Jedro

Nobene podlage ni za pritožbeno stališče, da za prepozen odgovor na pritožbo ni potrebno plačati nobene takse. Glede na sodna opravila, ki jih terja njegova vložitev in izhodišče, da mora med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati razumno sorazmerje, je prav, da toženca plačata polovico po tar.št. 1/2 ZST odmerjene takse za odgovor na pritožbo, ne pa več.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Toženi stranki sta dolžni plačati sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 410,50 EUR ter sodno takso za opomin v višini 20,53 EUR, skupaj 431,03 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa, na račun sodnih taks v Republiki Sloveniji, z navedbo opravilne številke, sicer se bo taksa prisilno izterjala.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna plačati sodno takso za odgovor na pritožbo z dne 23.9.2009 v višini 821,00 EUR ter sodno takso za opomin v višini 20,53 EUR, skupaj 841,53 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa, na v sklepu opredeljen račun sodnih taks, sicer bo sodišče dolgovano takso prisilno izterjalo.

Sklep je izdalo ob uporabi 27. člena Zakona o sodnih taksah – ZST (Ur. l. SRS št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami), po prejetju vloge tožencev, v kateri sta se plačilu takse za odgovor na pritožbo upirala z navedbo, da je nista dolžna plačati, ker je bil njun odgovor na pritožbo zaradi napake v administraciji pisarne prepozen in sta menila, da ga bo sodišče kot takega zavrglo že po uradni dolžnosti.

Zoper sklep sta se toženca upoštevaje pravni pouk v izpodbijanem sklepu pritožila. Vztrajata, da terjane takse nista dolžna plačati, ker sta zamudila rok za vložitev odgovora na pritožbo zaradi napake v administraciji pisarne. Vložiti bi ga morala do vključno 21.9.2009, ker sta pritožbo prejela 4.9.2009, dejansko pa je bil priporočeno oddan na pošto šele 23.9.2009. Zato bi moralo sodišče prve stopnje odgovor kot prepozen zavreči. V kolikor bi ga sprejelo, bi moralo že takoj izdati nalog za plačilo takse in v tem primeru bi toženca že takoj vedela, da je bil njun odgovor sprejet in bi takso tudi plačala. Sodišče bi zato odgovora na pritožbo ne smelo upoštevati in tudi ne izdati spornega naloga za plačilo takse. Tudi sicer sodišče druge stopnje odgovora ni upoštevalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni dvoma, da so sodne takse dajatev, katere namen je v tem, da se z njimi krije del stroškov, ki nastane za delo sodišča. O tem se je že večkrat izjasnilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je tudi poudarilo, da mora med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje, z drugimi besedami, potrebno je, da se plačilo taks regulira v odvisnosti od zahtevnosti določenega sodnega opravila, hkrati pa brez očitnih medsebojnih nesorazmerij (glej npr. odločbe št. U-I-112/98, U-I-213/03, U-I-268/99). Izpostaviti velja, da je zakonodajalec temu očitno sledil tudi z normo 32.a člena ZST (iz določb tega zakona je potrebno izhajati v tej zadevi glede na 39. člen ZST-1), v kateri je predvidel: da se stranki, ki je že plačala takso za vlogo, pa je bila ta zavržena, vrne polovica skladno z zakonom plačane takse, v enakem deležu v primeru, ko stranka vlogo sama umakne pred določeno fazo postopka ali je dosežena sodna poravnava, v primeru, da se vloga šteje za umaknjeno zaradi neplačila takse, isti člen predvideva plačilo le ¼ takse.

Ta izhodišča so relevantna tudi za konkretni pritožbeni preizkus. Ni mogoče mimo dejstva, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odmerjalo takso za odgovor tožencev na pritožbo nasprotne stranke, ki pa je bil vložen prepozno. Slednje potrjujejo podatki spisa, saj sta toženca pritožbo zoper sodbo prejela 4.9.2009 in je glede na koledar ter določbo 111. in 344. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP rok za odgovor iztekel z iztekom 21.9.2009, odgovor pa je bil vložen 23.9.2009. Zakon določa, da se prepozen odgovor ne upošteva (z ZPP-D novelirani 344. člen ZPP, drugi odstavek, ki ga je potrebno glede na konkretne okoliščine upoštevati), kar pomeni, da odgovor ne terja vsebinskega obravnavanja v pritožbenem postopku. Pred ZPP-D je bila ureditev drugačna, saj je prepozen odgovor pritožbeno sodišče upoštevalo, če je bilo to še mogoče. Čeprav zakon tudi zdaj ne določa, da se tak odgovor zavrže (kot meni pritožba), pa so opravila sodišča, povezana s tako vlogo, primerljiva s situacijami, ko sodišče vloge zavrže. Dejstvo je, da sta toženca z vložitvijo odgovora skušala uveljavljati pravico, ki jima jo ponuja zakon, sodišče je moralo vlogo sprejeti, se z njeno vsebino seznaniti in z njo postopati skladno s procesnimi predpisi oz. podzakonskimi normami, ki urejajo delo s spisom. Nobene podlage ni za pritožbeno stališče, da za prepozen odgovor na pritožbo ni potrebno plačati nobene takse. Glede na sodna opravila, ki jih terja njegova vložitev ter ob zapisanem v prvem odstavku te obrazložitve pa je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je prav, da toženca plačata polovico po tar.št. 1/2 ZST odmerjene takse za odgovor na pritožbo, ne pa več. Glede na po višini neizpodbijani obračun to pomeni polovico od 821,00 EUR, kar je 410,50 EUR. Skupaj z opominsko takso, ki je bila utemeljeno odmerjena (četrti odstavek 26. člena ZST), sta torej toženca dolžna plačati 431,03 EUR (in ne 841,53 EUR). Temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep, sicer pa je (kolikor se toženca protivita tudi plačilu zdaj naloženega zneska) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Odločitev temelji na določbi 2. in 3. točke 365. člena ZPP.