Jedro

Pogoji za priznanje preživnine morajo obstajati že ob razpadu zunajzakonske zveze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. IV P 340/2015 z dne 16. 3. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačevati preživnino v mesečnem znesku 165,00 EUR od 1. 5. 2013 dalje. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi ponovljenega dokaznega postopka zaključilo, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, v kateri sta se jima rodili dve, sedaj že polnoletni hčerki in sta v njej živela od leta 1985, pa do dne 5. 5. 2012. Ob uporabi določbe drugega odstavka 81. a člena, v zvezi s členom 81 in prvim odstavkom 12. člena ZZZDR pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za plačevanje preživnine zakoncu po razpadu zunajzakonske skupnosti. Pogoj, ki mora biti za prisojo preživnine podan je, da so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze, oziroma ob razpadu zunajzakonske skupnosti in da se preživnina zahteva. Preživnina pripada zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Gre za nekrivdno brezposelnost, katero je potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica nezaposlena že od leta 1985 in da v času trajanja zunajzakonske skupnosti s tožencem v pretežni meri ni bila zaposlena. Med partnerjema je namreč obstajalo soglasje o tem, da bo tožnica pustila službo in zaradi dela na kmetiji, vodenja gospodinjstva ter vzgoje dveh otrok, ostala doma. Ta sporazum je veljal vse do maja 2012. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve izvedenca zaključilo, da je pojav depresivne motnje in tožničino sedanje stanje vzročno povezano z več letnim življenjem v disfunkcionalnem partnerstvu s partnerjem, ki je zasvojen z alkoholom in je bil do nje nasilen. Tožnica je bila v zunajzakonski zvezi s tožencem kronično tesnobna, zaskrbljena, samospoštovanje je morala žrtvovati, da sta hčerki imeli dom, posebno žaljiva pa je bila zanjo partnerjeva ljubosumnost in njegovi poniževalni očitki, ter psihično in fizično maltretiranje. Glede na vse te ugotovitve sodišče prve stopnje zaključuje, da so pogoji za preživljanje tožnice obstajali že v času razpada zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, saj tožnica že takrat ni bila sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela in brez svoje krivde ni bila zaposlena. Tožničino zdravljenje pa glede na izpoved izvedenca še ni zaključeno in obstaja velika verjetnost, da ne bo nikoli več zmožna za opravljanje pridobitnega dela. Iz mnenja izvedenca medicine dela pa izhaja, da tožnica ni zmožna za svoje delo, in sicer njeno delo je bilo izključno stoječe in v sklonjenem položaju. Vse omejitve pri tožnici, so na delovnem področju po oceni izvedenca trajne narave in temeljijo na trajni okvari zdravja. Tožnica je bila od leta 2006 dalje zmožna za delo le izmenoma sede in stoje in občasno s hojo in na daljše razdalje in so vse te omejitve obstajale že leta 2004. Izvedenec je v dopolnilnem mnenju ustno izpovedal, da je tožnica na dan razpada zunajzakonske skupnosti bila popolnoma nesposobna in globalno gledano nezaposljiva. Tožničino ugotovljeno psihično stanje takrat je namreč njeno delovno sposobnost, zaradi njenih telesnih omejitev še zmanjševalo. Sodišče je nato zaključilo, da je tožnica težko zaposljiva oseba, oziroma je možnost njene zaposlitve neznatna. Vse te okoliščine so obstajale že v času razpada zunajzakonske zveze pravdnih strank in torej posledično tožnica tudi ob zaključku zveze s tožencem v maju 2012 brez svoje krivde ni bila zaposlena. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnica nima nobenega premičnega oziroma nepremičnega premoženja, prav tako nima prihrankov. Navedena nepreskrbljenost tožnice je obstajala tudi že ob samem razpadu zunajzakonski skupnosti. Je nepreskrbljena v smislu 81. člena ZZZDR in sedaj tožnica živi le ob pomoči dveh hčera. Nato je ocenilo mesečne potrebe tožnice v znesku 213,00 EUR. Ugotovilo je, da toženec prejema 686,00 EUR plače in nato še določene subvencije in katastrski dohodek iz kmetije. Ob vseh teh ugotovljenih dejstvih je sodišče prepričano, da bo toženec ob svoji plači in ob ostalih dohodkih od kmetijske dejavnosti ter ob starosti 55 let sposoben tožnici plačevati mesečno preživnino v višini 165,00 EUR, v preostalem delu pa bo tožnica za povrnitev svojih stroškov morala poskrbeti ob pomoči svojih otrok in z morebitnimi socialnimi transferji. O povračilu pravdnih stroškov je sodišče odločilo na podlagi člena 154 in 155 ZPP. Po medsebojnem pobotanju prisojenih stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 124,76 EUR pravdnih stroškov in še na 1.012,21 EUR pravdnih stroškov, ki se priznajo tožeči stranki, na račun Okrožnega sodišča v Celju, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali je bila tožnica v času razpada izvenzakonske skupnosti, ta pa je razpadla 5. 5. 2012, sposobna za delo ali ne. Na to je bilo sodišče opozorjeno že s sklepom Višjega sodišča v Celju. Izvedenec medicine dela je sicer ugotovil, da je tožnica že v letu 2004 imela določene omejitve pri delu, vendar je bila še vedno sposobna za pridobitno delo, zaslišan na naroku pa je tudi pojasnil, katera dela bi še lahko opravljala, medtem ko izvedenec za psihiatrijo o njenem stanju v času razpada izvenzakonske skupnosti ni vedel ničesar. Tako je dejstvo ali je bila tožnica nesposobna za vsakršno delo ob razpadu zunajzakonske skupnosti še vedno ostalo neugotovljeno. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila sposobna za kakršnokoli delo. To potrjuje tudi sodišče samo, ko razloguje, da je tožnica v času te skupnosti skrbela za toženca, mu kuhala, prala ter skrbela za kmetijo in zato ni bila nesposobna za vsakršno delo. Tudi izvedenec V. je izpovedal, da je tožnica ob razpadu zunajzakonske skupnosti bila sposobna opravljati pridobitno delo. Tožnica sama ni iskala nobenega dela, tudi ne tistega, za katerega izvedenec medicine dela ugotavljal, da ga je bila sposobna opravljati, pri tem celo pojasni, za katera dela gre. To, da tožnica ni iskala nobenega dela, sodišče dokazno sploh ni ocenilo. Toženec je tožnici namreč še v času zunajzakonske skupnosti priskrbel delo, kljub temu pa sodišče navaja, da tožnica naj ne bi bila zaposljiva. Na drugi strani pa oba izvedenca, tako izvedenec za psihiatrijo, kot izvedenec iz medicine dela ugotavljata, da se je diagnoza psihične motnje pojavila šele po razpadu izvenzakonske skupnosti, kar pomeni, da teh motenj v času trajanja te skupnosti očitno ni bilo ter tudi, da s tem ne obstaja že navedeni zakonski pogoj, za priznanje sporne pravice do preživnine v breme toženca. S tem pa je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki na njo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navodilom sodišča druge stopnje izraženih v sklepu Cp 99/2015 z dne 14. maja 2015. Glede ugotovljenega dejanskega stanja ne držijo pritožbene navedbe, da izvedenec iz področja medicine dela ni ugotovil dejstva, da je bila tožnica v maju 2012 nezmožna za kakršnokoli delo. Ta izvedenec je namreč zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 17. 2. 2016 (list. št. 293 spisa) podal mnenje, da je bila tožnica v maju 2012 zagotovo začasno nezmožna za kakršnokoli delo. Takšno mnenje je podal na podlagi svojega lastnega zaznavanja upada delovnih sposobnosti tožnice, ki upada že od leta 2004 dalje. Ob upoštevanju mnenja psihiatra je takšen zaključek sodišče prve stopnje napravilo v zadnjem stavku v točki 19 obrazložitve. Delovne omejitve zaradi zdravstvenih težav pa so potrdili tudi tožnica ter priči N. L. in A. L. in priča D. K. Iz njihovih dokaj skladnih izpovedi sodišče prve stopnje zaključuje, da so za tožnico prenaporna že najenostavnejša gospodinjska dela in pri nobenem delu ni samostojna. Takšno stanje je trajalo že v zadnjem letu življenja s tožencem. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je tožnica težko zaposljiva oseba in je možnost njene zaposlitve neznatna. Sodišče pa je še zaključilo, da brez svoje krivde ni zaposlena in da je razlog njene nezaposlenosti v pretežni meri v njenih zdravstvenih težavah, ki so vse obstajale že v času razpada zveze pravdnih strank in torej posledično tožnica tudi ob zaključku zveze s tožencem v maju 2012 brez svoje krivde ni bila zaposlena. Pritožbene trditve, da bi tožnica vendarle bila sposobna opravljati kakšno drugo pridobitno delo se tako izkažejo za neutemeljene in sodba sodišča prve stopnje v tem delu vsebuje pravilne razloge o odločilnih dejstvih za njeno nezaposlenost. 6. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da iz mnenja izvedenca psihiatrije izhaja, da so se tožničine težave glede pridobitne sposobnosti pojavile šele po razpadu izvenzakonske skupnosti, in da motenj v času trajanja te skupnosti ni bilo in da s tem ni obstajal zakonski pogoj za priznanje sporne pravice do preživnine v breme toženca. Iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke, katerega je sodišče prve stopnje v celoti povzelo v točki 18 obrazložitve izhaja, da je takšno psihično stanje pri tožnici bilo prisotno že v maju 2012, saj je tožnica že takrat imela hudo depresivno motnjo z izgubo volje in je zato, ker je bila socialno ogrožena, bila tudi urgentno hospitalizirana. Sprožitveni faktor za tožničin samomor dne 8. 5. 2012 je bil po oceni izvedenca njeno prejšnje življenje v družini, kjer ni dobila nobene pozitivne satisfakcije in je pravzaprav izgubila smisel za nadaljnje življenje. Izvedenec je v dopolnitvenem mnenju pojasnil, da je pri tožnici takrat šlo za hudo psihično dekompenzacijo zaradi stresa, ki ga je doživljala dalj časa in s tem, ko je toženca dne 5. 5. 2012 dejansko zapustila, niso bila izbrisana prejšnja leta njenega življenja, vse stiske je tožnica nesla s seboj. Tožnica je bila že v zunajzakonski zvezi s tožencem kronično tesnobna, zaskrbljena, samospoštovanje je morala žrtvovati, da sta hčerki imeli dom. Izvedenec je zaključil, da tožnica v takšnem stanju ni sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so pogoji za preživljanje tožnice obstajali že v času razpada zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, saj tožnica že takrat ni bila sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela in brez svoje krivde ni bila zaposlena. Tožničino zdravljenje pa glede na izpoved izvedenca še ni zaključeno in obstaja velika verjetnost, da ne bo nikoli več zmožna za opravljanje pridobitnega dela.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo vse elemente, na podlagi katerih je lahko prisodilo preživnino zunajzakonskemu partnerju po razpadu zunajzakonske skupnosti. Po prvem odstavku 81. a člen ZZZDR sme namreč nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze - zunajzakonske skupnosti, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, od kar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. Pogoj, ki mora biti za prisojo preživnine podan pa je, da so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze oziroma ob razpadu zunajzakonske skupnosti in da obstaja po zakonu podana zahteva. Preživnina pa pripada zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju, ki nima sredstev za življenje. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 22 obrazložitve in se ta del obrazložitve pritožbeno ne izpodbija, nadalje pa je še ugotovilo, da tožnica brez svoje krivde ni bila zaposlena. Tako so tudi po zaključku sodišča druge stopnje izpolnjeni vsi pogoji, ker gre za nekrivdno brezposelnost, da je toženec dolžan plačevati preživnino po razpadu zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je določilo preživnino v znesku 165,00 EUR, kar se po višini, pritožbeno ne izpodbija.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.