Jedro

Določila Splošnih pogojev, po katerem za naklep šteje tudi ravnanje, ki ga zavarovanec opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, zaradi česar je izključeno zavarovalno kritje, ni mogoče razlagati tako široko, da bi vključeval tudi opustitev nadzora nad napačnim delom delavca.

Delavec, ki je v skladu z utečeno prakso stopil na izključen rezalni stroj, da bi lažje vpel obdelovanec, namesto da bi o nevarnem položaju obdelovanca obvestil nadrejene in zaprosil za pomoč, je 20 % soprispeval k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se v celoti glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 28.512,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15. dni.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.650,52 EUR v roku 15. dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila." Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku petnajstih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 191,68 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v obravnavani zadevi od toženke, pri kateri je imel njen delodajalec sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti, terja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi 9. 10. 2008. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati znesek 25.312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2009 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženko zavezalo k povračilu pravdnih stroškov v višini 3.178,89 EUR.

2. Zoper sodbo pritožbi vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožnik pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da toženki naloži plačilo višje odškodnine iz naslova materialne in nematerialne škode, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbe ne vlaga v delu, ki se nanaša na dosojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin iz naslova skaženosti ter stroške izdaje zdravniškega potrdila. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka opozarja, da je sodišče zmotno povzelo njegovo izpovedbo, da še vedno dela na istem stroju in po potrebi stopi na valjčnice. Tožnik je na zaslišanju 25. 3. 2013 izrecno navedel, da na valjčnice ne stopa, ker dela zgolj manjše komade, ostali pa delajo tako kot prej. Opravlja povsem drugo delo na podlagi nove pogodbe,ne pa predhodnega dela. To vpliva na odmero višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ocenjuje, da k nezgodi ni prispeval. Je zgolj izvajal naloge v skladu z ustaljeno sodno prakso in postopki, s katerimi so bili nadrejeni seznanjeni. Tudi po poškodbi se način dela ni spremenil. Za nezgodo je v celoti kriv delodajalec, ki ga ni ustrezno poučil o varnem načinu dela, ni prepovedal vzpenjanja na stroj, ni bil opozorjen na pravilen postopek dela, pri čemer pisna navodila za varno delo ne obstajajo. V času škodnega dogodka sta bila neustrezna ročica in zaskočni gumb na mehanskem magnetu, na stroju pa niso bila nalepljena pisna opozorila oziroma prepovedi. Tožnik graja dosojo odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in ocenjuje, da bi moral na ta račun prejeti 20.000,00 EUR. Skoraj šest let po poškodbi ima še vedno občasne blage bolečine, ki se ob večji aktivnosti na nogah lahko stopnjujejo. Sodišče v svoji obrazložitvi ni zajelo vseh nevšečnosti, ki jih je doživljal v letu 2010 in kasneje. Nesporno je, da je imel in ima še vedno težave, sicer zdravnika ne bi obiskoval. V pritožbi povzema ugotovitve izvedenca o načinu zdravljenja in težavah s samostojno hojo, česar sodišče ni zadostno ovrednotilo. Prav tako je prenizka odškodnina z naslova primarnega in sekundarnega strahu, in bi bila pravična denarna odškodnina 3.000,00 EUR. V zvezi s pretrpljenimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik ocenjuje, da bi bila primerna odškodnina najmanj v znesku 20.000,00 EUR, saj je postal delovni invalid III. kategorije, s priznano pravico do premestitve na drugo delo in z omejitvami. Napačna je ocena, da lahko opravlja povsem enako delo in na enak način kot pred poškodbo. Nedvomno se ne more več ukvarjati s športnimi aktivnostmi in hoditi v hribe, ima težave pri daljši vožnji z osebnim vozilom, pri počepanju, poklekanju, ne more več gobariti, ne more se ukvarjati z vrtičkom, kmetovati, ne more hoditi po prstih, zato se je njegov način življenja spremenil, izboljšanja stanja pa ni več pričakovati. Glede premoženjske škode ne soglaša z izračunom kilometrine, saj ocenjuje, da je upravičen do povrnitve stroškov km na relaciji Kranj - Šmarješke Toplice v znesku dvakrat 220 km in ne enkrat 220 km. Neustrezni so tudi dosojeni stroški za tujo nego in pomoč. Ocena sodišča o potrebnosti pomoči 180 ur je prenizka. Tožnik je opravil najmanj 50fizioterapij, dvajsetkrat obiskal zdravnika,torej je že iz tega naslova, ob upoštevanju povprečne porabe časa za eno vožnjo približno eno uro in pol v obe smeri, upravičen do bistveno višje postavke, kot jo je priznalo sodišče. Po mnenju tožnika je upravičen do povrnitve stroškov iz naslova tuje nege in pomoči v prvih štirih mesecih štiri ure dnevno, naslednje tri mesece pa najmanj dve uri dnevno.

4. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da ni podanega zavarovalnega kritja. Sklicuje se na splošne pogoje zavarovanja odgovornosti, ki v 1. točki prvega odstavka 3. člena predvidevajo izključitev odgovornosti, če zavarovanec ne opusti ravnanja,čeprav bi moral pričakovati škodljivo posledico. Opozarja, da je iz izvedeniškega mnenja s področja varstva pri delu razvidno, da je bil postopek, po katerem je tožnik opravljal delo, neustrezen. Šlo je za nedopusten, utečen način dela s strani zavarovanca toženke, ki se kljub tožnikovi nezgodi ni spremenil. Tožnik je bil neustrezno usposobljen za varen način dela in ni bil seznanjen z nevarnostmi in ukrepi, ki bi preprečili poškodbo. Zavarovanec je kršil tehnične predpise, saj sta bili v času škodnega dogodka na mehanskem magnetu neustrezni ročica in zaskočni gumb. Zavarovalnica je prevzela kritje stroškov le, če bo zavarovanec opravljal dejavnost v skladu s pravili in predpisi. Ker je bil zavarovanec toženke tisti, ki ni izvedel ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, je po Splošnih pogojih prišlo do izključitve zavarovalnega kritja. Zmotna je tudi ocena o zgolj 20 % soprispevku tožnika k nastali škodi. Tožnik je samovoljno stopil na stroj, čeprav se je zavedal nevarnosti takšnega početja, zato je vsaj 50 % soodgovoren za nastalo škodo. Pri odmeri odškodnine sodišče ni posvetilo zadostnega pomena subjektivnemu in objektivnemu elementu dosoje pravične odškodnine. Ta je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka,saj so po mnenju izvedenca občasno prisotne le še blage bolečine, kar je zajeto v postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dosojena odškodnina bi lahko znašala zgolj 10.000,00 EUR. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na spol in starost tožnika brazgotine na nogah predstavljajo minimalno skaženost, primerna odškodnina po tej postavki bi bila 1.000,00 EUR.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prerekala podane pritožbene navedbe.

6. Pritožbi nista delno utemeljeni.

O obstoju zavarovalnega kritja:

7. Tožnikov delodajalec je s toženko sklenil zavarovalno pogodbo po polici za zavarovanje Splošne odgovornosti št. N009435, z namenom zavarovanja odgovornosti za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov tretjih oseb in lastnih delavcev proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz registriranih dejavnosti, in sicer med drugim za poškodovanje oseb do zavarovalne vsote 208.700,00 EUR.

