Jedro

S tem, ko toženka zahteva, da se njene nepremičnine z električnimi vodi obremenijo na način, ki ga od nje terja zakonodaja, o tem, da toženka preprečuje ponovno vzpostavitev električne povezave, sploh ni več mogoče govoriti. Da gre za obremenitev nepremičnin, ki lastnika oziroma upravljavca upravičujejo do postavljanja pogojev, se s sodiščem prve stopnje strinja tudi višje sodišče. Toženki to narekuje Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) oziroma od leta 2018 veljavni Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 9.793,26 EUR v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 3.142,84 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka Splošna bolnišnica je dolžna tožeči stranki B. d. o. o. plačati znesek 539.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 11. 2017 dalje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tega postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki pričnejo teči naslednji po izteku paricijskega roka, vse do plačila, pod izvršbo." se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 5.394,32 EUR v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke s tem postopkom. Podrejeno predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se je pritožila zoper II. točko izreka sodbe (sklep o pravdnih stroških).

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka z obrestno posledico.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Leta 2007 je toženka objavila poziv investitorjem k prijavi za ustanovitev stavbne pravice in upravljanje s parkirnimi površinami Splošne bolnišnice ter v postopku kot najprimernejšega kandidata izbrala družbo C. d. o. o., ta pa je stavbno pravico kot tudi vse pripadajoče pravice in obveznosti prenesel na družbo D. d. o. o. (v nadaljevanju: D.). Dne 25. 1. 2008 je bila med Splošno bolnišnico kot uporabnikom ter C. d. o. o. in D. kot upravičencem sklenjena pogodba o stavbni pravici (v nadaljevanju tudi: pogodba). Tožnica je s pogodbo o finančnem leasingu družbi D. zagotovila likvidnost s pravnim poslom »Sale and lease back«, 7. 1. 2010 je bila sklenjena še pogodba o prenosu stavbne pravice. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti je tožnica družbi D. 23. 4. 2015 odpovedala pogodbo o finančnem leasingu, v stečaju družbe D., ki je sledil, pa je 12. 2. 2016 prevzela vse nepremičnine in objekte iz pogodbe. Poleg garažne hiše tožnica zdaj upravlja tudi parkirna mesta znotraj kompleksa bolnišnice (cona 1, 2 in 3) in v zvezi s tem je nastal spor.

7. Tožnica trdi, da je toženka v letu 2014 ob gradnji urgentnega centra neupravičeno prekinila električne infrastrukturne vode do parkirnih površin in tožnica tako ne more vzpostaviti sistema zapornic in pobiranja parkirnin na parkirnih površinah, zaradi česar ji nastaja škoda. Toženka brez ustrezne podlage od tožeče stranke zahteva tudi ustanovitev odplačne služnosti za vzpostavitev električnih infrastrukturnih vodov za obratovanje parkirnih površin. Tožnica vtožuje škodo iz naslova nepobranih parkirnin od 12. 2. 2016, ko je prevzela parkirne površine, do 30. 11. 2017. 8. Toženka je upravljavka državnih nepremičnin, ki v naravi predstavljajo zaključen kompleks stavb in pripadajočih zemljišč Splošne bolnišnice. Sklicuje se na 26. člen pogodbe o stavbni pravici, po katerem je razpisna dokumentacija za III. fazo postopka – ustanovitev stavbne pravice in upravljanje s parkirnimi površinami (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija) skupaj s ponudbo in zapisnikom rezultatov pogajanj med uporabnikom (toženka) in upravičencem (tožnica) – sestavni del pogodbe. Razpisna dokumentacija v pododdelku B) specifikacija dodatnih zahtev v 11. točki določa odprta parkirna mesta (cona 1, 2 in 3), ki bodo prepuščena v upravljanje izbranemu ponudniku. Iz specifikacije dodatnih zahtev izhaja, da morajo biti odprta parkirna mesta ustrezno urejena (asfaltirana, odvodnjavanje preko lovilcev olj, z ustrezno vertikalno in horizontalno signalizacijo), 12. točka nadalje določa, da mora parkirni sistem v ponudbi upoštevati ponudnik, izbrani partner pa ga bo moral sprojektirati, izvesti in zanj pridobi soglasje toženke. Predvideti je treba tudi projekt zapornic in obračuna pobiranja parkirnine, ob dokončanju del mora izvajalec predati dva kompleta projektne dokumentacije PZI, PID, POV itd. Toženka poudarja, da tožnici ne preprečuje uporabe nepremičnin, vztraja pa, da tožeča stranka s tem v zvezi izpolni vse svoje pogodbene in zakonske obveznosti in da se postopek vzpostavitve parkirnega sistema izpelje na predviden, predpisan in kvaliteten način.

