Jedro

Odbitek vstopnega DDV po spornem računu tožeči stranki ne gre. Ni sicer sporno, da je bila med tožečo stranko in izdajateljico računa sklenjena pogodba o posredovanju pri prodaji nepremičnin. Iz določb ZPNPosr in OZ izhaja, da pridobi posrednik pravico do plačila, ko je naročitelj na temelju posredovanja sklenil veljavno pogodbo s tretjo osebo. V konkretni zadevi naročitelj - tožeča stranka ni sklenila take pogodbe, torej posrednik ni posredoval zanjo v smislu ZPNPosr in OZ. Pri tem pa tudi vsebina računa ni usklajena z dogovorjeno pogodbo o posredovanju, saj iz njega izhaja, da je bil tožeči stranki izdan „za udeležbo na odškodnini“.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ (Davčna uprava RS, Davčni urad Novo mesto) je z izpodbijano odločbo pod točko I.1. izreka odločil, da se tožeči stranki odmeri davek na dodano vrednost za obdobje oktober-december 2004 v znesku 5.129.652,00 SIT od davčne osnove 25.648.260,13 SIT po stopnji 20 % in pripadajoče obresti od davka na dodano vrednost iz točke 1 tega izreka v skupnem znesku 74.326,02 SIT, obračunane od prvega dne zamude plačila do datuma izdaje odločbe (točka I.2. izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da morajo biti odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 5.203.978,02 SIT plačani v 30 dneh od vročitve navedene odločbe ter da se bodo po preteku tega roka zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe ter iz IV. točke, da davčni organ in stranka trpita vsak svoje stroške, ki jih imata zaradi davčnega postopka.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožeči stranki opravil davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik, v zvezi s pripombami tožeče stranke pa dopolnilni zapisnik. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je ugotovljeno, da je imela tožeča stranka sklenjeno predpogodbo za prodajo nepremičnin z dne 19. 8. 2004. Iz navedene predpogodbe je razvidno, da sta prodajalca A. – B.B. d.n.o., ki ga zastopa direktor B.B., za nepremičnine, parc. št. 10/2, 5/1, 10/8, 7/3, 7/1, 10/7 in 6/1, vse k.o. ..., vpisane v z.k. vložek št. … do celote ter A. – C. d.o.o., ki ga prav tako zastopa direktor B.B., za nepremičnine, parc. št. 11, k.o. ..., vpisane v z.k. vložek št. ..., do celote in da so zemljišča opredeljena kot stavbna zemljišča in da so v skupni približni izmeri 11.150 m2 ter da znaša kupnina za vse nepremičnine 780.500 EUR in da davek na dodano vrednost plača kupec; da znesek avansa v višini 78.050 EUR in pripadajoči 20 % DDV plača kupec; da so navedene še druge dolžnosti prodajalcev do sklenitve prodajne pogodbe, ki se sklene v roku 90 dni. Iz zadnjega odstavka 8. člena navedene predpogodbe izhaja, da v primeru, da prodajalca odstopita od te predpogodbe, kljub temu, da bi bili za sklenitev pogodbe izpolnjeni vsi pogoji, le-ta vrneta kupcu avans v višini 78.050 EUR in pripadajoči 20 % davek na dodano vrednost ter plačata pavšalno odškodnino v višini 557.500 EUR. Tožeča stranka je kot kupec po navedeni predpogodbi plačala avans. Dne 14. 12. 2004 je bil sklenjen aneks k navedeni predpogodbi med prodajalcem in tožečo stranko kot kupcem, v katerem je navedeno, da je prodajalec pridobil drugega kupca za nepremičnine iz predmetne predpogodbe in pod boljšimi pogoji. V 2. členu navedenega aneksa je navedeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da so nastopili pogoji o odstopu od predpogodbe, zato je prodajalec dolžan vrniti prejeti avans ter plačati pavšalno odškodnino 557.200,00 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, vse v roku 8 dni po podpisu tega aneksa. Dne 10. 12. 2004 je bila sklenjena pogodba o posredovanju med tožečo stranko kot naročnikom in D. d.o.o. kot posrednikom. V tej pogodbi je navedeno: 1. Predmet te pogodbe je posredovanje pri nakupu komunalno opremljenega zemljišča na parc. št. 10/2, 5/1, 10/8, 7/3, 7/1, 10/7 in 6/1, vse k.o. ..., vpisane v z.k. vložek št. ... in parc. št. 11 k.o. ..., vpisane v z.k. vložek št. ..., do celote, v skupni izmeri 11.144 m2, za katero je posrednik pridobil kupca po ceni 120 EUR za m2 zemljišč; 2. Podjetje D. d.o.o. je pridobilo kupca in zato mu bo tožeča stranka plačala provizijo v višini 106.982,40 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije; 3. Tožeča stranka je provizijo dolžna plačati v roku 8 dni po realizaciji pogodbe s kupcem, ki ga je pridobil posrednik.

