Jedro

Krvno maščevanje ni preganjanje v smislu ZAzil in zato ne more biti razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Preganjanje v smislu ZAzil je trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določb 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožnikove navedbe so po presoji tožene stranke glede krvnega maščevanja neverodostojne in neskladne z informacijami, ki izhajajo iz objektivnih poročil, ravno tako pa tudi z albansko tradicijo, na katero se tožnik sklicuje v svoji prošnji. Če bi tožnik resnično potreboval zaščito, bi za zaščito zaprosil takoj po prihodu v eno izmed varnih držav, skozi katere je potoval, ne pa šele potem, ko ga je v Sloveniji legitimirala policija in mu je bil izrečen varstveni ukrep izgona iz države.

Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in da zato na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka. Menilo je, da tožnik v tožbi ni z ničemer argumentiral, katere ugotovitve tožene stranke so v nasprotju s podatki in dokazi v spisu. Tožena stranka je po stališču sodišča prve stopnje pravilno soočila razloge, ki jih je za podelitev azila navedel tožnik, z relevantnimi podatki in splošno znanimi dejstvi o krvnem maščevanju ter ugotovilo, da ni nujno, da bi bilo krvno maščevanje usmerjeno zoper tožnika. Tožnik je sodniku za prekrške navedel, da je v Republiko Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov. Če bi bil resnično ogrožen zaradi krvnega maščevanja, bi za azil zaprosil lahko v katerikoli varni državi, skozi katere je potoval. Zato je tudi po mnenju sodišča prve stopnje tožnik vložil prošnjo za azil, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije ter da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje in nadalje, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov. Na koncu je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo svoje stališče, da je odločitev sprejelo na seji, čeprav je tožnik predlagal svoje zaslišanje. Pri tem je navajalo tudi stališče Ustavnega sodišča RS v azilni zadevi, opr. št. Up 422/03 z dne 10.7.2003. Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Meni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki in dokazi v spisu. Tožnik je v prošnji natančno obrazložil, kakšne težave je imel, preden je zapustil izvorno državo. Osebe iz družine K. ga hočejo ubiti, ker je njegov bratranec ubil njihovega moškega. Že trikrat so streljali nanj in ga hoteli ubiti. Že iz teh navedb je razvidno, da mu v njegovi državi grozi preganjanje in torej obstajajo zakoniti pogoji za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Tudi sodišče je napačno ocenilo okoliščine in možnosti njegovega bivanja v izvorni državi. Zato bi bilo treba tožnika zaslišati pred sodiščem in ker sodišče tega ni storilo, je podana bistvena kršitev postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na znana dejstva o krvnem maščevanju na Kosovu in glede na tožnikove izjave, dane v postopku pred sodnikom za prekrške, iz katerih je razvidno, da je tožnik v Sloveniji iskal zaposlitev, pravilno sklepala, da so tožnikove navedbe o pretečem krvnem maščevanju, zaradi katerega naj bi bil na Kosovu ogrožen, neverodostojne ter neskladne. Zato je utemeljeno tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo zaradi ekonomskih razlogov in da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče prve stopnje je to stališče sprejelo na podlagi ugotovitev v upravnem postopku in dejstva, da je tožnik zaprosil za azil šele tedaj, ko mu je bil izrečen ukrep izgona iz Republike Slovenije. Na podlagi teh ugotovitev tožene stranke je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in je za azil tu zaprosil zato, da ne bi bil izgnan v izvorno državo. Na podlagi teh ugotovitev pa je tožena stranka tudi utemeljeno odločala v tako imenovanem pospešenem postopku po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sicer pa krvno maščevanje samo po stališču pritožbenega sodišča ni preganjanje v smislu ZAzil in zato ne more biti razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Preganjanje v smislu ZAzil je trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Takega preganjanja pa tožnik ni verodostojno izkazal, prav tako ni verodostojno izkazal utemeljenega strahu pred takim preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo.

Tožnik s posplošenimi pritožbenimi ugovori, da je ogrožen v izvorni državi zaradi pretečega krvnega maščevanja, kar bi lahko na glavni obravnavi še konkretiziral, pri tem pa niti v tožbi niti v pritožbi ne navede konkretnih razlogov, zaradi katerih bi obstajala možnost preganjanja, relevantnega za odločanje o azilu na glavni obravnavi, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati. Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, ker ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.