8. Obravnavani škodni dogodek predstavlja nastop tipičnega zavarovalnega primera, zajetega z zavarovalno pogodbo. V tretjem členu Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti so zapisani primeri izključitve zavarovalnega kritja. Med njimi je v 1. točki navedeno, da zavarovalnica ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom. V nadaljevanju je pojasnjeno, da se za naklep šteje tudi ravnanje, ki ga zavarovanec opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. Omenjeno določilo je treba razlagati kot pojasnitev naklepnega ravnanja zavarovanca, ob upoštevanju skupnega namena strank sklenjene zavarovalne pogodbe ter dejstva, da je pogodba sklenjena po s strani toženke vnaprej natisnjeni vsebini (82. in 83. člen OZ). Zgolj delodajalčeva opustitev določenih varnostnih ukrepov (predvsem glede izobraževanja in nadzora), zaradi katere so delavci samovoljno v primeru večjih obdelovancev stopali na valje izključenega stroja, da so lažje izvedli naslednjo fazo dela (vpenjanje obdelovanca v magnet),ne pomeni naklepnega ravnanja zavarovanca, ki bi privedlo do izključitve zavarovalnega kritja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi naklepno ravnanje lahko predstavljalo izrecno napačno navodilo delodajalca, ki bi delavcu nalagalo delo na prej opisan način v nasprotju z varnostnimi standardi, torej vzpenjanje na stroj, medtem ko pomanjkljivi nadzor nad delavci, zaradi česar je prišlo do ustalitve napačne prakse, predstavlja zgolj malomarno ravnanje. Ob drugačni (širši) razlagi bi to določilo splošnih pogojev bilo pretirano strogo in kot tako nično v skladu z določilom 121. člena OZ, saj do večine delovnih nesreč pride med drugim zaradi opustitve določenih varnostnih ukrepov s strani delodajalca. Prav tako v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o zavestni kršitvi tehničnih predpisov, kar kot izključitev zavarovalnega kritja omenja sedmi odstavek 6. člena Splošnih pogojev. Izvedenec s področja varstva pri delu je po pregledu delovnih strojev sicer ugotovil določene pomanjkljivosti glede magneta (deformacija ročice s pozicijskim gumbom in obrabljen zatični element), vendar pa ta tehnična neustreznost ne pomeni, da delodajalec zavestno ne bi poskrbel za spoštovanje tehničnih predpisov, čeprav bi se zavedal možnosti nastanka škode. Pritožbene navedbe toženke, ki malomarnost zavarovanca pri skrbi za varno delo prikazuje kot naklepno ravnanje, zato niso utemeljene in nastala škoda ni izključena iz zavarovalnega kritja.

O soprispevku tožnika k nastali škodi:

9. Pritožbi ne grajata zaključka sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti, zato za nastale posledice delodajalec odgovarja objektivno, ne glede na krivdo (podrobni razlogi sodišča o okoliščinah opravljenega dela izhajajo iz 12. točke obrazložitve sodbe). Krivdo zavarovanca, ki je objektivno odškodninsko odgovoren, je treba presojati le v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde poškodovanca v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do poškodbe tožnika prišlo na delovnem mestu rezalca, ko je po razrezu težkega in velikega kosa kovine tega moral vpeti v magnet. Pri tem je ravnal tako, da je stopil na stroj, kar je bila utečena praksa pri velikih obdelovancih, ki je delodajalec ni ustrezno preprečil niti z zadostnim izobraževanjem delavcev niti z ustreznimi navodili za ravnanje pri tovrstnih delovnih postopkih in nadzorom nad pravilnostjo dela. Kljub tako pomanjkljivemu malomarnemu ravnanju delodajalca, ki je zaradi lastnih interesov opuščal skrb za varno delo delavcev, pa je odgovornost za nastalo škodo tudi na strani delavca. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, na katerega se je naslonilo sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da bi tožnik nesrečo lahko preprečil, če bi o nevarnem položaju obdelovanca obvestil nadrejene ali sodelavce in prosil za pomoč. Namesto tega je samovoljno stopil na stroj, kljub zavedanju o nevarnosti takšnega početja, s tem pa je kršil določilo 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Iz mnenja izvedenca tudi izhaja, da je bil delavec poučen o varnostni zahtevi za primer, ko delovno okolje ogroža njegovo zdravje, saj je na tovrstna vprašanja v testih pravilno odgovarjal. Višino njegovega soprispevka je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo na 20 %, kar ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse (npr. odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 191/2012, II Ips 202/2011, II Ips 711/2009, VIII Ips 170/2011).

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:

10. V škodnem dogodku je tožnik utrpel odprt zlom spodnjega dela desne goleni, travmatsko prekinitev tetiv kratke in dolge peronealne mišice, veliko udarninsko raztrganinsko rano na spodnjem delu leve goleni in travmatsko prekinitev tetive sprednje tibialne mišice ter tetive dolge iztegovalke prstov. Gre za hudo telesno poškodbo (IV. skupina Fisherjevega sistema razvrstitve telesnih poškodb). Materialnopravno podlago za določitev odškodnine predstavlja določilo 179. člena Obligacijskega zakonika. Oškodovancu mora biti zagotovljena primerna satisfakcija za nepremoženjsko škodo, pri čemer mora sodišče pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevati načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanja bolečin, neprijetnosti in omejitev, ki oškodovanca spremljajo, in načelo objektivne pogojenosti odškodnine glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter primerjavo z drugimi podobnimi primeri. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja neustrezno individualizacijo odškodnine v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem, pri strahu in pri pretrpljenih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožena stranka pa oporeka objektivni pogojenosti prisojene odškodnine za skaženost in za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

