Jedro

Posestno varstvo predstavlja predvsem varstvo ekonomskga interesa posestnika. Sodišče prve stopnje se je zato v okviru presoje, ali pomeni uveljavljani zahtevek takšno izvrševanje posestne zaščite, zaradi katerega je posest po ZTLR zaščitena, upravičeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikovega ekonomskega interesa za zahtevano posestno varstvo.

Tožbo zaradi motenja posesti se vloži zoper tistega, ki je posest odvzel, lahko pa tudi zoper tistega, v katerega korist je bilo motilno dejanje storjeno, pri čemer pa je restitucija mogoča le proti tistemu, ki ima stvar v svoji posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka terjala ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v njeni posesti zemljišča parc. št. 368/1 k.o. Z. s tem, da je z buldožerjem prekopala del zemljišča v skupni izmeri 9 m2 (natančno je to opredelil v svojem mnenju izvedenec) ter to zemljišče nasula z gramozom. Zavrnilo je tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepoved bodočih takšnih ali podobnih motitvenih dejanj. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki in stranskemu intervenientu povrne njune stroške postopka.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je v skladu z izvedenskim mnenjem ugotovilo, da je tožena stranka na določenem odseku v skupni izmeri 9 m2 posegla v zemljišče tožnika. Nerazumljivo sodišče opozarja, da je tožeča stranka tekom postopka svoj zahtevek skrčila, saj je logično, da je po podanem izvedenskem mnenju zahtevala posestno varstvo samo na svojem zemljišču. Tožnik tudi ni postavil samo ugotovitvenega zahtevka, temveč dajatvenega po vzpostavitvi prejšnjega stanja. Sodišče nepravilno zaključuje, da tožnik nima ekonomskega interesa in da vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ni ekonomsko opravičljiva. Odstranitev gramoza, zravnanje zemljišča in prestavitev trase ceste za 9 m2 je majhen strošek in je popolnoma opravičljiv. Tako pa sodišče ne nudi nobene zaščite posesti in lastnine posameznika. Sodišče mora soditi po stanju iz časa vložitve tožbe, ki je še danes enako. Ali je drugje položen asfalt ali ne, ni pomembno. Tožena stranka kot izvajalska organizacija bi morala natančno preveriti, po katerem zemljišču teče trasa in bi morala od investitorja zahtevati, da ji predloži soglasja. Ker ni tako ravnala, je tudi sama odgovorna za motenje. Tako tožena stranka kot Občina R. sta z nezakonitim ravnanjem posegli na zemljišče tožeče stranke.

Tožeča stranka je pravočasno vložila tožbo in obe stranki opozorila, naj z deli ne nadaljujeta. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa ga spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, pritožnik pa, čeprav ta pritožbeni razlog uveljavlja, ne pove, katera postopkovna določila naj bi sodišče prve stopnje kršilo. Kolikor graja obrazložitev sodišča prve stopnje glede njegove "modifikacije" tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 29.5.1998, pa je treba pritrditi tej obrazložitvi: tožeča stranka je prvotno zahtevala ugotovitev motenja (in s tem povezano vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih podobnih motilnih dejanj) v obsegu približno 30 m dolgega in 1 do 3 m širokega pasu na parceli 368/1 k.o. Z.. Glede na to predstavlja zahtevek, kot ga je uveljavila kasneje, skrčitev tožbenega zahtevka - to vprašanje pa je pomembno zaradi presoje pravočasnosti tožbe (1. odst. 282. čl. ZPP v zvezi 77. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), na kar mora sodišče paziti samo.

Tožnik res ni postavil le ugotovitvenega zahtevka, saj ta v posestnem sporu ni bistven. Posestna tožba je namreč dajatvena tožba in prav tako tudi sklep sodišča, s katerim odloči o posestnem varstvu - z njegovim dajatvenim delom, restitucijskim (vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja) in opustitvenim (zahteva, da tožena stranka tudi v bodoče spoštuje obstoječe posestno stanje ter ne posega več v posest drugega) tožeča stranka šele doseže posestno varstvo (prim. 79. čl. ZTLR). Vendar pa sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker naj bi ta vseboval le ugotovitveni del, temveč želi v obrazložitvi le poudariti, da zaradi neutemeljenosti (zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa) dajatvenega dela tudi zgolj ugotovitveni del zahtevka ne more biti utemeljen.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje glede obstoja tožnikovega ekonomskega interesa in ekonomske opravičljivosti vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja. Da neko dejanje pomeni motenje posesti, mora predstavljati pravno upošteven poseg v posest. Kdaj je to, je deloma dejansko in deloma pravno vprašanje, ki ga je treba rešiti v vsakem konkretnem primeru posebej.

Ker je tudi posest razmerje med ljudmi glede stvari (posest in motenje posesti kot del stvarnega prava nasploh), saj je neposredna dejanska oblast nad stvarjo bistveni element posesti (1. odst. 70. čl. ZTLR), predstavlja posestno varstvo predvsem varstvo ekonomskega interesa posestnika. Sodišče prve stopnje se je zato v okviru presoje, ali pomeni uveljavljani zahtevek takšno izvrševanje posestne zaščite, zaradi katerega je posest po ZTLR zaščitena, upravičeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikovega ekonomskega interesa za zahtevano posestno varstvo. Ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri so povsem logične in sledijo podanemu izvedenskemu mnenju ter jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ni res, da sodišče ne nudi tožniku nobenega varstva posesti in lastninske pravice, kot to zatrjuje v pritožbi: lastninska pravica se v postopku motenja posesti ne ugotavlja in to vprašanje sploh ni pomembeno (1. odst. 78. čl. ZTLR), kar pa s tiče posestnega varstva, je bilo že obrazloženo, da je to omejeno, nenazadnje tudi z mejami, začrtanimi v 2. odst. 4. čl. ZTLR kot temeljnem načelu izvrševanja lastninske in drugih stvarnih pravic. Zavrnitev posestnega varstva v konkretnem primeru pa seveda ne pomeni tudi izključitev in zanikanje drugih upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice. Tudi očitek, da sodišče prve stopnje ne upošteva stanja v času vložitve tožbe, je neutemeljen, saj to stanje v obrazložitvi korektno povzema.

Končno pa tožeča stranka tudi neupravičeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije. Tožbo zaradi motenja posesti se vloži zoper tistega, ki je posest odvzel, lahko pa tudi zoper tistega, v katerega korist je bilo motilno dejanje storjeno, pri čemer pa je restitucija mogoča le proti tistemu, ki ima stvar v svoji posesti. Pritožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nastopala le kot izvajalka del, očita pa ji, da bi morala od investitorja zahtevati vsa soglasja - ker tega ni, pa je tudi sama odgovorna za motenje. Za graditev in rekonstrukcijo cest veljajo ustrezne določbe predpisov o graditvi objektov (62. čl. tedaj veljavnega Zakona o cestah), po teh pa mora izvajalska organizacija opozarjati investitorja le, če opazi pomanjkljivosti v tehnični dokumentaciji, po kateri gradi objekt (1. odst. 60. čl. Zakona o graditvi objektov), ni pa dolžna te dokumentacije preverjati, saj zanjo skrbijo projektivne organizacije (25. in naslednji Zakona o graditvi objektov). Sklicevanje pritožnika na pravočasna opozorila, naslovljena na stranskega intervenienta, in na nepravilno ravnanje stranskega intervenienta, pa je povsem nerelevantno, saj ta v postopku ne nastopa kot pravdna stranka.

Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).