Jedro

V skladu z določbo 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni, med katerimi je na prvem mestu naveden pogoj, da ima oseba uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Da pa je imela tožnica v spornem obdobju uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, v zadevi ni sporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju finančni tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo v zadevi ugotovitve rezidentskega statusa odločila, da se tožnica v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) od 1. 1. 2008 do 28. 4. 2013 še vedno šteje za rezidenta Slovenije za davčne namene. Davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 3. 12. 2014 predložila vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa za davčno leto 2008. V vlogi je navedla, da je Slovenijo zapustila konec leta 2007, ko se je zaposlila v ZDA, kjer je živela skupaj z možem v najemniškem stanovanju. Pogodba se je podaljševala do julija 2010. V Sloveniji je ob odhodu prijavila začasno bivališče v ZDA. Nato je bila napotena na delo v Švico, kjer je živela leta 2011 in 2012. Novembra 2012 se je pridružila možu v Avstriji, vendar ni zaposlena. Sedaj je rezidentka Avstrije. V Sloveniji je novembra 2012 prijavila začasen odhod iz Republike Slovenije, aprila 2014, ko je postalo jasno, da se v Slovenijo z možem ne bosta vrnila, pa je odjavila stalno prebivališče. Ima sina, ki je rojen v Avstriji. Z družino živijo v Avstriji v najemniškem stanovanju. Sin obiskuje vrtec v Avstriji. Iz uradnih evidenc davčnega organa je razvidno, da je bila tožnici izdana odločba z dne 18. 11. 2014, na podlagi katere je bila spoznana za nerezidentko Slovenije za davčne namene v obdobju od 29. 4. 2013 dalje. Finančni organ se sklicuje na 6. člen ZDoh-2, ki ga citira. Vsi kriteriji, ki določajo rezidentski status so enakovredni. Posameznik se šteje za rezidenta Slovenije, če izpolnjuje katerikoli pogoj iz tega člena, med katerimi je pod točko 1. navedeno, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Ker je tožnica ob odhodu v tujino v Sloveniji obdržala stalno prebivališče na naslovu A. do 28. 4. 2013, se skladno s 1. točko 6. člena ZDoh-2 v obdobju od 1. 1. 2008 do 28. 4. 2013 še vedno šteje za rezidenta za davčne namene v Republiki Sloveniji.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V konkretnem primeru gre za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso, ki jo navaja, ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje. Pravna podlaga za določitev statusa rezidentstva v danem primeru je lahko le 6. člen ZDoh-2, ki ga citira. Pritožbeni organ ugotavlja, da je imela tožnica v obravnavanem obdobju v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče. Prijava, odjava in sprememba stalnega prebivališča se vodi v Registru stalnega prebivalstva, ki je uradna evidenca. Gre torej za formalni pogoj, ki v danem primeru ni sporen. Tožničino dokazovanje, kje dejansko prebiva, ne more vplivati na drugačno odločitev v tem postopku. V tem postopku, ki ni postopek odmere davka, ni podlage za presojo rezidentstva na podlagi Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja (v nadaljevanju tudi Konvencija). Podlaga za odločanje v tem postopku je lahko le ZDoh-2. Navedeno pa ne pomeni, da zavezanec ne bo mogel svojih pravic uveljaviti na podlagi Konvencije v postopku, s katerimi dejansko pride do odmere davka in s tem do situacije, ki lahko privede do dvojnega obdavčevanja.