Dne 30. 12. 2004 je tožeča stranka na podlagi omenjene pogodbe prejela račun od D. d.o.o. za znesek 25.648.260,13 SIT brez DDV, 20 % DDV v znesku 5.129.652,03 SIT in skupaj 30.777.912,16 SIT z DDV. Na računu je navedeno: „Udeležba na odškodnini v višini 8 % v znesku 106.982,40 EUR.“ Tožeča stranka je ta prejeti račun vnesla v knjigo prejetih računov in si odbijala vstopni DDV.

Davčni organ ugotavlja, da je imela tožeča stranka namen kupiti nepremičnine za 780.050 EUR (razvidno iz predpogodbe), vendar je prodajalec odstopil od predpogodbe, ker je našel drugega kupca pod boljšimi prodajnimi pogoji (razvidno iz aneksa). Tožeča stranka je od prodajalca prejela odškodnino (in tudi vračilo avansa), ker je od predpogodbe odstopil prodajalec. Torej ni tožeča stranka odstopila od predpogodbe, pač pa prodajalec. Tožeča stranka je zato nepotrebno sklenila pogodbo za posredovanje istih nepremičnin z D. d.o.o. Davčni organ tudi ugotavlja, da prodajalec, ki je odstopil od predpogodbe, novemu kupcu ni prodal za več, kot bi tožeči stranki, saj je moral plačati dogovorjeno odškodnino po predpogodbi in aneksu. Davčni organ ugotavlja, da storitev posredovanja nakupa oziroma prodaje nepremičnin s strani D. d.o.o. ni bila opravljena za tožečo stranko, temveč kvečjemu za prodajalca nepremičnin. Zaradi navedenega tožeča stranka ne more po prejetem računu za storitev posredovanja pri nakupu nepremičnin, ki niso bile opravljene njej, odbijati vstopni DDV (v višini 5.129.652,03 SIT). Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/03, v nadaljevanju ZDDV) v drugem stavku 1. odstavka 40. člena določa, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago. To pomeni, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki mu je bil zaračunan, za njemu opravljene storitve. V konkretni zadevi pa storitve niso bile opravljene tožeči stranki, zaradi česar le-ta ne more odbijati vstopnega DDV od računa, prejetega od D. d.o.o. Davčni organ tudi ugotavlja, da sta tožeča stranka in D. d.o.o. povezani osebi. Tožeča stranka se je v postopku sklicevala na to, da je s sklenitvijo pogodbe o posredovanju z D. d.o.o. ravnala kot dober gospodar in dosegla sklenitev aneksa k predpogodbi, v kateri odstopa od predpogodbe prodajalec in ne kupec. Sklenitev takega aneksa je tožeči stranki preprečila izgubo plačanega avansa in pridobila je pravico do odškodnine. Plačilo storitev po pogodbi o posredovanju je bil tako nujno potreben strošek tožeče stranke. Davčni organ navedbe tožeče stranke zavrača. Trditev tožeče stranke, da bi v primeru, če bi kot kupec odstopila od pogodbe izgubila plačani avans, je sicer točna, vendar je iz aneksa jasno razvidno, da je od pogodbe odstopil prodajalec, ker je on pridobil drugega kupca pod boljšimi prodajnimi pogoji. Davčni organ je tudi ugotovil (iz prejete dokumentacije iz zemljiške knjige), da je nepremičnine, ki jih je nameravala kupiti tožeča stranka, kupila družba E. d.o.o. ter da je bila pogodba sklenjena 14. 12. 2004. Davčni organ se pri zaključku, da storitev posredovanja s strani D. d.o.o. ni bila opravljena tožeči stranki, pač pa prodajalcu, sklicuje še na določbe Obligacijskega zakonika, iz katerih izhaja, kaj lahko kupec zahteva, če prodajalec ne izpolni pogodbe in kaj prodajalec lahko zahteva, če kupec ne izpolni pogodbe. Davčni organ pojasnjuje, kako je obračunal obresti od ugotovljenega neplačanega zneska DDV.

