Jedro

Ker velja avtonomna razlaga posameznih institutov, povedano pomeni, da pri zakoniti subrogaciji ne gre za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu Uredbe 1215/2012.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru na ugovor toženca odločilo, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje v tem sporu. Ugotovilo je, da pravdni stranki nista bili v nobenem pogodbenem razmerju, zato ni podlage za uporabo določb o posebnih pristojnostih iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 1215/2012).

2. Zoper sklep se tožnik pritožuje. Vztraja, da je razmerje pogodbene narave. Kot namreč ugotavlja tudi sodišče, je v Splošnih pogojih ladjarja A. (v nadaljevanju Splošni pogoji) določena solidarna odgovornost pravdnih strank. Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe z ladjarjem pristala tudi na njegove Splošne pogoje in jo zato ti zavezujejo. Tožeča stranka je kot ladijski agent v pravnem razmerju z ladjarjem A. na podlagi Agencijske pogodbe z dne 31.12.2016 in jo zavezujejo isti Splošni pogoji. Tožeča stranka je tako kot trgovec v smislu Splošnih pogojev in solidarni zavezanec za plačilo nadomestila ležarine za kontejnerje imela interes za plačilo nadomestila ladjarju in je zato upravičena plačani znesek terjati od tožene stranke ladjarju. S plačilom je na tožečo stranko prešla pravica, da ta znesek izterja od tožene stranke, ki je na podlagi pogodbenega razmerja z ladjarjem odgovorna za plačilo ležarine. Šlo je torej za subrogacijo po zakonu. Razmerje med ladjarjem in toženo stranko pa je pogodbeno razmerje. Do teh materialnopravno relevantnih navedb se sodišče ni opredelilo.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je kot agent poskrbela za vkrcanje in odpremo tovora iz luke v Kopru in je tako pogodbena storitev opravljena v Kopru. Šlo je sicer za tovor tožene stranke, vendar je tožeča stranka svojo storitev opravila po pogodbi z ladjarjem in ne s toženo stranko. Ker tovora v namembnem pristanišču nihče ni prevzel, so nastali stroški ležarine, ki bi jih morala plačati tožena stranka. Ladjar pa je plačilo teh stroškov uveljavljal od tožeče stranke, in sicer na podlagi določb njegovih Splošnih pogojev (ki po stališču tožeče stranke določajo solidarno odgovornost tudi agenta za plačilo nadomestila za ležarino). Tožeča stranka je te stroške plačala v vtoževani višini in zahteva njihovo povrnitev od tožene stranke kot lastnika tovora.

6. Pristojnost se presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana. Tožeča stranka pristojnost slovenskega sodišča temelji na Uredbi 1215/2012, ki ureja posebno pristojnost v sporih v zvezi s pogodbenimi razmerji, in sicer je poleg države stalnega bivališča toženca pristojno tudi sodišče v državi, kjer je kraj izpolnitve obveznosti1. Za uporabo te določbe je odločilno, ali gre v predmetni zadevi za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji. Pri razlagi pojma velja načelo enake in enotne razlage (avtonomna razlaga pojmov) in načelo ozke razlage izjem od splošnega pravila.

7. Solidarna odgovornost več oseb proti ladjarju za stroške, ki so mu nastali v zvezi s prevozom, še ne pomeni, da so solidarni dolžniki med seboj v pogodbenem razmerju, čeprav je vsak od njih s sklenitvijo vsak svoje pogodbe z ladjarjem pristal na uporabo teh splošnih pogojev. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožnik ni izkazal, da bi bil s toženo stranko v pogodbenem razmerju in da bi torej solidarna obveznost temeljila na pogodbeni podlagi. Če je tako, tožnik uveljavlja svojo pravico (regres), ki nima pogodbene podlage in se zato ne more sklicevati na določbe Uredbe 1215/2012 o posebni pristojnosti.

8. Iz navedb v tožbi bi bilo po slovenskem pravu2 sicer mogoče res kot pravno podlago uporabiti tudi določbe o zakoniti subrogaciji. Tožnik je namreč trdil, da gre za obveznost tožene stranke, za izpolnitev je imel pravni interes (točka V. tožbe), kar bi pomenilo, da je na podlagi zakona vstopil v pravice ladjarja po pogodbi med ladjarjem in toženo stranko. Vendar tudi v tem primeru tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na določbe Uredbe 1215/2012. Temeljno pravilo namreč je, da je oseba tožena v državi, v kateri ima stalno bivališče. Le izjemoma je to lahko tudi druga država. Ob upoštevanju zgoraj povzetih načel je sodišče EU3 zavzelo stališče, da pojma "v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji" ni mogoče razumeti na način, da pokriva tudi položaje, kjer obveznost (v razmerju med pravdnima strankama) ni bila prostovoljno sprejeta. Poleg tega je v zelo podobni zadevi4 Sodišče EU že odločilo, da ne gre za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu točke 1(a) 7. člena Uredbe 1215/2012, kadar tožnik svoj zahtevek temelji na subrogaciji v pravice tretje osebe, če ni bil stranka pogodbe, oziroma če subrogacija ni bila pogodbeno dogovorjena. Ker velja avtonomna razlaga posameznih institutov, povedano pomeni, da pri zakoniti subrogaciji ne gre za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu Uredbe 1215/2012, zato s sklicevanjem na zakonito subrogacijo tožeča stranka ne more uspeti in slovensko sodišče v nobenem primeru ne more biti pristojno za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku.

9. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, strošek odgovora na pritožbo pa glede na njegovo vsebino in glede na vsebino izpodbijanega sklepa in vsebino pritožbe ni bil potreben stroške tega postopka.

1 V predmetni zadevi, ko gre za enoten prevoz blaga, sta to tako kraj vkrcanja blaga kot kraj namembnosti. 2 Ker za odločitev v tej zadevi to ni pomembno, se pritožbeno sodišče ne bo spuščalo v vprašanje, katero pravo je treba uporabiti za razmerje med ladjarjem in naročnikom prevoza, to je razmerje, v katero naj bi tožeča stranka vstopila namesto ladjarja. 3 Zadeva C-26/91 Handte proti Traitements MecanoChimiques des Surfaces, zadeva C-51/97 Reunion Europeenne in drugi. 4 Zadeva C—265/02 Frahuil SA proti Assitalia SpA.