Jedro

Zaradi manjkajočih zatrjevanih dejstev o obstoju škode, ki presega že plačano in pravnomočno prisojeno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna v roku 15 dni tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.339,20 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici plača 624,00 EUR s pripadki (točka I izreka), vse kar je tožnica od toženca iz naslova škode zaradi dveh izlivov vode zahtevala več (46.300,00 EUR s pripadki), pa zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice, da ji toženec plača 6.987,45 EUR s pripadki (točka III izreka) ter posledično tožnici naložilo (točka IV. izreka), da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.491,07 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec po naročilu tožnice opravljal storitve po škodnem dogodku (izlivu vode zaradi počene cevi) z dne 29. 9. 2008 (prvi izliv vode) na naslovu stanovanjske hiše v L. ter da je 11. 7. 2008 prišlo do drugega izliva vode v kletne prostore in da je bila odškodnina po tem drugem izlivu vode tožeči izplačana iz zavarovalne police tožnika (tožnica je trdila, da je bila odškodnina delno plačana, toženec pa da v celoti). Iz naslova odškodnine je tožnica zahtevala plačilo 46.924,00 EUR s pripadki, iz naslova neupravičene pridobitve pa je tožnica od toženca uveljavljala plačilo 6.987,45 EUR s pripadki (glede te terjatve je v teku postopka tožbo spremenila – poleg odškodnine v znesku 46.924,00 EUR s pripadki je iz naslova neupravičene pridobitve zahtevala še plačilo 6.987,45 EUR s pripadki). Zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je bil naveden znesek s tožničinega tekočega računa res prenakazan v korist toženca, a na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29900/2009 z dne 7. 5. 2010, in ne brez podlage, kot je bilo uveljavljano. Glede uveljavljane odškodnine bi tožnica morala, da bi uspela v sporu, kumulativno dokazati, da ji je nastala škoda v vtoževani višini in da ji je škodo povzročil toženec s svojim nedopustnim (protipravnim) ravnanjem. Zahtevek za plačilo odškodnine, kolikor se nanaša na prvi izliv vode, je sodišče zavrnilo, ker tožnica ni dokazala niti zatrjevanega obstoja škode niti protipravnega ravnanja toženca. Glede drugega izliva vode pa je ugotovilo, da je tožnici Z. G. brez sklenjene poravnave izplačala 14.200,00 EUR. Trditev, da je tožnici zavarovalnica plačala samo polovico škode, je ostala brez logične podlage, saj je izplačana zavarovalnina višja kot škoda, ki jo je navedla tožnica, zato sodišče ni postavilo izvedenca za oceno škode, sodišče pa navrženemu zahtevku za plačilo še polovico navedene škode ni moglo slediti in ga je (z izjemo zahtevka za škodo v obsegu odbitne franšize 624,00 EUR) zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi (poleg obširnega ponavljanja tožbenih trditev) navaja, da je toženec povzročil škodo pri delu in v zvezi z delom na objektu tožnice. Zaradi nevestnega dela je poškodoval tožničino nepremičnino in opremo nepremičnine, kar izhaja iz tožbi priloženih dokazov (fotografij). Posedoval je ključ nepremičnine, brskal po prostorih tožnice in njenih predmetih, jih fotografiral in vse vtoževane tudi odtujil (on sam ali njegovi delavci). Dejstvo nevestnega opravljanja del potrjuje dejstvo, da je zaradi odprtega vodnega ventila v kleti toženec povzročil nadaljnjo škodo z dne 7. 11. 2008, sanacijo te škode pa je opravljal drug izvajalec (R). To so poleg tožnice potrdile zaslišane priče (R in K), potrdila pa bi tudi predlagana priča BI, pa je sodišče ni zaslišalo. Tudi dokaza z izvedencem gradbene stroke sodišče ni izvedlo, ker je menilo, da do škode ni prišlo, kar je napak. Z opustitvijo izvedbe dokazov za ugotovitev dejstev, ki so bila dokazana z zaslišanjem tožnice ter prič, je sodišče prikrajšalo tožnico za možnost obravnavanja in zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Graja tudi dokazno oceno ter meni, da sodba nima razlogov glede izpovedb prič K in R ter drugih izvedenih dokazov, pomanjkljivost postopka pa je bila kavzalna za presojo obravnavane zadeve. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da sodišče sicer navaja 131. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar ga ne uporabi, saj toženec ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde. Navaja, katera dela bi toženec kot strokovnjak moral opraviti kot pripravo za opravljanje del. V kolikor bi sodišče opravilo ogled na kraju samem, bi se prepričalo tudi v utemeljenost zahtevka, čemur bi pritrdila tudi priča I. in tudi predlagani izvedenec, ki bi ga sodišče moralo pritegniti v postopek. Poravnalna ponudba zavarovalnice toženca ni bila podpisana, ker je bila škoda ocenjena nepopolno in prenizko (niso bili zajeti vsi poškodovani predmeti). Izvedenca za stavbno pohištvo in mizarstvo je angažirala zavarovalnica toženca in sta njuni mnenji pristranski, zato ju sodišče ne bi smelo upoštevati. Znesek