 5. 5. 2009 tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 801,99 EUR na mesec od 1. 2. 2009 dalje. Začasna odločba je bila tožniku izdana zaradi tega, ker še niso bili znani valorizacijski količniki za leto 2008, v obrazložitvi je bilo tudi navedeno, da bo dokončna odmera pokojnine opravljena po določbi 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Zoper začasno odločbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo št. ... z dne 18. 9. 2009, zoper katero je vložil tožbo, ker naj bi mu bila pokojnina nepravilno odmerjena. Nato je toženec z odločbo št. ... z dne 28. 10. 2009 je toženec odločil o glavni stvari. S to odločbo je bilo dokončno odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 801,99 EUR na mesec od 1. 2. 2009 dalje. V navedeni odločbi je bilo odločeno tudi, da se s to odločbo nadomesti začasna odločba št. ... z dne 5. 5. 2009 ter da se že izplačani zneski poračunajo. Zoper odločbo z dne 28. 10. 2009 tožnik ni vložil rednega pravnega sredstva, zato je ta odločba postala pravnomočna. Navedeno je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave z dne 13. 5. 2011, ko je tožena stranka opozorila, da je bila izdana dokončna odločba toženca z dne 28. 10. 2009, zoper katero se tožnik ni pritožil. Navaja, da je toženec ravnal v skladu z določbo 249. člena ZPIZ-1 ter določbo 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ko je tožniku izdal najprej začasno odločbo, saj v času odločitve, to je 5. 5. 2009, še niso bili znani valorizacijski količniki. Dokončno odločbo z dne 28. 10. 2009 je bil toženec dolžan izdati glede na določbo 47. člena ZPIZ-1. Toženec je z odločbo, izdano dne 28. 10. 2009, tožniku dokončno odmeril višino starostne pokojnine. Zato ima po mnenju toženca pravne posledice le dokončna odločba, ki pa je postala pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo. Tako začasna odločba več ne obstoja in za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le do izdaje dokončne odločbe z dne 28. 10. 2009, od pravnomočnosti te odločbe dalje pa si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti večjo pravico, kot mu gre iz pravnomočne dokončne odločbe z dne 28. 10. 2009. Zato ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo in bi prvostopno sodišče moralo tožbo v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 v zvezi z določbo 2. odstavka 181. člena ZPP zavreči. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 446/2008 z dne 7. 9. 2010 glede pravnega interesa za vložitev revizije, kot tudi na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, Psp 27/2011 z dne 10. 3. 2011. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe toženca v pritožbi in vztraja, da je prvostopenjsko sodišče popolnoma pravilno ugotovilo, da z začasno odločbo niso bila urejena razmerja med tožnikom in tožencem le glede količnikov, vendar je tožnik takoj protestiral in navedel, da mu z začasno odločbo, ki mu jo je izdal toženec, niso v pokojninsko osnovo bila priznana tudi leta, ko je kot detaširani delavec delal v tujini od 1. 9. 1985 do 28. 2. 1990. Poudarja, da toženec ni imel pravice nadomestiti začasno odločbo s stalno odločbo, dokler v sporu med tožnikom in tožencem niso razčiščena vsa dejstva, saj bi tožniku na podlagi postopkov, kot jih je izvedel, enostavno vzel pravico do sodnega varstva. Prvostopenjsko sodišče tudi popolnoma pravilno ugotavlja, da je obrazec M-4 ustrezna javna listina. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, kot sledi iz odgovora na pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz dokumentacije izhaja, da je toženec tožniku z začasno odločbo št. ... z dne 5. 5. 2009 tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 801,99 EUR na mesec od 1. 2. 2009 dalje. Iz obrazložitve citirane odločbe je razvidno, da je bila izdana zaradi tega, ker še niso bili znani valorizacijski količniki za leto 2008, hkrati pa je tudi navedeno, da bo dokončna odmera pokojnine opravljena po določbi 47. člena ZPIZ-1. Zoper navedeno začasno odločbo je tožnik vložil pritožbo, nato pa zoper dokončno odločbo št. ... z dne 18. 9. 2009 tudi tožbo. Z odločbo št. ... z dne 28. 10. 2009 je nato toženec odločil o glavni stvari in dokončno odmeril starostno pokojnino. S to odločbo je bilo dokončno odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 801,99 EUR na mesec od 1. 2. 2009 dalje. S citirano odločbo je toženec obenem odločil, da se s to odločbo nadomesti začasna odločba št. ... z dne 5. 5. 2009 ter da se že izplačani zneski poračunajo. Odločbe št. ... z dne 28. 10. 2009 tožnik ni izpodbijal in zoper njo ni vložil rednega pravnega sredstva tako, da je ta odločba postala pravnomočna.

Glede na navedeno gre za stanje, ko je toženec z odločbo z dne 28. 10. 2009, tožniku dokončno odmeril starostno pokojnino. Citirana odločba je postala pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo. Začasna odločba zato več ne obstaja in za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tako je tožnik pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le do izdaje dokončne odločbe z dne 28. 10. 2009. Od pravnomočnosti te odločbe dalje pa si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 28. 10. 2009. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnika, ki s tožbo izpodbija drugostopno odločbo toženca št. ... z dne 18. 9. 2009, izdano v pritožbenem postopku zoper začasno odločbo št. ... z dne 5. 5. 2009, pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Kadar pa tožnik s tožbo svojega pravnega položaja, ne more izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), tožbo zavrže. Toženec v pritožbenem postopku uveljavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb ZDSS-1 in ZPP, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita, saj bi sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo moralo zavreči. Po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (2. odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe 2. odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitvena sodba. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v pravdnem postopku: Zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje na utemeljeno pritožbo toženca, spremenilo tako, da je tožbo zavrglo.

Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer prispeval k razjasnitvi sporne zadeve.