Drugostopni organ je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da je prvostopni organ za svojo odločitev navedel prave in utemeljene razloge. Drugostopni organ še dodaja, da tožeča stranka dejansko ni mogla izkazati, da so bile zanjo po računu opravljene storitve. Tudi vsebina računa ni usklajena z dogovorjeno pogodbo. Račun je D. d.o.o. izdala tožeči stranki za udeležbo na odškodnini, kar niti ni enako pogodbeno dogovorjeni vsebini. V 2. členu pogodbe je namreč dogovorjeno, da je D. d.o.o. pridobila kupca in zato mu bo tožeča stranka plačala provizijo v višini 106.982,40 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije. Pravno gledano je pomen odškodnine in provizije različen, kar dodatno potrjuje že ugotovljeno dejstvo, da v zvezi s tem tožeči stranki nobene storitve niso bile opravljene. Drugostopni organ še ugotavlja, da v zadevi povezanost oseb, kot ugotavlja prvostopni organ v izpodbijani odločbi, niti ni odločilna.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je tožeča stranka kot kupec dne 19. 8. 2004 sklenila s prodajalcema prodajno predpogodbo. Po sklenitvi navedene predpogodbe in plačilu avansa kupcu je tožeča stranka kot naročnik sklenila dne 10. 12. 2004 z družbo D. d.o.o. kot posrednikom pogodbo o posredovanju ter za opravljeno storitev posredovanja prejela od D. d.o.o. dne 30. 12. 2004 račun v znesku 25.648.260,13 SIT z 20 % DDV v znesku 5.129.652,03 SIT, skupaj 30.777.912,16 SIT. Davčni organ je iz navedenih dejstev napravil napačen sklep, da storitev posredovanja nakupa oziroma prodaje nepremičnin s strani D. d.o.o. ni bila opravljena za tožečo stranko, temveč kvečjemu za prodajalca nepremičnin, zaradi česar tožeča stranka nima pravice odbijati vstopni DDV po navedenem računu, saj sme v skladu z določilom 2. stavka 1. odstavka 40. člena ZDDV davčni zavezanec odbiti vstopni DDV samo za njemu opravljen promet blaga in storitev. Po sklenitvi prodajne predpogodbe z dne 19. 8. 2004 in po plačilu avansa so na strani tožeče stranke nastopile okoliščine finančnega značaja, zaradi katerih je bila znatno otežena njena možnost izpolnitve obveznosti po prodajni pogodbi, katero si je tožeča stranka zavezala skleniti s prodajalcem nepremičnine. Zato je tožeča stranka, da bi se izognila posledicam neizpolnitve obveznosti po prodajni predpogodbi, sklenila kot naročnik z D. pogodbo o posredovanju zaradi pridobitve kupca za nepremičnine, ki so bile predmet prodajne predpogodbe. V skladu s sklenjeno pogodbo o posredovanju je D. kot posrednik našla za tožečo stranko kupca nepremičnin, ki so bile predmet prodajne predpogodbe. Čeprav novi kupec, ki ga je našel posrednik, po naročilu in za tožečo stranko ni sklenil prodajne pogodbe s tožečo stranko neposredno, temveč s prodajalcem, ni mogoče sprejeti zaključka, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, da je D. d.o.o. opravila storitev za prodajalca. S posredovanjem navedene družbe na strani tožeče stranke je bil sklenjen aneks