9. Nesporno je predmet pogodbe o stavbni pravici poleg stavbne pravice (op.: zgrajena je bila garažna hiša) tudi upravljanje parkirnih površin v conah 1-3, sestavni del pogodbe pa razpisna dokumentacija, kot je povzeta zgoraj in kot določa 26. člen pogodbe. Po pogodbi o prenosu stavbne pravice z dne 7. 1. 2010 ima tožnica pravico prevzeti mesto upravičenca in v svojem imenu in za svoj račun upravljati in tržiti parkirišča, ki so predmet pogodbe o stavbni pravici. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da pogodba o stavbni pravici (v povezavi s pogodbo o prenosu stavbne pravice) po vsebini najbolj ustreza najemni pogodbi, pri čemer pa ima posebnosti, ki od najema odstopajo. Upravičenec iz pogodbe je namreč moral v zvezi s parkirišči že pred začetkom uporabe izpolniti vrsto pogojev za pričetek obratovanja parkirišč in sam na svoje stroške skrbi za vzdrževanje nepremičnin. Glede na razpis in pogodbo tako upravičenec nastopa tudi kot investitor, ki poleg izgradnje parkirne hiše poskrbi za ureditev parkirišč.

10. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženka kršila kakšno svojo pogodbeno obveznost (pogodbena odškodninska odgovornost), niti da bi kako drugače protipravno ravnala (nepogodbena odškodninska odgovornost), zato je zahtevek zavrnilo. Iz 27. člena pogodbe za toženko ne izhaja nobena druga obveznost kot ta, da je dolžna parkirišča izročiti tožnici v upravljanje in posest, kar je bilo izpolnjeno, a tožnica po presoji sodišča prve stopnje to neupravičeno razlaga tako, da upravljanje predpostavlja tudi uporabo električne energije oziroma priključitev parkirnih površin na električne vode. Zagotoviti oziroma omogočiti upravičencu – tožnici električno energijo za potrebe parkirišč po stališču sodišča prve stopnje ni obveznost toženke, v pogodbi o stavbni pravici pa ni nobene podlage, da bi lahko tožnica zahtevala, da se parkirišča z elektriko oskrbujejo preko elektroenergetskega sistema toženke oziroma da ji toženka omogoči priklop na elektroenergetsko omrežje prek svojega prevzemno predajnega priključka.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je D. elektro priključek že izvedel in toženka tej izvedbi očitno ni nasprotovala, a vsaj od leta 2014 ni več obratoval in je bil parkirni sistem odklopljen. S tem v zvezi je zavzelo stališče, da čeprav je toženka odjem električne energije določen čas dopuščala, to ne pomeni, da je bil med uporabnikom in upravičencem dosežen dogovor o soglasju za ves čas trajanja pogodbenega razmerja, saj tega tožnica niti ne trdi (trdi namreč, da je obveznost zagotavljanja povezave parkirišč z elektriko pogodbena obveznost toženke). Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da D. odklopu ni nasprotoval, toženka pa odklopa tudi ni izvedla ob neprimernem času in je bilo od 2014 do februarja 2016 dovolj časa za ureditev priklopa. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da odklop parkirnega sistema s prevzemno predajnega mesta toženke oziroma nepripravljenost toženke, da bi omogočila tožnici priklop parkirnega sistema prek svojih elektroenergetskih naprav, ne pomeni protipravnega ravnanja. Ker je tožnica sama nasprotovala vzpostavitvi svojega prevzemno predajnega mesta, je sama onemogočala delovanje parkirnega sistema, zato tudi ni relevantne vzročne zveze.