11. Obe stranki neutemeljeno grajata dosojeno višino odškodnine, prisojeno za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče je v sodbi ustrezno povzelo izvedeniško mnenje ter objektiviziralo tožnikovo izpovedbo glede trajanja bolečin, nato pa zaključilo, da je tožnik stalne intenzivne bolečine trpel nekaj dni, en teden je trpel občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine, te pa nato še nadaljnji teden. Občasne zmerne bolečine je trpel še štiri mesece, v blagi obliki pa jih še vedno trpi in jih bo tudi še v prihodnje. Tožnik je v postopku zdravljenja prestal številne nevšečnosti, ki so podrobno pojasnjene v 17. točki izpodbijane sodbe, med drugim je bil operiran v splošni anesteziji zaradi odstranitve mrtvih tkiv, učvrstitve zloma mečnice s kovinsko žico, ko so mu bile oskrbljene tudi prekinjene tetive, po operaciji pa je imel imobiliziran gleženj z mavčno longeto. V bolnici je bil22 dni na kirurškem oddelku, nato pa še 14 dni na zdravljenju v zdravilišču Šmarješke Toplice. Imel je številne kontrole pri lečečem kirurgu in ambulantnem zdravniku, številna rentgenska slikanja, prejemal je antibiotik ter imel približno 50 prevez ran. Moral je hoditi s hoduljo in berglami, ki jih je uporabljal približno 4 mesece. Šest tednov je nosil longeto na levi nogi, štiri tedne pa na desni nogi. Glede na vse navedeno predstavlja odškodnina v višini 15.000,00 EUR ustrezno odmeno za tožniku nastalo škodo. Takšna odškodnina je tudi v skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse (primerjaj II Dor 105/2011, II Ips 355/2011).

12. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v višino dosojene odškodnine za prestani strah. Tožeča stranka v pritožbi graja zaključek sodišča, da je primarni strah pri tožniku trajal le dve uri, z obrazložitvijo, da je trajal do zaključka operativnih posegov. Vendar pa strah v zvezi s samim zdravljenjem predstavlja sekundarni strah, ki ga je sodišče v 26. točki sodbe ustrezno ocenilo. Dosojena odškodnina ne odstopa od sodne prakse, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

13. Tožniku so po zaključku zdravljenja ostale 18 cm dolga in 1,5 cm široka brazgotina na levi nogi, 3 cm dolga in nekaj mm široka brazgotina na desni goleni ter pod njo še 2 cm dolga in kakšen mm široka brazgotina, na notranji strani desne goleni pa 2 x 2 cm velik brazgotinasti areal. Te brazgotine so vidne, kadar ima tožnik ta del telesa razkrit, kar pa je zgolj v poletnem obdobju. Glede na spol in starost tožnika tožena stranka utemeljeno opozarja, da je dosojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti nekoliko previsoka, zato jo je pritožbeno sodišče znižalo za 1.000,00 EUR ter iz tega naslova tožniku priznalo 2.000,00 EUR denarne odškodnine (primerjaj II Dor 505/2011, II Ips 569/2009).

