Jedro

Zgolj dejstvo, da kazenski postopki, ki tečejo zoper osumljenca, formalno niso združeni, ni ovira, ki bi preprečevala, da bi se sodišče pri utemeljevanju pogojev za pripor lahko sklicevalo tudi na dejstva, razvidna iz teh postopkov, če so izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega E.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 21.9.2006 zoper osumljenega E.L. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, v katerega mu je vštela čas od 19.9.2006 od 20.25 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenega E.L. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi "bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka", ki pa jih razen kršitve 3. člena ZKP navaja le opisno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter osumljenemu E.L. odpravi pripor.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in se zato zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku osumljenega E.L. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razumne pravne obrazložitve o utemeljenosti suma kot temeljnega pogoja po 1. odstavku 201. člena ZKP, da je osumljenec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odstavku 311. člena KZ. Sodišče naj bi po navedbah vložnika ne utemeljilo, na podlagi česa sprejelo sklep, da se osumljenec ukvarja s tem kaznivim dejanjem in tudi ne pravne podlage, ki bi osumljencu narekovala dolžnostno ravnanje preverjanja osebnih in potnih listin tujih državljanov, ki jih je kot taksist prevažal. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe (2. odstavek na 3. strani) navedlo, da je zoper osumljenca v mesecu decembru 2005 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti vložena obtožnica zaradi istovrstnega dejanja, kar ob upoštevanju dejstva, da je taksist, nedvomno utemeljuje sklepanje, da se ukvarja s prevažanjem ilegalcev. Pojasnilo je tudi, da je mogoče utemeljeno sklepati, da je osumljenec člen v organizaciji, ki izvršuje kazniva dejanja po 311. členu KZ ter da take verige praviloma niso vzpostavljene za izvršitev samo enega kaznivega dejanja, ampak za izvajanje kriminalne dejavnosti v daljšem časovnem obdobju. Taki oceni, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ni mogoče odreči razumne presoje. Kolikor pa vložnik takšne argumentacije ne sprejema, s tem po vsebini ne uveljavlja nobene procesne kršitve, ampak pravnomočno odločbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Enako velja za navedbe, s katerimi vložnik ponuja drugačno dokazno presojo o osumljenčevih (zadostnih) možnostih preživljanja sebe in družine z legalnimi zaslužki ter vplivu te okoliščine na presojo ponovitvene nevarnosti.

Strinjati se je treba z navedbo vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo, da protipravnost prevoza potnikov osumljencu ni očitana zaradi tega, ker je opustil dolžnost preveriti osebne in potne listine prebežnikov preden jih je sprejel v vozilo, ampak zato, ker je vedel, da gre za osebe, ki so državno mejo prečkale brez potrebnih dovoljenj, potem ko se je za njihov prevoz vnaprej dogovoril. Med razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni nobenih nasprotij, saj je sodišče ugotovilo, da naj bi osumljenec sodeloval v verigi oseb, ki so poimensko navedenim štirim tujim makedonskim državljanom organizirale ilegalen prehod čez slovensko-hrvaško mejo in prevoz do meje z Republiko Italijo.