12. Po stališču sodišča prve stopnje tožnica tudi ni izkazala, da bi morala toženka električne vode dopustiti brez kakršnikoli pogojevanj tudi po zemljiščih v upravljanju toženke (in lasti RS), ki niso bila predmet pogodbe, saj nikjer ni določeno, da je toženka dolžna omogočiti tožnici napeljavo komunalne infrastrukture in gre za nepremičnine, ki v pogodbo niso bile vključene. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožničino stališče, da toženka ni grajala napak D., ki da je električne vode postavil previsoko, saj je ocenilo, da ne gre za stvarne napake. Toženka po oceni sodišča prve stopnje ni bila dolžna trpeti nepravilno položenih vodov in čeprav ni zahtevala pridobitve služnostne pravice, s tem ne ovira pogodbe. Tožnica ni izkazala, da je bila pogodbena volja strank z nadomestilom za stavbno pravico poplačati tudi uporabo zemljišč (ki niso zajeta v pogodbi) za položitev vodov, zato po zaključku sodišča prve stopnje s tem, ko zahteva ureditev služnosti in plačilo nadomestila zanjo, toženka ne krši pogodbene obveznosti niti splošnih obligacijskih načel ter ne ravna protipravno.

**K pritožbi tožeče stranke:**

13. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pritožnica sodišču prve stopnje očita nepravilno razlago in uporabo določb pogodbe o stavbni pravici, saj da je toženka dolžna tožnici dopustiti povezavo parkirne infrastrukture z električno napeljavo na objektu. Pritožnica se sklicuje na specifikacijo dodatnih zahtev, po kateri je toženka zavezana upravičencu prepustiti parkirna mesta v upravljanje na način, da je temu omogočeno parkirišča upravljati s sistemom zapornic, parkirnih avtomatov in video nadzorom, v 16. členu pogodbe pa da je določena upravičenčeva dolžnost vzdrževati te instalacije. Zato naj bi pogodba o stavbni pravici implicitno določala, da mora imeti tožničina parkirna infrastruktura povezavo z električnimi vodi.

14. Pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da pogodba o stavbni pravici (v povezavi s pogodbo o prenosu stavbne pravice) po vsebini najbolj ustreza najemni pogodbi, a ima posebnosti, ki od najema odstopajo, saj je moral upravičenec iz pogodbe v zvezi s parkirišči že pred začetkom uporabe izpolniti vrsto pogojev za pričetek obratovanja parkirišč, pritožnica ne nasprotuje. Tudi po stališču višjega sodišča mora zato tožnica upoštevati, da upravičenec (torej sama) nastopa tudi kot investitor, ki poleg izgradnje parkirne hiše poskrbi tudi za ureditev parkirišč.

15. Čeprav pogodba o stavbni pravici govori o upravljanju nepremičnin in četudi, kar trdi pritožnica, parkirna infrastruktura po pogodbi mora imeti povezavo z električnimi vodi, pa pogodba ne določa, da je dolžna električno energijo za upravljanje parkirišč zagotoviti toženka. Po določbi prvega odstavka 56. člena Obligacijskega zakonika – OZ, kadar je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Zato ne glede na to, da sama parkirna infrastruktura leži na toženkinih zemljiščih, ki so tudi obkrožena s samimi toženkinimi zemljišči, kar uveljavlja pritožnica, to ne pomeni, da tožnica lahko prosto uporabi tudi električne vode, ki potekajo pod toženkinimi nepremičninami, prav tako ne, da bi bilo treba zgolj zaradi tega dejstva pogodbo razlagati tako, kot se zavzema tožnica. Enako namreč velja tudi za garažno hišo – ta prav tako leži na toženkinih zemljiščih, pa za tožnico to ni problematično.

16. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje spregledalo, da je upravičenec nesporno to povezavo že vzpostavil in so parkirišča na ta način tudi že obratovala, potem pa jih je od elektrike odklopila toženka, tožnici pa onemogočala ponovno vzpostavitev, ker je priklop v nasprotju s pogodbenim dogovorom pogojevala s plačilom domnevnih sanacijskih del in s plačilom služnosti.

