Jedro

V primeru, ko v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca za posamezna obdobja, je treba uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Na ta način zavarovanec ni prikrajšanj pri uveljavljanju pravic in ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Kot dokaz se lahko upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. zadeve: ... z dne 21. 2. 2023 (I. točka izreka) ter odločbo toženca št. zadeve: ... z dne 2. 11. 2022 odpravilo v delu prvega odstavka izreka, kjer je določen znesek 2.147,87 EUR in ga nadomestilo z zneskom 2.244,34 EUR (II. točka izreka). Razsodilo je, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 2. 11. 2022 in s to sodbo pripadajočimi zneski starostne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kršilo pravico toženca do izjave in se ni opredelilo do ugovorov toženca, zato izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Podatki iz dokumenta povzetek obračuna dohodkov izplačanih od 1. 1. 1994 do 31. 12. 1994 niso primerni za ugotavljanje prejemkov v spornem obdobju, saj gre za dokument, izpolnjen v skladu z davčnimi predpisi. Listina se nanaša na obdobje od 1. 1. 1994 do 31. 12. 1994, pri čemer je tožnica delovno razmerje pri A. zaključila dne 16. 10. 1994, od 17. 10. 1994 do 31. 12. 1994 pa je bila zaposlena pri B. d. d. Sodišče se ni opredelilo do pravnega vprašanja, ali so podatki, kot izhajajo iz povzetka obračuna dohodkov izplačanih uporabljivi za določitev pokojninske osnove. Listine, pripravljene za potrebe določanja dohodnine, niso neposredno uporabljive, saj dohodninske odločbe ne vsebujejo podatkov za plače, ki se upoštevajo za izračun pokojninske osnove za posamezno leto. Določba 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju/92 določa, da se nekateri prejemki v pokojninsko osnovo ne vštevajo in je razmejitev med slednjimi bistvena. Sodišče ni presodilo, ali je mogoče z zadostno verjetnostjo določiti višino prejemkov, ki so upoštevani pri določanju pokojninske osnove. Sodišče se tudi ni opredelilo do zaključka izvedenca, da naj bi se povzetek obračuna dohodkov izplačanih v obdobju 1. 1. 1994 do 31. 12. 1994 nanašal le na obdobje zaposlitve pri A.. Izvedenec je v mnenju z dne 4. 10. 2023 nepravilno upošteval prejemek tožnice v obdobju od 17. 10. 1994 do 31. 12. 1994 kot 749.343,70 SIT. Toženec je za navedeno obdobje predložil M-4 obrazec iz katerega je izhajal prejemek v višini 748.844,10 SIT, katerega pa izvedenec ni upošteval. Sodišče bi moralo upoštevati matematični izračun plač le v obdobju, ki je lahko predmet sodne presoje, tj. v obdobju od 1. 1. 1994 do 16. 10. 1994. Sodišče se ni podrobneje opredelilo do izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenec podal dne 5. 11. 2025. Pojasnilo je, da naj bi bila izjava tožnice, na podlagi katere je izvedenec dne 5. 11. 2025 podal dopolnitev mnenja, manj verodostojna v primerjavi z v postopku predloženim listinskim dokazom, vendar pa svojega stališča ni pojasnilo. Iz tega razloga tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, posledično pa je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, za kakšen namen je bil povzetek obračuna dohodkov izdan, kdo ga je izdal in kaj vse je zajeto v zneskih, saj listina ni žigosana, niti podpisana, iz naslova pa izhaja, da naj bi zajemala podatke za celotno leto 1994. Dokument je izpolnjen v skladu z davčnimi predpisi in ne s pokojninskimi predpisi, zato ne vsebuje podatkov, ki so potrebni za izpolnitev obrazca M-4. Toženec mora v primeru sodno ugotovljenih zneskov plač te zneske vnesti v matično evidenco, torej vnesti mora znesek za vsako posamezno leto posebej in število ur dela, za katere je bil znesek prejet. Tega na podlagi obračuna dohodkov in izvedenskega mnenja ni mogoče izvesti. Iz obračuna dohodkov ni mogoče izločiti prejemkov, ki se v izračun pokojninske osnove ne upoštevajo. Prav tako iz listine ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti izločiti prejemkov prejetih v letu 1994, ki so se nanašali na obdobje pred tem. Izvedenec je pojasnil, da razume povzetek obračuna dohodkov izplačanih od 1. 1. 1994 do 31. 12. 1994 kot davčno potrdilo, v katerem sta vključena tudi plača za december 1993 in morebitni poračun za december 1993, do vključno 17. 10. 1994, zato ta listina ni neposredno uporabljiva v pokojninski zakonodaji. Ne more vedeti, ali izračunani linearni znesek ustreza dejanski obračunani plači in morebitnemu poračunu, vezanih na december 1993. Sklicuje se na sodbo Psp 228/2018. Za obdobje od 17. 10. 1994 do 31. 12. 1994 je toženec predložil veljaven M-4 obrazec, katerega ni upošteval ne izvedenec, niti se sodišče do njega ni opredelilo. Izvedenec je pojasnil, da je manjkajoči znesek za leto 1994 po preračunu na podlagi davčnega potrdila 60% večji od plače tožnice v letu 1993. Tožnica je navajala, da je v letu 1994 prejemala enako plačo kot v letu 1993. Na podlagi te izjave je izvedenec pripravil nov izračun ter, zaslišan pojasnil, da bi bil takšen izračun za obdobje od 1. 1. 1994 do 16. 10. 1994 najbolj korekten glede na razpoložljive podatke. Tega sodišče ni upoštevalo, ampak je podatkom, zajetim v povzetku obračuna dohodkov izplačanih v obdobju 1. 1. 1994 do 31. 12. 1994, poverilo večjo vero, razlogov za takšno odločitev pa ni pojasnilo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženec neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave, ker naj mu ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Pravici stranke do izjave ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, opredeli. Sodišče prve stopnje se je do vseh toženčevih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu, ustrezno opredelilo.