4. Tožnica vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnica se s pravno podlago, ki jo navaja toženka, strinja, vendar jo toženka uporablja napačno in brez upoštevanja vseh konkretnih dejstev in okoliščin. Stalno prijavljeno prebivališče po 1. točki 6. člena ZDoh-2 je namreč ena izmed možnih rezidentčnih vezi, ki pa se lahko uporabi zgolj pod pogojem, da zavezanec izpolnjuje pogoje za prijavo stalnega prebivališča skladno z Zakonom o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1). Ni mogoče govoriti tem, da je izpolnjen pogoj „stalnega“ prebivališča, samo zato, ker ima oseba formalno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, če niso hkrati tudi dejansko izpolnjeni pogoji za prijavo stalnega prebivališča po ZPPreb-1, kar je konkreten primer. Navaja določbe 3. točke 3. člena navedenega zakona, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Stalnega prebivališča tožnica na prijavljenem naslovu v Sloveniji glede na dikcijo ZPPreb-1 dejansko ni imela, ker se je v spornem obdobju trikrat preselila in tam prebivala, kar pojasni in navaja različne dokaze. Poglavitni razlog, zakaj tožnica ob odhodu iz Slovenije v ZDA od 1. 1. 2008 ni odjavila stalnega prebivališča v Sloveniji je, da je v ZDA odšla na podoktorsko izobraževanje na priznano univerzo, za kar je potrebovala ameriško vizo. V ta namen je prejela J-1 vizo, ki je tipa „non-immigrant visa“. Nujen pogoj za njeno pridobitev je bil, da se v ZDA ne namerava preseliti za nedoločen čas. Iz tega razloga ni smela spremeniti stalnega prebivališča, saj bi bil nasprotno vsak njen vstop v ZDA zaradi strogih pogojev glede vize na meji zavrnjen in v ZDA posledično ne bi mogla opravljati podoktorskega izobraževanja. Tožnica ni obdržala stalnega prebivališča v Sloveniji, zato ker bi se želela vrniti v Slovenijo. Navaja drugi odstavek 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se okoliščine in dejstva, ki so bistvene za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski oz. ekonomski vsebini. To je treba smiselno uporabiti v obravnavanem primeru ter je pri razlagi pogoja (formalnega stalnega prebivališča) izhajati iz dejanske narave okoliščin, in ne iz formalne. Glede na dokaze, ki jih je tožnica predložil in dejanske okoliščine, tožnica v obdobju 1. 1. 2008 do 28. 4. 2013 zagotovo ni dejansko stalno prebivala v Sloveniji, zato glede na dikcijo stalnega prebivališča po tretjem odstavku 3. člena ZPPreb-1, tožnica ni izpolnjevala pogojev za stalno prebivališče v Sloveniji, ampak v ZDA v obdobju med 1. 1. 2018 do julija 2010, v Švici v obdobju med avgustom 2010 in oktobrom 2012 in v Avstriji od novembra 2012 dalje. Oseba, ki ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji mora tudi dejansko izpolnjevati pogoje za stalno prebivališče, ki ga pa tožnica v konkretnem primeru ni izpolnjevala, glede na določbe ZPPreb-1 in je temu primerno potrebno 1. točko 6. člena ZDoh-2 v takšnem primeru razlagati kot vprašanje dejanskega stalnega doma v Sloveniji, in ne zgolj formalno prijavljenega prebivališča. Tožnica navaja, da se tudi za namen KIDO pojem za stalno prebivališče razlaga kot dejansko in ne formalno rezidenčno vez. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženki v ponoven postopek in ji naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni zakonom so tudi razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev in razlogi, s katerimi toženka zavrne pritožbo, zate se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na njune razloge in jih ne ponavlja.

8. Tožbeni razlogi sodišče ne prepričajo o nasprotnem. Med strankama namreč ni spora o tem, da je imela tožnica v spornem obdobju uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Iz določb 1. točke 6. člena ZDoh-2, katerih uporabo pravilno opredelita organ prve stopnje in toženka. Iz navedenih ugotovitev dejanskega stanja, tudi po presoji sodišča izhaja, da je tožnica v skladu z navedenimi določbami ZDoh-2 v spornem obdobju rezidentka Slovenije. Glede na pravno pomembno dejansko okoliščino, to je uradno prijavljeno stalno prebivališče tožnice v Sloveniji, se namreč pokažejo za nepomembne vse tiste tožbene navedbe in predložene listine, s katerimi tožnica dokazuje osredinjenje življenjskih interesov v ZDA, v Švici in nazadnje v Avstriji.

9. Sklicevanje na dikcijo stalnega prebivališča po tretjem odstavku 3. člena ZPPreb-1, in stališče tožnice, da v skladu z navedenimi določbami ZPPreb-1 tožnica ni izpolnjevala pogojev za stalno prebivališče v Sloveniji, v obravnavanem primeru ni pravilno. Tudi navajanje drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, po katerem se okoliščine in dejstva, ki so bistvene za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski oz. ekonomski vsebini, v obravnavanem primeru, ko obstaja jasno zakonsko določilo 1. točke 6. člena ZDoh-2, ni pravilno. Po presoji sodišča je pravilno stališče obeh davčnih organov, da je za odločitev po 1. točki 6. člena ZDoh-2 relevantno formalno stalno prebivališče, stališče tožnice, da je relevantno dejansko prebivanje v nasprotju z zakonskim besedilom 1. točke 6. člena ZDoh-2, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj, pa je za odločanje irelevantno. Dejstvo je, da tožnica ob odhodu v tujino ni odjavila stalnega prebivališča v Sloveniji, razlogi, kot jih navaja, pa na drugačno odločitev, glede na 1. točko 6. člena ZDoh-2, ne morejo vplivati. V skladu z določbo 6. člena ZDoh-2, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni, med katerimi je na prvem mestu naveden pogoj, da ima oseba uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Da pa je imela tožnica v spornem obdobju uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, v zadevi ni sporno.

10. Tudi sklicevanje tožnice na pojem stalnega prebivališča v skladu s Konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčenja, za katero tožnica sicer navaja, da v obravnavnem primeru njena uporaba ne pride v poštev, in le opozarja na razlago pojma stalnega prebivališča, kot eno izmed prelomnih pravil za določitev davčnega rezidentstva, na drugačno odločitev v tem postopku, ki ni postopek odmere davka, ne vpliva na drugačno odločitev. Razlogi tožnice, da je treba tudi po 1. točki 6. člena ZDoh-2 kot stalno prebivališče razlagati dejansko, in ne formalno rezidenčno vez, so po presoji sodišča tudi v direktnem z nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene, ki se v skladu z ZDoh-2 ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje, v kateri pa v času odločanja (prim. 1. člen ZDoh-2R, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2017) ni podlage za uporabo sporazuma, kar tožnica niti ne zatrjuje.

11. Po povedanem je materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.