Jedro

Konkretizacija tožbenega zahtevka in njegova natančna opredelitev je stvar tožnika, ki je v tem individualnem sporu ves čas imel tudi pravnega zastopnika, in je bil celo večkrat pozvan, da svoje tožbene navedbe ustrezno dopolni. Ker tožnik tudi v ponovljenem postopku ni natančneje opredelil tožbenega zahtevka, ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka, kar je razlog za njegovo zavrnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.565,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z 20 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila (I. točka izreka sodbe). Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 629,97 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da obvešča sodišče, da je odvetnik A.A. ne zastopa več, zato vlaga pritožbo sama. Netočna je trditev, da ni navedel obiskov pri strankah. Sodnica je „ubogljivo sledila toženi stranki in njeni pravni zastopnici“ ter namerno zapostavljala vse tožnikove navedbe in trditve skupaj z vsem dokaznim materialom, „iz katerega bi vsakdo, ki ima zgolj osnovno izobrazbo, lahko razbral, našel in preveril vse potrebno“. Tožnik je začuden, da se po sedmih letih od njega zahteva izpis potnih nalogov oziroma prikaz stanja opravljenih kilometrov za toženo stranko, ko pa se prav toliko časa v spisu nahajajo kopije dobavnic – obiskov strank in vse potrebno za preverjanje. Sodnica je namerno delovala v tožnikovo škodo in poskuša svoje delo – odgovornost preložiti na tožnika, ki ne zmore izračunati vseh prevoženih kilometrov v celem letu 2004 v tako kratkem roku, sam pa niti ne razpolaga s potrebnimi dokumenti, ker se ti nahajajo v spisu na sodišču ali pri A.A., ki tožnika ne zastopa več. Drži, da je tožena stranka tožniku izplačala pavšal za opravljene kilometre, nekajkrat po 35.000 SIT, vendar je bilo to enostransko določeno, brez izdanih potnih nalogov s strani vodstva tožene stranke, ki se je kljub vsemu zavedalo, da z nečim mora točiti gorivo in opravljati delo, ki so ga iz poslovnih razlogov ukinili in potem za enako delo najeli zunanjo pomoč – študenta, kar pomeni, da poslovni razlog dejansko ni obstajal. Ves zagovor tožene stranke in odločitev sodnice sloni zgolj na izjavi B.B., ki je tožniku enostransko in brez zakonske podlage želela vsiliti novo pogodbo o zaposlitvi, ki je ni nikoli podpisal, ker za to ni bilo potrebe in zakonske osnove. Sodnica ni želela poklicati na zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik. V tem postopku gre mogoče za „moralno – pravno korupcijo in zavestno in namerno kršenje tožnikovih pravic, zagotovljenih z Ustavo RS“, kar med drugim tožnik utemeljuje tudi z dejstvom, da mu je negativni izid napovedal že takratni pravni zastopnik A.A. V zvezi z 8. točko obrazložitve sodbe tožnik navaja, da ga je odvetnik res obvestil, da je potrebno konkretizirati kilometrino, vendar mu je istočasno dal vedeti, da je to bilo že narejeno v sami vloženi tožbi in podkrepljeno z dejstvom, da vseh priloženih dobavnic ni mogel podpisati sam, torej opravljati delo z doma, kot trdi tožena stranka Iz samih dobavnic je razvidno, kdaj, kje in pri kom je tožnik bil in da je pošteno opravljal svoje delo. Tožnik se sprašuje, zakaj v sodbi ni navedeno, da je tožena stranka preko pravne zastopnice prva ponujala poravnavo iz naslova kilometrine, torej je s tem poskusom priznala njegovo upravičenost do kilometrine, seveda z vednostjo sodnice. Glede točke 9 sodbe pa tožnik izraža prizadetost, da se sodnica sklicuje na to, da sodišče ni dolžno razbrati, kaj je res in se sprašuje, zakaj sploh rabimo sodišča in sodnike, če niso ničesar dolžni. Sodišču še očita pristranskost in navaja, da pravni zastopniki in pristranski sodniki nimajo interesa za resnico in pravico malih navadnih ljudi, vse to pa je razlog za kaotično stanje v državi in za nesrečno stanje njegove družine.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, v odgovoru pa ponovno izpostavlja svoja stališča, zavzeta že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Zgolj pavšalnih kritik in očitkov o pristranskosti sodišča in predsednice senata, ki naj bi po tožnikovih navedbah delovala v škodo tožnika, niti ni mogoče preverjati, saj so očitno le posledica nezadovoljstva tožnika z odločitvijo sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi je bil izveden obsežen dokazni postopek, v katerem je bila tožniku dana možnost obravnave in nikakor ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, vsebovano v 5. členu ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Prav tako pa je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika večkrat pozivalo, naj svoje navedbe in zahtevke ustrezno konkretizira, da jih bo mogoče preveriti in o njih odločiti. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo določbe ZPP tudi v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka. Po določbi 1. odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. V 287. členu ZPP pa je določeno, da sodišče odredi izvedbo dokazov, lahko pa zavrne tiste predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik le pavšalno zatrjuje, da „sodnica niti enkrat samkrat ni hotela poklicati na zaslišanje prič, ki jih je predlagal“, in s katerimi smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP glede domnevnih nepravilnosti v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka, se očitno nanašajo v prvi vrsti na predhodni (že s pravnomočno sodbo zaključeni) postopek v zvezi z odločanjem o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ni predmet odločanja v tem individualnem delovnem sporu.

Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo. S sodbo opr. št. I Pd 1000/2007 z dne 6. 11. 2008 je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 11. 2004, vrnitev na delo ter reparacijski zahtevek, zavrnjen pa je bil tudi denarni zahtevek za plačilo stimulacij, regresa za letni dopust, stroškov prevoza na delo in kilometrine. Pritožbi tožnika je Višje delovno in socialno sodišče delno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 641/2009 z dne 6. 5. 2010 delno razveljavilo izpodbijano sodbo glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo kilometrine za leto 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter o stroških postopka, ter zadevo v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. V preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Revizija tožnika zoper navedeno pravnomočno sodbo VDSS je bila deloma zavržena (glede denarnih zahtevkov za čas pred 17. 12. 2005), v preostalem delu pa zavrnjena (glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 283/2010 z dne 17. oktobra 2011. V zvezi z navedenim razveljavitvenim sklepom VDSS je prvostopenjsko sodišče ponovno odločalo o denarnem zahtevku za plačilo kilometrine za leto 2004, to je za čas od 23. 1. 2004 do 31. 12. 2004, ko naj bi tožeča stranka za toženo stranko opravljala prevoze oz. službena potovanja z lastnim vozilom in po njeni lastni evidenci opravila 48.700 km na službenih potovanjih za tožečo stranko. Iz tega naslova je zahtevala plačilo kilometrine v višini 12.193,29 EUR (po 60,00 SIT za prevoženi kilometer), zahtevek pa je tekom postopka skrčila na 10.565,85 EUR.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju upoštevalo vsa stališča in napotke pritožbenega sodišča iz navedenega razveljavitvenega sklepa, v katerem je pritožbeno sodišče med drugim zapisalo, da bo moral tožnik svoje res preveč pavšalne podatke o številu prevoženih kilometrov za delo na terenu v prilogi A6 (A9) dodatno pojasniti in konkretizirati (datumi, relacije, število kilometrov), ob upoštevanju vseh listin v spisu, zlasti podatkov iz poročil o prometu, ter da bo na tej podlagi mogoče, eventualno tudi s pomočjo izvedenca finančne stroke, opraviti izračune in ugotoviti morebitna prikrajšanja tožnika iz naslova povračila kilometrine. V skladu z napotili iz navedenega sklepa je prvostopenjsko sodišče na naroku dne 13. 3. 2012 tožnika ponovno pozvalo, naj konkretizira in dodatno pojasni tožbeni zahtevek, tako da navede datume in relacije ter število opravljenih kilometrov za sporno obdobje. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2012 vztrajal pri postavljenem zahtevku in ga ni konkretiziral, navajal je le skupno (ocenjeno) število kilometrov, prevoženih v posameznih mesecih od januarja do decembra 2004, ter v pripravljalni vlogi navedel, da se sklicuje na vsebino vsake listine posebej in vseh listin skupaj, ki se v sodnem spisu že nahajajo, med drugim tudi na poročila o delu zastopnika ter na dobavnice v celoti in za sporno obdobje, vsebina izkazanih listin pa naj se „seveda šteje kot del trditvene podlage tožeče stranke“. Zahtevek je le zmanjšal za že plačane prevozne stroške na podlagi potnih nalogov kot mesečni pavšal (30.000,00 SIT do 35.000,00 SIT na mesec, povprečno 32.500,00 SIT oz. po 135,62 EUR na mesec). Sicer pa je v navedeni pripravljalni vlogi tudi navedel, da so prevožene relacije ugotovljive z vpogledom na interno spletno stran …. – razdalje med kraji, ter vztrajal pri stališču, da je vse razvidno iz že dostavljenih listin (dobavnic, ki jih je že predložil v letu 2008).

Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je bila dolžnost tožnika, da postavi zahtevek tako, da je mogoče preveriti njegovo utemeljenost, ter da bi moral tožnik precizirati, katere dneve in na katerih relacijah ter kakšno število kilometrov je opravil za toženo stranko, ne pa da je navedel le skupno število kilometrov in predložil dobavnice. Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da zaradi pasivnosti tožeče stranke, ki ji je sodišče kar dvakrat naložilo, da dodatno pojasni svoj zahtevek in ga konkretizira, sodišče ni moglo razčistiti spornih vprašanj niti do te mere, da bi bilo mogoče postaviti izvedenca finančne stroke ali opraviti izračune in ugotoviti morebitna prikrajšanja iz naslova povračila kilometrine. Pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi so zato povsem neutemeljene, zlasti očitki, da naj bi sodišče (predsednica senata) poskušalo svoje delo – odgovornost preložiti na tožnika, ker je po sedmih letih trajanja postopka zahtevalo od tožnika izpis potnih nalogov oziroma prikaz stanja opravljenih kilometrov za toženo stranko, čeprav se v spisu nahajajo kopije dobavnic – obiskov strank in vse potrebno za preverjanje le tega. Razlogi za to, da postopek traja več kot sedem let, so razvidni iz spisa in uvodnega dela te sodbe, v kateri je pritožbeno sodišče pojasnilo potek postopka.

Konkretizacija tožbenega zahtevka in njegova natančna opredelitev je stvar tožnika, ki je v tem individualnem sporu ves čas imel tudi pravnega zastopnika, in je bil celo večkrat pozvan, da svoje tožbene navedbe ustrezno dopolni. Ker tožnik, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tudi v ponovljenem postopku ni natančneje opredelil tožbenega zahtevka in zato tudi ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).