med tožečo stranko in prodajalcem, ki je prodajalcu nalagal obveznost vračila prejetega predujma in plačila odškodnine. D. d.o.o. je spravila v stik tožečo stranko in tretjega kupca, ki je bil resen in sposoben v celoti in v dogovorjenih rokih izpolniti pogodbene obveznosti in je s tem omogočila, da je tožeča stranka dejansko tudi prejela vračilo danega avansa, kot tudi dogovorjeno odškodnino. V primeru, da bi novega kupca našel posrednik na strani prodajalca, pa bi bila zelo verjetna situacija, ko bi tožeča stranka sicer imela do prodajalca zapadlo denarno terjatev na vračilo danega avansa in na plačilo odškodnine, vendar tudi z izterjavo povezane dolgotrajne sodne postopke.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V predmetni zadevi je sporno, ali je davčni organ postopal pravilno, ko je tožeči stranki naložil plačilo DDV, ki si ga je tožeča stranka odbila kot vstopni DDV od računa z dne 27. 12. 2004, ki ga je prejela od D. d.o.o., ki ga je le-ta izdala za storitev posredovanja pri nakupu oziroma prodaji nepremičnin. Davčni organ je v postopku zaključil, da navedena storitev ni bila opravljena za tožečo stranko, temveč kvečjemu za prodajalca nepremičnin, zaradi česar si tožeča stranka ne more po prejetem računu za navedeno storitev odbijati vstopnega DDV. Tožeča stranka takšnemu zaključku davčnega organa nasprotuje in navaja, da je bil sporni račun izdan za njej opravljeno storitev.

Iz 1. odstavka 40. člena ZDDV izhaja, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki mu je bil zaračunan za njemu opravljene storitve.

Tudi po mnenju sodišča vstopni DDV po spornem računu tožeči stranki ne gre. Ni sicer sporno, da je bila med tožečo stranko in D. d.o.o. sklenjena pogodba o posredovanju pri prodaji nepremičnin z dne 10. 12. 2004. Zakon o nepremičninskem posredovanju (Uradni list RS, št. 42/2003, v nadaljevanju ZPNPosr), ki je v času sklenitve posredniške pogodbe že veljal, v 25. členu ureja plačilo za posredovanje, pravico do plačila pa ureja podobno 847. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ). Iz omenjenih določb izhaja, da pridobi posrednik pravico do plačila, ko je naročitelj na temelju posredovanja sklenil veljavno pogodbo s tretjo osebo. V konkretni zadevi pa naročitelj-tožeča stranka ni sklenila pogodbe s tretjo osebo. Ni namreč sporno, da med tožečo stranko in stranko, za katero je posredovala D. d.o.o., ni bila sklenjena nobena prodajna pogodba, torej posrednik ni posredoval za tožečo stranko v smislu ZPNPosr in OZ. Pri tem sodišče še ugotavlja, da tudi vsebina računa ni usklajena z dogovorjeno pogodbo o posredovanju, saj iz navedenega računa izhaja, da ga je izdala D. d.o.o. tožeči stranki „za udeležbo na odškodnini“. Davčni organ je tudi pravilno in popolno ugotovil vsa dejstva, ki so potrebna za pravilno odločitev v navedeni zadevi.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, med strankama ni sporno.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.