14. Tožnik je po nezgodi bil razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti, priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami, pri čemer mora vsaj 2/3 delovnega časa delo opravljati sede brez ročnega premeščanja bremen nad 7 kg in brez obveznosti vzpenjanja po lestvah. Delo še vedno opravlja polni delovni čas. Sodišče je ugotovilo, da so tožniku po zaključku zdravljenja ostale trajne posledice, ki se kažejo v deficitu gibljivosti obeh gležnjev, predvsem glede upogiba stopala navzgor, v občasnih bolečinah, zaradi česar tožnik ni sposoben opravljati težkega fizičnega dela, kjer je potrebna dolgotrajna hoja ali stoja, izvajanje napornih športov na nogah, za normalno gibanje, sprehode, običajno kolesarjenje pa je sposoben. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče to njegovo prikrajšanje premalo ovrednotilo, ko mu je priznalo zgolj 10.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne drži sicer njegov pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno povzelo njegovo izpovedbo, da še sedaj dela na istem stroju ter občasno po potrebi stopi na valjčnice. To je namreč tožnik izrecno izjavil na naroku 29. 11. 2011. Res pa je ob kasnejšem zaslišanju 25. 3. 2013 izpovedal,da sedaj opravlja brušenje na manjšem stroju, to pa dela sede. Očitno je torej, da se je v tem času tudi delo tožnika spremenilo in je bila upoštevana odločba invalidske komisije. Glede na težave, ki jih ima tožnik v vsakdanjem življenju, ko je omejen že pri daljši hoji ali stoji,pri vseh težkih fizičnih opravilih, omejen pa je tudi pri opravljanju dela v službi, je po oceni pritožbenega sodišča pravična odškodnina za to postavko 15.000,00 EUR. V tem obsegu je sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo.

15. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je v škodnem dogodku utrpel tožnik, po spremembi izpodbijane sodbe znaša 34.200,00 EUR, ob upoštevanju tožnikovega 20 % soprispevka k nastali škodi pa mu je pritožbeno sodišče iz tega naslova dosodilo 27.360,00 EUR.

16. Iz trditvene podlage tožeče stranke, ki je skladna z njenim obračunom stroškov kilometrine za opravljene prevoze, izhaja, da je tožnik zahteval povrnitev stroškov kilometrine na relaciji Kranj - Šmarješke Toplice - Kranj v enkratnem znesku za 220 km. V tem obsegu je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, zato so nasprotne pritožbene navedbe o prenizko odmerjeni odškodnini iz omenjenega naslova zmotne.

17. Za tujo nego in pomoč je sodišče tožniku priznalo odškodnino za dobo štirih mesecev, in sicer za prva dva meseca po zaključku hospitalizacije v obsegu dve uri dnevno in v nadaljnjih dveh mesecih v obsegu po eno uro dnevno. Sodišče se je pri tem oprlo na ugotovitve izvedenca o zdravstvenem stanju tožnika, pri čemer je upoštevalo, da je prva dva meseca oškodovancu pomoč nudila tudi patronažna sestra po eno uro dnevno. Po oceni pritožbenega sodišča so bile pri odmeri časa trajanja tuje pomoči v zadostni meri upoštevane tožnikove potrebe (osebna higiena, oskrba, gospodinjstvo), ovrednoten pa je bil tudi čas voženj na fizioterapije. Te so namreč potekale v Tržiču, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi vožnja do tja in nazaj trajala eno uro in pol. Poleg tega je le del fizioterapij potekal v času, ko je tožnik še potreboval tujo pomoč (prve štiri mesece), ostale fizioterapije pa je opravil v septembru 2009, ko je že samostojno vozil avto (primerjaj karton opravljenih fizioterapij). Dokazni postopek tudi ni pokazal, da bi tožnik potreboval tujo pomoč kar sedem mesecev in je te navedbe pritožnika sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot pretirane.

18. Kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožnika odmere stroškov s strani sodišča prve stopnje ne grajata. Glede na spremenjeno odločbo se je spremenil uspeh tožnika v postopku, ki sedaj znaša 70,80 % (po temelju 80 %, po višini 61 %). Od odmerjenih stroškov tožnika v višini 5.164,58 EUR mu je sodišče glede na uspeh v pravdi priznalo 3.656,52 EUR, toženi stranki pa 6,00 EUR (od skupaj priznanih stroškov 20,00 EUR). Po pobotanju je tožena stranka tožniku dolžna vrniti 3.650,52 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

19. Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti tudi njegove stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglasitvi, v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je upoštevalo, da je tožnikov uspeh v pritožbenem postopku zgolj 20 %. Tako mu je od priglašene nagrade za postopek, povečane za davek na dodano vrednost priznalo znesek 191,68 EUR. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v minimalnem delu, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), enako je sodišče odločilo glede stroškov tožnika z odgovorom na pritožbo, ker slednji glede na vsebino ne predstavlja potrebnega stroška za odločitev pritožbenega sodišča.