Jedro

Sodišče je zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij.

Nasilniško obnašanje pod vplivom množice ni vselej pogojeno s siceršnjo nagnjenostjo k nasilnemu vedenju, zaradi česar verjetnosti, da bo osumljenec takšno kaznivo dejanje ponovil, ni mogoče z ustrezno zanesljivostjo presojati izključno na podlagi osumljenčevega vedenja v običajnih situacijah oziroma na podlagi njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 62104/2012 z dne 6. 12. 2012 zoper osumljenca odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 62104/2012 z dne 10. 12. 2012 pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se sodišče pri oceni utemeljenega suma sklicuje zgolj na uradna zaznamka policistov D. in K. Zagovornik povzema vsebino uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja policista B., iz katerega naj bi izhajalo, da se je osumljeni nahajal samo na Trgu svobode, ne pa tudi na Trgu revolucije. Da osumljencu ni moč ničesar očitati, bi sodišče lahko ugotovilo tudi na podlagi video posnetkov in fotografij, do katerih pa se sodišče ni opredelilo, zaradi česar v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Po oceni zagovornika v izpodbijanem sklepu prav tako ni ustrezno opredeljena osumljenčeva ponovitvena nevarnost. Navaja, da metanje granitnih kock v skupino policistov predstavlja zgolj objektivno okoliščino, nikakor pa tega očitka ni mogoče prenašati na osebne lastnosti osumljenca. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za mlado osebo, ki je povsem neproblematična, kulturno usmerjena, ni pripadnik nobene navijaške skupine, živi v urejenih družinskih razmerah ter je prišel s prijatelji na mirne proteste. Nobena osebna okoliščina torej ne kaže na osumljenčevo objestnost in agresivnost. Poudarja tudi, da v spisu ni dokaza o ponovnih shodih, razen izpis iz spletne strani Facebook, na kateri pa osumljenec nima svojega profila. Po oceni zagovornika sodišče v izpodbijanem sklepu prav tako ni utemeljilo, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z drugim, milejšim ukrepom, pri čemer zgolj navedba, da osumljeni nima zaupanja sodišča, ne zadostuje. Poudarja tudi, da pripor pri tako mladem človeku pušča nepopravljivo škodo. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočni sklep razveljavi, podrejeno pa predlaga izrek milejšega ukrepa.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da je zahteva delno vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa so očitki zahteve neutemeljeni. Navaja, da ima izpodbijani sklep zadostne razloge glede obstoja utemeljenega suma, ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora ter da bo nadomestitev pripora z milejšim ukrepom tekom postopka še možna.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica obstoj utemeljenega suma oprla na uradna zaznamka policistov P. D. in B. K., ki sta navedla, da sta skupaj opravljala naloge vzdrževanja javnega reda in miru na neorganiziranem javnem shodu v Mariboru na Trgu svobode, pri čemer so kršitelji v policiste metali granitne kocke, steklenice in vžigalnike. Videla sta osebo, ki je v skupino policistov vrgla več granitnih kock. Ker ta oseba ni upoštevala njunega poziva, naj preneha s kršitvijo, sta stekla do nje in jo prijela, nakar je bilo ugotovljeno, da gre za osumljenega Đ. V zvezi z zagovorom osumljenca, da je protestiral mirno, je preiskovalna sodnica navedla, da ni življenjsko in izkustveno sprejemljivo, da bi policisti prijeli osumljenega, če bi ta mirno protestiral. Izjavi policistov sta po oceni preiskovalne sodnice verodostojni predvsem zato, ker gre za uradni osebi, ki sta opravljali svoje delo v skladu s službeno dolžnostjo, iz podatkov spisa pa ne izhajajo okoliščine, ki bi utegnile izpodbiti njuno verodostojnost. Preiskovalna sodnica se je tako opredelila do osumljenčevega zagovora ter napravila argumentiran zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. S sklicevanjem na uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja policista M. B. ter DVD posnetke, fotografije in video posnetke, na katere preiskovalna sodnica ni oprla zaključkov o obstoju utemeljenega suma, pa zagovornik nakazuje na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP) . Sicer pa Vrhovno sodišče poudarja, da priporni narok praviloma ni namenjen izvajanju dokazov (niti obremenilnih niti razbremenilnih), saj mora preiskovalni sodnik o odreditvi pripora odločiti takoj, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki so relevantna v tej fazi postopka (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012). Obramba bo lahko pravilnost teze tožilstva izpodbijala v nadaljevanju postopka, tako z izpodbijanjem verodostojnosti obremenilnih dokazov, kot tudi z dokaznimi predlogi za izvedbo razbremenilnih dokazov.