6.Predmet socialnega spora je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 21. 2. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 11. 2022, s katero je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 2.147,87 EUR na mesece od 16. 11. 2022 dalje. Tožnica nasprotuje odločitvi toženca, da se obdobja od 1. 1. 1994 do 16. 10. 1994 ni upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove, ker toženec naj ne bi razpolagal s podatki o višini plače tožnice v tem obdobju.

7.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v 30. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Za izračun pokojninske osnove se upoštevajo osnove iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja po 1. 1. 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožničin delodajalec tožencu ni posredoval podatkov o plačah za sporno obdobje, in da teh podatkov ni mogoče pridobiti pri delodajalcu. Skladno z ustaljeno sodno prakso1 je potrebno v primeru, ko v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca za posamezna obdobja uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Na ta način zavarovanec ni prikrajšanj pri uveljavljanju pravic in ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Kot dokaz se lahko upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja.

9.Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke. Njegova naloga je bila, da poda mnenje, kakšna je bila pokojninska osnova za tožnico v letu 1994 in posledično preveri oziroma izračuna, kakšna bi bila pokojnina tožnice, če bi se pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo koledarsko leto 1994. Po preučitvi listinske dokumentacije v spisu je izvedenec v pisnem mnenju in dopolnitvah odgovoril na vprašanja sodišča kot tudi na pripombe podane na izvedensko mnenje.