17. Na tem mestu gre najprej poudariti, da se v postopku ni izkazalo, da bi toženka (aktivno) preprečevala ponovno vzpostavitev priklopa tožnice na električno omrežje, kar ta v postopku, pa tudi v pritožbi stalno ponavlja. Tega, da je po pogodbi toženka (lahko) preprečevala ponovno vzpostavitev električnih vodov, sodišče prve stopnje tudi ni nikjer navedlo. Priklop parkirne infrastrukture na električno omrežje ni pogodbena dolžnost toženke, s čimer se višje sodišče strinja in tožnici nasprotnega ni uspelo dokazati. Prav tako tožnica niti ni trdila, da bi za električne infrastrukturne vode, ki jih je vzpostavil D., imela toženkino soglasje, ki je prav tako pogodbeno dogovorjeno. Torej toženka tudi z odklopom vodov D. ni kršila pogodbe. S tem, ko toženka zahteva, da se njene nepremičnine z električnimi vodi obremenijo na način, ki ga od nje terja zakonodaja, pa o tem, da toženka preprečuje ponovno vzpostavitev električne povezave, sploh ni več mogoče govoriti. Da gre za obremenitev nepremičnin, ki lastnika oziroma upravljavca upravičujejo do postavljanja pogojev, se s sodiščem prve stopnje strinja tudi višje sodišče. Toženki to narekuje Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (v nadaljevanju ZSPDPO) oziroma od leta 2018 veljavni Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1). Ta velja za vsako ravnanje s stvarnim premoženjem v lasti države in samoupravnih lokalnih skupnosti, tudi za obremenjevanje nepremičnega premoženja s stvarnimi pravicami, ki je po zakonu odplačno (71. člen ZSPDSLS-1). Na nadaljnje pritožbene trditve o onemogočanju (ponovne) povezave z električnimi vodi zato višje sodišče ne bo več odgovarjalo. Pritožbene poenostavitve, da je torej toženka povezavo lahko enostavno prekinila ne zato, ker bi bilo z vodi karkoli narobe, temveč že zato, ker so potekali pod toženkinimi nepremičninami in ker naj tega po pogodbi o stavbni pravici ne bi bila dolžna trpeti, so torej neupravičene.

18. Višje sodišče se nadalje strinja s sodiščem prve stopnje, da toženka zato, da bi s tem zagotovila izvajanje pogodbe, električnih vodov D. ni bila dolžna trpeti. Njena dolžnost "trpeti" električne vode bo namreč vzpostavljena s tem, da oziroma ko bo za vode dala soglasje in bo ustanovljena služnost. Zato je zavajajoče tudi pritožničino razlogovanje, da gre po razlagi sodišča šteti, da že samo dejstvo položitve vodov pod parcelami, ki niso zajete v pogodbi o stavbni pravici, toženko absolutno upravičuje k njihovemu odklopu in k preprečevanju ponovne povezave. Toženka nima obveznosti, ki v pogodbi niso zapisane, in ker za to ni podlage, tega tudi ni dolžna več dopuščati. Višje sodišče se tudi ne strinja, da je razlaga, da tak odklop ne pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ali načela prepovedi povzročanja škode, v nasprotju z namenom strank, ki se odraža v besedilu pogodbe o stavbni pravici, ker da ta predpostavlja uporabo električne energije pri upravljanju s parkirišči. Ni edini način uporabe električne energije ta, da se tožeča stranka priključi na interno omrežje tožene stranke. Pritožnica zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nelogičnost in nepravilnost razlage, da je vzpostavitev električne povezave izključno stvar tožnice in da toženka ni dolžna trpeti električnih kablov pod svojimi parcelami.