6. V zvezi z navedbami zagovornika, da pri osumljencu ni izkazan priporni razlog, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je p reiskovalna sodnica zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprla na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij. Navedla je, da naj bi osumljeni v kordon policistov metal granitne kocke, torej predmete, ki bi lahko povzročili hude telesne poškodbe ali celo smrt katerega od policistov. Po oceni preiskovalne sodnice je osumljenec s tem pokazal veliko mero brezobzirnosti in vztrajnosti, ob tem pa tudi ni upošteval večkratnih pozivov policistov, naj protestniki prenehajo s kršitvami javnega reda in miru. Preiskovalna sodnica ugotavlja, da bo v Mariboru do demonstracij še prihajalo ter da je glede na navedene okoliščine mogoče utemeljeno pričakovati, da bo na nadaljnjih demonstracijah osumljenec očitano mu kaznivo dejanje ponovil. Navedenim razlogom je v celoti pritrdilo pritožbeno sodišče, ki je pojasnilo, da na obstoj ponovitvene nevarnosti ne vpliva dejstvo, da osumljenec še ni bil obsojen za kaznivo dejanje.

7.

Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ogrožena varnost ljudi, kot razlog za odreditev pripora, je na zakonski ravni opredeljena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (t. i. ponovitvena nevarnost) in je podana, kadar teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Navedena določba, ki ponovitveno nevarnost opredeljuje z obstojem več, kumulativno podanih okoliščin, izhaja iz spoznanja, da zgolj izvršitev določenega kaznivega dejanja, pa naj bo njegova teža še tako velika, praviloma sama po sebi še ne daje prepričljive podlage za sklep, da bo obdolženec istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Ta prognoza je mogoča šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje ali kakšne druge posebne okoliščine utemeljujejo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja. Skladno z navedenim se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivne okoliščine), in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivne okoliščine), t. i. test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine. To stališče pa ne izključuje možnosti, da je v določenih (sicer redkih) primerih mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. V odločbi XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 je Vrhovno sodišče primeroma navedlo takšne situacije: visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V teh in podobnih situacijah se lahko sodišče o obdolženčevi pripravljenosti ponavljati kazniva dejanja v zadostni meri prepriča že na podlagi konkretnih okoliščin, ki so povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem, in zato ni potrebno, da bi bile izkazane še dodatne okoliščine (iz siceršnjega življenja obdolženca). Po oceni Vrhovnega sodišča je takšna situacija podana tudi v obravnavanem primeru, ko se osumljencu očita, da naj bi na množičnem javnem shodu izvršil kaznivo dejanje na izjemno nasilen in nevaren način.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve in druge stopnje, da osumljenčevo ravnanje na javnem shodu, ko naj bi napadel policiste na način, da naj bi vanje metal granitne kocke, že samo zase kaže na osumljenčevo dovzetnost za nasilno in izjemno nevarno vedenje pod vplivom množice in s tem na realno nevarnost, da bo osumljenec na prihodnjih javnih shodih takšno ravnanje ponovil. Izkustveno prepričljiv je namreč sklep, da oseba, ki je na demonstracijah svoje nezadovoljstvo izražala tako, da je neposredno ogrozila zdravje in življenje policistov, tudi na morebitnih ponovnih demonstracijah do takšnega ravnanja ne bo imela zadržkov. Znano je, da nasilniško obnašanje pod vplivom množice ni vselej pogojeno s siceršnjo nagnjenostjo k nasilnemu vedenju, zaradi česar verjetnosti, da bo osumljenec takšno kaznivo dejanje ponovil, ni mogoče z ustrezno zanesljivostjo presojati izključno na podlagi osumljenčevega vedenja v običajnih situacijah oziroma na podlagi njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi. Upoštevaje specifično dinamiko skupinskega nasilja je potrebno ponovitveno nevarnost v teh primerih ocenjevati predvsem glede na intenziteto nasilja, ki ga je izvršil konkretni obdolženec in ki kaže na njegovo dovzetnost za vpliv množice.

Po drugi strani pa je (ob upoštevanju poteka dosedanjih demonstracij ter splošne družbene klime) nujno predvideti tudi verjetnost, da bo prišlo do nadaljnjih demonstracij, na katerih se bo ponovno razširilo nasilno vedenje. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, so bili v času odreditve pripora napovedani številni nadaljnji protesti, na protestu dne 3. 12. 2012 pa je prišlo do več brutalnih napadov na policiste, zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da je tudi na bodočih protestih mogoče pričakovati nasilne izgrede. Glede na navedene okoliščine ter nasilnost in nevarnost osumljenčevega ravnanja je torej sodišče pravilno zaključilo, da je podana resna nevarnost, da bo osumljenec kaznivo dejanje ponovil. 9.

Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornika, da v obravnavanem primeru ni izkazana in obrazložena nujnost pripora. Upoštevaje okoliščine, ki so bile podane v času odreditve pripora, je senat pravilno pojasnil, da je pripor neizogibno potreben za varnost premoženja in življenja ljudi, zlasti policistov ter ga ni mogoče na dovolj učinkovit način nadomestiti z ukrepom milejše narave, tudi ne s hišnim priporom. Ker pri hišnem priporu ni mogoče zagotoviti celodnevnega nadzora nad osumljencem, je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da osumljenec tega režima ne bo kršil. Po oceni Vrhovnega sodišča je senat ( glede na že navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, temveč so prav tako relevantne za presojo neogibnosti pripora) pravilno ocenil, da spoštovanja pravil hišnega pripora v obravnavanem primeru od osumljenca ni mogoče pričakovati.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.