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da povzetek obračuna dohodkov izplačanih od 1. 1. 1994 do 31. 12. 1994 o obračunu plač niso neposredno primerljivi s podatki v matični evidenci zavarovancev in se zato naj ne bi uporabili pri izračunu pokojninske osnove. Podatki o plači za odmero dohodnine in določitev pokojninske osnove res niso neposredno primerljivi, vendar pa podatki o plači omogočajo logično kontrolo pravilnosti podatkov (tako že v Psp 228/2018). Izvedenec je pojasnil, da dohodninska letna napoved obsega plače in nadomestila za obdobje od december do november in je glede na obrazec M-4, ki zajema plače za obdobje januar do december praviloma nekoliko nižja. Iz povzetka obračuna dohodkov izplačanih v obdobju od 1. 1. 1994 do 31. 12. 1994 je mogoče razbrati plačila v spornem obdobju, kar je napravil izvedenec v pisnem izvedenskem izvedenskem mnenju. Zato tudi pritožbeni očitek, da plačila niso izkazana oziroma da jih ni mogoče ugotoviti, ni utemeljen.

11.Ne drži, da povzetka obračuna dohodkov, ki zajema podatke o dohodku tožnice za leto 1994 in ga je izvedenec uporabil pri izračunu osnove, ni verodostojen dokaz. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo stališču izvedenca, ki ni dvomil v resničnost in pravilnost dokumenta in je smatral izračun, ki temelji na povzetku obračuna dohodkov za verodostojnega. Čeprav je izvedenec, ko je bil zaslišan, na podlagi izjave tožnice, da je imela v letu 1993 enako plačo kot leta 1994, podal nov izračun pokojninske osnove, je podana izjava tožnice splošna, medtem ko iz priloge B3 (povzetek obračuna dohodkov) jasno izhajajo podatki o dohodku tožnice v spornem obdobju. Na te podatke se je naslonil tudi izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo pisnemu izvedenskemu mnenju, ki je oprto na listinski dokaz, saj predstavlja objektivno in preverljivo podlago za ugotavljanje dejanskega stanja.

12.Pritožbene navedbe, da je izvedenec v mnenju z dne 4. 10. 2023 nepravilno upošteval prejemek tožnice v obdobju od 17. 10. 1994 do 31. 12. 1994 kot 749.343,70 SIT, so napačne. V (zadnji) pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 28. 1. 2025 je izvedenec odgovoril na pripombe toženca in pojasnil, da je izločil prejemke in naslova bonitete in upošteval skupni znesek 732.248,50 SIT, kar je nižje kot je navedeno v obrazcu M-4. Pri podaji mnenja je izvedenec tako pravilno upošteval, da je bila tožnica v obdobju od 17. 10. 1994 do 31. 12. 1994 zaposlena pri B. d. d., zato drugačni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

13.Sodišče prve stopnje je sodbo zato utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, ki ga je podal v pisnem izvedenskem mnenju in pisnih dopolnitvah. Izvedenec je prepričljivo pojasnil kaj predstavlja znesek, ki pomeni pokojninsko osnovo za leto 1994 in kateri prejemki se ne upoštevajo v pokojninsko osnovo ter potrdil, da podatki o izplačanih plačah nikoli ne vsebujejo materialnih stroškov. Pri plači tožnice, ki jo je izračunal izvedenec ne gre za dejansko plačo, temveč le za plačo, ugotovljeno na podlagi znanih podatkov v spornem obdobju.

14.Izvedenec finančne stroke je tako z upoštevanjem povzetek obračuna dohodkov izplačanih od 1. 1. 1994 do 31. 12. 1994, kljub pomanjkljivim podatkom v matični evidenci, v pisnem izvedenskem mnenju, po presoji pritožbenega sodišča, z zadostno stopnjo verjetnosti, ugotovil višino pokojninske osnove v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca v delu, da je za tožnico najugodnejše 24 letno povprečje predstavlja obdobje od leta 1990 do 2013 in znaša 3.463,17 EUR in zato višina starostne pokojnine za tožnico znaša 2.244,34 EUR mesečno od 16. 11. 2022 dalje.

15.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Prim. npr. sklep Psp 345/2014, sodbo Psp 43/2024, sodbo in sklep VIII Ips 61/2013.