Zahteva tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prekršilo domnevo nedolžnosti iz 3. člena ZKP, ker se je pri utemeljevanju obstoja pogojev za pripor, sklicevalo na kazenska postopka zaradi istovrstnega in kaznivega dejanja po 2. odstavku 217. člena KZ. Vrhovno sodišče je v več odločbah sprejelo razlago, da domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov in da je dopustno odrediti pripor še pred pravnomočnostjo sodbe, če je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Pritrditi je treba navedbam v odgovoru vrhovnega državnega tožilca, da velja povsem enaka stopnja verjetnosti, kot se zahteva za utemeljen sum, zaradi katerega je bil odrejen pripor, tudi za druga kazniva dejanja, v zvezi s katerimi so uvedeni sodni kazenski postopki. To pa pomeni, da so dokazi in dejstva, na podlagi katerih so bili ti postopki uvedeni, podani najmanj na stopnji utemeljenega suma, ki je v primeru, v katerem je vložena obtožnica, še bolj izrazit. Zgolj dejstvo, da kazenski postopki, ki tečejo zoper osumljenca, formalno niso združeni, ni ovira, ki bi preprečevala, da bi se sodišče pri utemeljevanju pogojev za pripor lahko sklicevalo tudi na dejstva, razvidna iz teh postopkov, če so izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti. Kolikor pa vložnik zatrjuje, da je izpodbijana pravnomočna odločba nezakonita, ker je sodišče o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti sklepalo (predvsem) na podlagi tega, da zoper njega tečeta kazenska postopka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije, kar da kaže, da osumljencu ilegalno pridobljena sredstva očitno ne zadoščajo za zadovoljevanje življenjskih potreb njega in njegove družine, zavrača dokazno presojo v pravnomočni odločbi, pa po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da sklepanje sodišča o ogroženosti zdravja ilegalcev nima potrebnih razlogov, ki bi tak sklep dopuščali, saj da ne gre za kaznivo dejanje take vrste, da bi že iz abstraktnega dejanskega stanu izhajala tovrstna ogroženost, ta pa da ni razvidna niti iz tenorja zahteve državnega tožilca niti zanjo v spisu ni nobene opore.

Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države je takšno dejanje, pri katerem je varnost (in s tem tudi zdravje) ljudi lahko ogrožena. Ilegalno spravljanje ljudi čez državno mejo že samo po sebi predstavlja nevarnost zaradi neprestane možnosti nastanka nepredvidljivih zapletov in pogojev, v katerih poteka izvrševanje teh dejanj. V nekoliko milejši obliki velja to tudi za prevažanje prebežnikov po ozemlju države. Seveda o neogibnosti pripora ni mogoče sklepati zgolj na podlagi narave osumljencu očitanega kaznivega dejanja, pač pa morajo to utemeljevati okoliščine primera.

Prvostopenjsko sodišče je v razlogih navedlo, da je spravljanje beguncev preko meje zvezano z ogroženostjo njihove osebne varnosti in da pri takšnih prevozih ni zagotovljena osnovna zdravstvena varnost beguncev in da so takšne okoliščine izkazane tudi v konkretnem primeru. Sodišče druge stopnje je neogibnost pripora in sorazmernost posega v osumljenčevo pravico do prostosti utemeljilo z nujnostjo preprečitve ogroženosti zdravja ilegalcev, do katere bi prišlo, če bi osumljenec kazniva dejanja ponavljal. Ni točna navedba v zahtevi, da v spisovnih podatkih ni podlage, ki bi utemeljevala sklepanje sodišča o ogroženosti zdravja ilegalcev. Iz izpovedb prič M.B. in H.B. je razvidno, da naj bi v okviru organiziranega ilegalnega spravljanja skupine iz Skopja do Nove Gorice noč na 17.9.2006 prespala v nekem hlevu, torej v razmerah, ki pomenijo grožnjo za zdravje. Priča H.V. je v kazenskem postopku, ki zoper osumljenca zaradi istovrstnega kaznivega dejanja teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, povedal, da so mejo prestopili z vodičem, nato pa odšli v gozd, kjer so od večera pa do prihoda avtomobilov čakali v nekem gozdu, torej v razmerah, ki so prav tako ogrožujoče za zdravje. Ko gre za več storilcev, ki so med seboj povezani in imajo razdeljene vloge (v konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da naj bi bil osumljenec člen v organizaciji, ki izvršuje kazniva dejanja po členu 311. KZ), zadošča če je do ogrožanja ilegalnih prebežnikov prišlo v katerikoli fazi storitve kaznivega dejanja in ni nujno, da je bila njihova varnost ogrožena ravno v tisti fazi, v kateri je deloval osumljenec. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je v izpodbijani pravnomočni odločbi tudi obstoj tretjega pogoja za pripor (še) zadovoljivo obrazložen in so zato nasprotne vložnikove trditve neutemeljene.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega E.L., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.