19. Pritožnica vztraja, da vsebina pogodbe o stavbni pravici ne dopušča razlage, da bi za električno povezavo potrebovala kakršnokoli plačljivo služnost na nepremičninah v lasti ali upravljanju toženke. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno poudarilo, da je odločilno to, da toženka ni dolžna omogočati napeljave v nasprotju z voljo strank in v nasprotju z vsebino pogodbe o stavbni pravici. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je zahteva po pridobitvi služnostne pravice zahteva zakonodajalca, ne glede na to, da je bila, kot še v pritožbi ponavlja tožnica, ureditev razmerja med strankama glede upravljanja parkirnih mest celostno urejena v pogodbi o stavbni pravici, kjer ni nikjer določeno, da bi tožeča stranka potrebovala še kakršnekoli služnosti. Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi pravilno pojasnilo, da gre za nepremičnine v lasti stranskega intervenienta in v upravljanju toženke, ki v pogodbo o stavbni pravici sploh niso bile vključene. Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da se pogodbene obveznosti in pravice pravdnih strank ne raztezajo tako daleč, da bi ustvarjale obveznosti za nepremičnine, ki v pogodbah niso zajete. Tožnica s sklicevanjem na pogodbeno razmerje med strankama tudi ne more doseči od sopogodbenice nečesa, kar je v nasprotju s prisilnimi predpisi (prim. 3. člen OZ). Zato ni zmoten niti zaključek sodišča, da kljub temu, da toženka prvotno za položitev električnih vodov ni zahtevala pridobitve služnostne pravice s strani upravičenca, to ne pomeni, da te zahteve ni bila upravičena postaviti kasneje.

20. Pritožnica nadalje še neutemeljeno trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožnica po odklopu elektrike parkirnino lahko pobirala ročno, saj bi s tem tožnica sama kršila pogodbo. Trdi, da iz specifikacije dodatnih zahtev v razpisni dokumentaciji izhaja, da mora biti zagotovljen plačilni avtomat za plačevanje parkirnine in da morajo biti vsa parkirišča 24 ur nadzorovana preko videonadzora. Višje sodišče v zvezi s tem le dodaja, da sodišče prve stopnje o načinu pobiranja parkirnine ni niti odločalo niti pri tem ne gre za uporabo prava. V izpodbijani sodbi je jasno napisalo, da pritrjuje argumentu toženke (ta je ves čas postopka trdila, da je urejen parkirni sistem tudi v njenem interesu), ki kljub temu, da pogodba predvideva zapornice, taki začasni rešitvi do usposobitve zapornic ne nasprotuje.

21. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja se pritožnica sklicuje na 24. točko obrazložitve sodbe, kjer je sodišče zapisalo, da naj bi toženka leta 2014 sanirala električne vode, ker so bili previsoko položeni. Trdi, da toženka z ničemer ni dokazala, da bi bili vodi neustrezno položeni, temveč je zgolj pavšalno zatrjevala, da naj bi bili položeni previsoko, pri čemer trditev ni konkretizirala, sodišče pa ni obrazložilo, na podlagi česa je sledilo toženkinim pavšalnim trditvam. Ker sodišče dejstev s tem v zvezi ni ugotovilo popolno, naj bi sprejelo napačen zaključek, da naj bi bili vodi postavljeni previsoko in da je bila toženka električno povezavo s parkirišča upravičena prekiniti.

22. Ker, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, toženka v nobenem primeru ni ravnala protipravno, niti ni pomembno, ali so bili električni vodi s strani D. položeni previsoko. Zaključek sodišča prve stopnje v isti točki obrazložitve, ki ga pritožnica spregleda, da namreč posledično sploh ni bilo potrebno ugotavljati, ali previsoko položeni vodi predstavljajo stvarne napake, je zato pravilen. Pravno pomemben dejanski zaključek v zvezi s tem je, da je D. uporabil zemljišča, ki niso predmet pogodbe, toženka pa mu za to ni dala soglasja, česar pritožnici ni uspelo izpodbiti, zato je pritožbeni očitek neutemeljen. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno razlogovanje, da odklop parkirišč od elektrike ne bi bil protipraven le, če bi se upravičenec z njim izrecno strinjal, kar se D. ni, in tega toženka ni dokazala, zato naj bi bila zmotna tudi ugotovitev sodišča, da naj D. odklopu ne bi nasprotoval. Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje na elektronsko sporočilo A. U. z dne 21. 8. 2015, da se D. na predračun za izvedbo gradbenih in elektroinštalacijskih del ni odzval, in trdi, da molka v skladu s 30. členom Obligacijskega zakonika ne moremo šteti za izraz pravnoposlovne volje družbe D., s katerim bi toženki dovolila, da parkirišča odklopi od elektrike. V zvezi s tem gre zgolj ponoviti, da brez soglasja, ki bi ji omogočalo uporabo teh zemljišč ves čas trajanja pogodbe, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožnica povezave z elektriko ne more zahtevati. Zato so trditve o strinjanju pravnega prednika tožnice v zvezi s tem brezpredmetne.

23. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče svojo odločitev, da naj ravnanje toženke ne bi bilo protipravno, oprlo na določbe Energetskega zakona, ki za odločitev niso relevantne, saj je toženka parkirišča odklopila iz internega električnega omrežja Splošne bolnišnice in je zato zmotna ugotovitev sodišča, da naj bi toženka tožnico odklopila s svojega prevzemno predajnega mesta, kajti obe pravdni stranki sta na distribucijsko omrežje priklopljeni na prevzemno predajnem mestu v transformatorski postaji TP bolnica, odklopov in priklopov na distribucijsko omrežje pa sama toženka ne more vršiti, ampak je za to pristojen le operater omrežja. Vendar z očitkom, da je sodišče na podlagi teh ugotovitev zmotno uporabilo materialno pravo, ker je namesto pogodbenih obveznosti toženke iz pogodbe presojalo izpolnjenost pogojev za tožničin priklop na toženkino prevzemno predajno mesto v TP bolnica, tožnica ne more uspeti. Če je sodišče prve stopnje presojalo dejanskopravni sklop, ki tudi potrditvah pritožnice za odločitev v zadevi ni relevanten, oziroma je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki za odločitev v zadevi ni pomembno, pritožbeni očitek že zato ne more biti utemeljen. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da gre pri priključitvi tožnice za novega odjemalca (16. točka obrazložitve), ki mora od upravljavca omrežja pridobiti soglasje za priključitev, in so vse dejanske ugotovitve o odklopu tožnice z internega električnega omrežja za to nerelevantne.

24. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila po stališču pritožnice podana na podlagi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer zaradi prekoračitve toženkine trditvene podlage in nezakonite prekluzije tožničinih trditev. Pritožnica trdi, da se je toženka sklicevala na to, da je tožnico upravičeno odklopila, ker ta naj ne bi poravnala stroškov domnevne sanacije vodov in ker bi morala za uporabo novo položenih vodov pridobiti odplačno služnost, medtem ko je sodišče v 24. točki sodbe obrazložitev oprlo na ugotovitev, da naj bi D. električne vode položil na zemljiščih, ki niso bila predmet pogodbe o stavbni pravici, česar toženka nikoli ni trdila.

25. Vendar navedeno ne drži. Med strankama ni bilo sporno, in to je sodišče prve stopnje izrecno navedlo v zadnjem stavku 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (pritožnica pa tega ne napada), da električni vod (priključek) za potrebe parkirnega sistema parkirišč poteka tudi po zemljiščih v upravljanju toženke (in lasti RS), ki niso bila predmet pogodbe. Ne glede na stroške sanacije je pri tem poleg zakonsko urejene služnosti sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo, da tožnica ni imela soglasja toženke, in to je bistveno.

26. Glede trditev, da je sodišče brez izvedbe kakršnekoli dokaza štelo, da je D. električne vode postavil previsoko, pa gre ob tem le še ponoviti, kar je bilo že zgoraj napisano, da trditve o višini položenih električnih vodov za odločitev v zadevi niso bistvene in nanje sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo, zato na pravilnost in zakonitost sodbe to ni vplivalo.

27. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje onemogočilo obravnavo njenih argumentov s tem, ko ni upoštevalo trditev tožnice, da je pred odklopom leta 2014 D. pet let nemoteno uporabljal električne vode, ki so potekali pod zemljišči, s katerimi upravlja toženka. Tožnica trdi, da je s temi trditvami, ki jih je podala v tretji pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2019, zgolj konkretizirala trditve pod 2. točko tožbe, ko je trdila, da zahteva po ustanovitvi odplačne služnosti ni bila postavljena s strani toženke niti ob začetku obratovanja parkirnih površin niti kasneje. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob obrazložitvi prekluzije hkrati tudi pojasnilo, da nove trditve v zvezi z obratovanjem parkirišč za odločitev o zahtevku niso bistvene, in s tem se tudi višje sodišče strinja.

28. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**K pritožbi toženke:**

29. Toženka se je pritožila zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe – sklep o pravdnih stroških. Trdi, da vrednost spornega predmeta 539.742,00 EUR s pripadki ob vrednosti točke 0,60 EUR po tarifni številki 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) da osnovo 3000 točk in ne 1600 točk, sodišče prve stopnje pa je iz te osnove nepravilno izhajalo pri vseh procesnih dejanjih.

30. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res upoštevalo napačno vrednost storitve. Glede na vrednost spornega predmeta namreč ta znaša 3000 točk in ne 1600, kot je v stroškovniku napisalo sodišče. Iz stroškovnika nadalje izhaja, da je tako vrednost sodišče prve stopnje upoštevalo pri vseh procesnih dejanjih, zato je višje sodišče ob uporabi pravilnega materialnega prava stroškovno odločitev spremenilo tako, kot bo pojasnilo v nadaljevanju.

31. Toženka nadalje trdi, da sodišče ni upoštevalo stroškov njene pripravljalne vloge z dne 23. 4. 2019, v kateri je pojasnila in dokazala ponovno zavajanje tožnice, da je ta v pravni položaj družbe D. vstopila že 23. 4. 2015, zato je toženka pripravljalni vlogi priložila zapisnik o prevzemu nepremičnine, sodišče prve stopnje pa se na to dokazno podlago v sodbi tudi izrecno sklicuje in so bila zato v tej pripravljalni vlogi pravočasno navedena pomembna dejstva, ki so vplivala na odločitev v tej zadevi.

32. V zvezi z vlogo z dne 23. 4. 2019 (list. št. 88 spisa) višje sodišče ugotavlja, da kljub obširnosti vloge drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v vlogi ni nič takega, o čemer se ne bi stranki izrekli že prej. Da je tožnica 12. 2. 2016 dejansko prevzela nepremičnine, namreč, kot pojasni tudi sama toženka, ni bilo sporno, in je tako toženka odgovarjala le na pravna stališča tožnice o tem, kdaj je vstopila v pravni položaj svojega prednika, družbe D. Ker se sodišče v sodbi na ta dejstva sklicuje že zato, ker niso bila sporna, je sklicevanje toženke na to, da se je s tem oprlo na pomembna dejstva, navedena v tej vlogi, neutemeljeno.

33. Glede na predhodno ugotovljeno je tako višje sodišče ponovno odmerilo stroške toženke: za odgovor na tožbo po tarifni številki 19 OT 3000 točk, za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo po tarifni številki 19 OT 3000 točk, za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo po tarifni številki 19 OT 2.250 točk, za pripravljalni narok z dne 15. 3. 2019 po tarifni številki 20 OT 3000 točk, nadaljevalni narok po tarifni številki 20 OT 1500 točk in dvakrat odsotnost iz pisarne po 6. členu OT 400 točk. Skupaj z materialnimi stroški v višini 141,5 točk to naša 13.321,5 točk oziroma 7.974,00 EUR, skupaj s skupno kilometrino 52,37 EUR in 22% DDV pa 9.793,26 EUR.

34. Ker je sodišče prve stopnje toženki v izpodbijani sodbi priznalo 5.394,32 EUR pravdnih stroškov, je višje sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, kot izhaja iz točke II te sodbe (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

**Pritožbeni stroški:**

35. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), glede na uspeh toženke s pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona) pa je toženki v 15 dneh dolžna povrniti 3.142,84 EUR pritožbenih stroškov, in sicer: za odgovor na pritožbo je višje sodišče toženki na podlagi Odvetniške tarife (OT) odmerilo priglašenih 3.750 točk po 1. točki tar. št. 21 OT in 47,5 točk kot pavšalni znesek po tretjem odstavku 11. člena OT, kar z 22% DDV znaša 2.779,77 EUR. Za pritožbo je toženka priglasila 300 točk, 2% materialnih izdatkov, 114,00 EUR takse za pritožbo in 22% DDV, kar skupaj znaša 363,07 EUR.

36. Glede na to, da je toženka zneskovno praktično v celoti uspela s pritožbo, skupno tako pritožbeni stroški toženke znašajo 3.142,84 EUR, ki jih je tožnica dolžna toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude pa plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do plačila.