Jedro

Načelo ekonomičnosti – kljub temu, da je v sporu majhne vrednosti posebej poudarjeno – tožeče stranke ne odvezuje skrbnosti pri navajanju dejstev. Enako kot v rednem postopku, mora tožeča stranka tudi v sporu majhne vrednosti navesti dejstva, ki subsumirana pod pravno normo, zadoščajo za sklep o utemeljenosti zahtevka.

Ker tožeča stranka v svojih navedbah dobavljenih količin in vrednosti dobavljenega plina ni navedla, toženi stranki ne more očitati, da so njeni ugovori pavšalni. Neutemeljen je očitek, da višine postavk na računih tožena stranka ni konkretno prerekala, kajti medsebojno obligacijsko razmerje strank temelji na neupravičenem prehodu premoženja in ne na računih, ki izkazujejo pogodbeno obveznost tretje osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 590,91 EUR z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 72,53 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je v sporu majhne vrednosti poudarjeno načelo ekonomičnosti. Meni, da je zahtevek jasno utemeljila in podkrepila z dokazi, zlasti upoštevajoč aktivnost tožene stranke. Tožena stranka je namreč ugovarjala temelju zahtevka, glede višine pa podala pavšalne ugovore in sicer tako glede same dobave kot glede dobavljenih količin plina in njegove cene. Dobavljena količina plina in njegova cena je razvidna iz priloženih računov. Ostale dajatve so določene z javno objavljenimi ceniki tožeče stranke in razvidne iz predpisov (Energetski zakon, Akt o določitvi tarifnih postavk omrežnine za distribucijsko omrežje zemeljskega plina na geografskem območju Mestne občine Ljubljana, Občine Brezovica, Občine Dobrova-Polhov Gradec, Občine Dol pri Ljubljani, Občine Ig, Občine Medvode, Občine Škofljica in Občine Log-Dragomer, Akt o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine za distribucijsko omrežje zemeljskega plina). Zaradi pavšalnih navedb tožene stranke predpisov tožeča stranka ni prepisovala. Višine postavk na računih – niti količine niti cene – tožena stranka ni prerekala. Tožeča stranka se zato v podrobno opisovanje in prepisovanje posameznih postavk ni spustila. Prepisovanje členov, matematičnih formul in številk iz predpisov, cenikov in računov ni smiselno. Sklicuje se na prakso v zadevi Cpg 12/2015 in prvostopenjsko odločitev v identični zadevi IV P 1310/2015 pred istim sodiščem in isto sodnico.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da so navedbe o predpisih, v katerih naj bi bila urejena dobava, distribucija in cena plina, pritožbena novota. Zoper odločitev IV P 1310/2015 je bila vložena pritožba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP).

6. Zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo z nesklepčnostjo zahtevka in sicer zaradi pomanjkljivih navedb oz. odsotnosti navedb glede višine uveljavljene terjatve. Pritožnik s tem argumentom ne soglaša. Meni, da tožba in njegove nadaljnje vloge vsebujejo trditve, na osnovi katerih je mogoče preveriti tudi višino uveljavljene terjatve in je torej tudi o višini zahtevka mogoče odločiti. Ker je sklepčnost zahtevka vprašanje materialnega prava, pravilnost uporabe katerega je predmet presoje v tem pritožbenem postopku, pritožnik uveljavlja dovoljen pritožbeni razlog.

