Jedro

Na območju, ki se ureja z urbanističnim redom, se lokacijsko dovoljenje izda po določbah zakona o urbanističnem planiranju v skladu z elementi urbanističnega reda. Če urbanistični red ne predpisuje odmika predvidenega objekta od parcelne meje, ampak odmik določa lokacijsko dovoljenje, h kateremu je dano soglasje sanitarnega inšpektorja in požarnega inšpektorja, sosed ne more uspeti z ugovorom, da je odmik od njegove parcelne meje zaradi požarnovarstvenih razlogov neustrezen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine Ljubljana Vič - Rudnik št.351-81/93 z dne 3.2.1993.s katero je bilo investitorki H.B. dano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parceli št.15 - del v izmeri 340 m2, pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja,da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja,ki jih določa zakon o urbanističnem planiranju ter,da je lokacijsko dovoljenje v skladu z Urbanističnim redom za območje KS Škofljica,ki je v tem delu v skladu z družbenim planom občine,kar izhaja iz odloka o ugotovitvi,katere sestavine zazidalnih načrtov,prostorskih izvedbenih načrtov in urbanističnih redov so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine Ljubljana Vič-Rudnik.

Tožena stranka je zavrnila pritožnikov ugovor glede odmika in požarno varnostne razdalje,pri čemer se sklicuje na mnenje Inšpektorata za požarno varnost mesta Ljubljana,iz katerega izhaja,da je predvideni objekt v ustrezni požarno varnostni razdalji od sosednjih objektov in ob izvajanju splošnih požarno varnostnih ukrepov ni nevarnosti za nastanek in razširitev požara.Navaja,da odmik od sosednjih parcel in objektov z urbanističnim redom ni določen,da pa je v obravnavanem primeru predviden objekt od pritožnikovih objektov-kozolca in stanovanjske hiše odmaknjen 6 m,kar vsekakor zagotavlja nemoteno uporabo le teh.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. V tožbi navaja,da bo z gradnjo stanovanjske hiše na sosednji parceli prizadeto osončenje njegovega kozolca,zaradi česar se bo poslabšalo sušenje sena in drugih kmetijskih pridelkov, ter zahteva odmik bodočega objekta 6m od parcelne meje. Predlaga,da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na območju, ki ga ureja urbanistični red za območje KS Škofljica (Ur.l.SRS,št. 1/83), ki je v tem delu v skladu z družbenim planom občine Ljubljana Vič Rudnik,kar izhaja iz odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov, prostorskih izvedbenih načrtov in urbanističnih redov so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine Ljubljana Vič Rudnik za obdobje 1986-1990 (Ur.l.RS, št.40/92). Te dejanske ugotovitve tudi tožeča stranka ne izpodbija. Pravna podlaga za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja je zakon o urbanističnem planiranju (Ur.l.SRS,št. 16/67 ,27/72 in 8/78),katerega posamezne določbe v zvezi z lokacijskimi postopki se še uporabljajo glede na določbo 82.in 85.člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l.SRS,št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Ur.l.RS,št. 48/90), v zvezi z zakonom o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Ur.l.RS, št.48/90). Ker gre torej za območje, ki se ureja z urbanističnim redom, se lokacijsko dovoljenje izda v skladu z elementi urbanističnega reda (23.člen navedenega zakona).

V obravnavanem primeru je sporen odmik predvidenega objekta od tožnikove parcele oz. njegovih objektov. Kot ugotavlja tožena stranka, urbanistični red odmikov ne predpisuje. Tožnik kaj drugega niti ne trdi, meni pa, da je 6 m odmik med objekti neustrezen, ker bo prizadeto osončenje njegovega kozolca in požarna varnost njegovih objektov. Zato zahteva odmik 6m od parcelne meje. Po presoji sodišča tožnikov ugovor ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je v lokacijskem dovoljenju določen odmik, kot izhaja iz lokacijske dokumentacije št.36831 z dne 13.4.1992. Da je tak odmik ustrezen, izhaja tako iz soglasja sanitarnega inšpektorja z dne 26.3.1992 kot tudi iz mnenja požarnega inšpektorja z dne 1.10. 1993. Ker torej za odmik, ki ga zahteva tožnik ni požarnovarstvenih razlogov, drugih utemeljenih razlogov pa tožnik niti ni navajal, je tožena stranka njegov ugovor utemeljeno zavrnila. Ugovor tožnika v tožbi,da bo zmanjšano osončenje njegovega kozolca, pa je tožbena novota, ki je sodišče ni moglo upoštevati. Sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin,ki so bile ugotovljene v upravnem postopku(1.odstavek 39.člena zakona o upravnih sporih), zato v upravnem sporu novih dejanskih okoliščin in dokazov ni mogoče več uspešno uveljavljati.

Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2.odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih,ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).