7. Ugotovitev, da tožeča stranka ni navedla odločilnih oz. vseh pravno relevantnih dejstev za presojo višine zahtevka, je rezultat materialnopravne presoje tožbe. Tožeča stranka tožbo opira na 190. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da mora tisti, ki nekaj prejme brez pravne podlage, to vrniti; če pa to ni mogoče, je dolžan povrniti doseženo korist. V razmerju, ustvarjenem zaradi prehoda premoženja torej vzpostavlja vrednostno ravnotežje. Tožeča stranka zatrjuje, da je toženi stranki dobavila plin. V zvezi z višino uveljavljene terjatve bi tožeča stranka morala zatrjevati količino plina, s katero je oskrbela toženkino nepremičnino in ceno oz. vrednost dobave, ki ji ni bila plačana. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da sklicevanje na račune ne zadošča. Podlaga za izdajo računa je namreč pravni posel, medtem ko je podlaga uveljavljene terjatve obligacijsko razmerje, nastalo zaradi prehoda premoženje brez pravnega temelja od ene osebe na drugo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša, da trditve, na osnovi katerih bi sodišče ugotovilo tožnikovo prikrajšanost, niso bile podane: koliko plina je bilo v določenem časovnem obdobju dobavljenega na odjemno mesto hiše Z., kakšna je cena oz. koliko bi za dobavljeni plin tožeča stranka lahko iztržila. Na drugi strani pa niso zatrjevana dejstva, ki izkazujejo višino toženkine obogatitve: koliko bi toženka na trgu plačala za dobavljen oz. porabljen plin. Res je, da je večino teh dejstev tožeča stranka upoštevala pri sestavi računa, kar pa, kot je že navedeno, ne zadošča. Račun ni bil pripravljen za potrebe obravnavnega obligacijskega razmerja, ampak nekega pogodbenega razmerja, v katerem sta pogodbenika določila svoje pravice in obveznosti, ki niso nujno enake pravicam in obveznostim strank obravnavnega obligacijskega razmerja. Toženi stranki, glede katere se ne zatrjuje, da bi bila s tožečo stranko v pogodbenem odnosu, bi morala tožeča stranka zgoraj navedena dejstva posredovati. Le tako bi se tožena stranka do teh dejstev lahko opredelila, jim ugovarjala in odgovorila z nasprotnimi dejstvi, sodišče pa na osnovi teh trditev in izvedenih dokazov odločilo.

9. Tožena stranka je že v teku postopka pred sodiščem prve stopnje pravilno opozorila, da sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranka ne zatrjuje. Zbiranje procesnega gradiva je stvar strank in sodišče bi kršilo razpravno načelo (7. čl. in 212. čl. ZPP), če bi ugotavljalo dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali. Ker je na nezadostno trditveno podlago oziroma nesklepčnost zahtevka vseskozi opozarjala tožena stranka, sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva na tožečo stranko enakih opozoril ni bilo dolžno naslavljati.

10. Načelo ekonomičnosti – kljub temu, da je v sporu majhne vrednosti posebej poudarjeno – tožeče stranke ne odvezuje skrbnosti pri navajanju dejstev. Enako kot v rednem postopku, mora tožeča stranka tudi v sporu majhne vrednosti navesti dejstva, ki subsumirana pod pravno normo, zadoščajo za sklep o utemeljenosti zahtevka (7. čl. in 212. čl. ZPP). Ker tožeča stranka v svojih navedbah dobavljenih količin in vrednosti dobavljenega plina ni navedla, toženi stranki ne more očitati, da so njeni ugovori pavšalni. Neutemeljen je očitek, da višine postavk na računih tožena stranka ni konkretno prerekala, kajti medsebojno obligacijsko razmerje strank temelji na neupravičenem prehodu premoženja in ne na računih, ki izkazujejo pogodbeno obveznost tretje osebe. Iz tega razloga tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi navajanje dejstev pomenilo le opisovanje in prepisovanje posameznih postavk računov, členov, matematičnih formul in številk iz predpisov, cenikov.

11. Okoliščin, v katerih bi bila zahteva potrditvenem bremenu v sodni praksi opredeljena drugače, pritožba ne navaja. Golo sklicevanje na postopanje sodišča v drugi zadevi je nepreverljivo. Enako velja za drugačno odločitev v drugi, po tožbenih trditvah identični zadevi. Razen tega se pritožba sklicuje na prvostopenjsko odločitev, glede katere ne trdi, da je pravnomočna; tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da bo pravilnost te odločitve preizkušena v pritožbenem postopku.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

13. Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.