odškodnine, ki ga je ponudila zavarovalnica, pa je bil tudi prilagojen toženčevi zavarovalni polici in ni pokril celotne škode. Navedba v izpodbijani sodbi, da sodišče prve stopnje tožencu sledi, da je dela opravljal kot običajno in da odpadnega materiala ni nalašč puščal v hiši, ne vzdrži presoje. Tudi v kolikor je toženec delo opravljal kot običajno, je odgovoren za povzročeno škodo. Ob izvajanju del tožnica res ni stanovala v hiši, je pa dejstvo, da sta prekomeren smrad in vlaga zaradi neustreznega opravljanja del toženca ostala v nepremičnini. Prekomerno prašenje zaradi neustreznega opravljanja del in posledična škoda na nepremičnini in predmetih v njej so utemeljeno predmet odškodninskega zahtevka in predstavljajo protipravnost. Tudi dejstvo „odlaganja“ predstavlja škodo, saj je toženec stvari odlagal na predmete, ki so bili last tožnice (namesto na svoje pripomočke) in stopal na ograjo in antikvitetno pohištvo tožnice, zaradi česar je prišlo do vtoževane škode. Škodo pa je tožnica obrazložila in dokazala. Neutemeljen in nelogičen je tudi zaključek sodbe, da toženec tlaka 30 x 30 m, drsne ograje, žleba strehe ni mogel poškodovati s kontejnerjem, kar vse bi lahko potrdil predlagan izvedenec. Toženec je očitane poškodbe povzročil tudi z masažno kadjo, ki jo je gotovo demontiral nestrokovno ter zaradi dejstva preprodaje in absolutno proti volji tožnice le-to odtujil – odpeljal neznano kam, kar potrjujejo dokazi v spisu. Tudi škoda na steklu kamina je bila uveljavljana pravočasno, povzročil pa jo je tožnik pri opravljanju dela. Neutemeljen je tudi zaključek, da na predmetih (TV, računalnik, tipkovnica, miška, radioaparat, ionizatorji …) škoda ni nastala, saj je ta razvidna iz fotografij in izpovedb prič. Neutemeljen je tudi zaključek, da na predmetih pohištva škoda ni nastala zaradi prahu in lepljenja z rjavim neustreznim lepilnim trakom. V zvezi s poškodovanim pohištvom se sodišče neutemeljeno opira na neke navedbe neznanega izvedenca. Vtoževan zahtevek 11.752,59 EUR predstavlja dodatno škodo, ki jo je povzročil toženec z izlivom vode in je zato zavarovalnica ni izplačala. Tožnica je utemeljeno zahtevala tudi povrnitev zneska iz naslova izvršbe, saj je bil postopek zaključen iz procesnih predpostavk, toženec pa neutemeljeno obogaten za zaračunani znesek za delo, za katero je vnaprej izstavil račun in ga ni opravil, ker je z deli prenehal na željo tožnice. Za znesek po izvršbi VL 29900/2009 je bila tožnica oškodovana, tožnik pa neopravičeno obogaten. Odločba ni mogla biti odpravljena, tožnica pa je uporabila pravilno pravno pot s svojim zahtevkom. Glede stroškovne odločitve pa graja med drugim tudi priznane potne stroške tožnikov pooblaščencu (za pot Kranj – Ljubljana – Kranj), saj bi toženec lahko imel zastopnika v Ljubljani.

Na pritožbo je odgovoril toženec s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo toženca. V odgovoru opozarja na nepreglednost in nekonsistentnost pritožbe (za razliko od izpodbijane sodbe, ki jasno in analitično obdela vse postavke zatrjevane škode). Glede zatrjevanih bistvenih postopkovnih določb opozarja na nekonkretiziranost zatrjevanih bistvenih postopkovnih kršitev ter opozarja, da se je sodišče prve stopnje v razlogih opredelilo do vseh izvedenih dokazov, še posebej pa opozarja na prekluzijo zatrjevanih postopkovnih kršitev v skladu z 286.b členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), upoštevajoč da je tožnica prava vešča (odvetnica), za zastopanje pa je imela tudi kvalificiranega pooblaščenca. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja opozarja, da se je sodišče prve stopnje natančno in obrazloženo opredelilo do vseh postavk zatrjevane škode, tako da je povsem jasno in obrazloženo, da tožnica ni uspela dokazati protipravnosti oziroma nedopustnosti ter da naj bi ji škodo povzročil ravno toženec. Zgrešen je pritožbeni trud tožnice, ko pri posameznih zatrjevanih škodnih postavkah ponavlja tožbene trditve, ne da bi konkretneje obrazložila in navedla, zakaj zaključek, da sodišče tožencu sledi, da je dela opravljal kot običajno in da odpadnega materiala ni nalašč puščal v hiši, ne vzdrži presoje, kot tudi druge v pritožbi zatrjevane okoliščine. Tožnica je tako v pritožbi kot že tekom postopka na prvi stopnji postavila trditve, za katere ne samo, da ni predložila nobenih verodostojnih dokazov, temveč so tudi povsem v nasprotju z življenjsko logiko, kot tudi njenim zahtevkom v drugih postopkih, v katerih je uveljavljala povračilo škode za identične škodne postavke kot v predmetnem postopku. Nedopustno ravnanje tožnice mora biti sankcionirano s popolno zavrnitvijo njenega zahtevka, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Glede neizvedenih dokazov je sodišče navedlo, zakaj dokazov ni izvedlo in je temu nasprotna pritožba neutemeljena. Toženec nasprotuje tudi pritožbeni trditvi glede zmotne uporabe materialnega prava, da bi toženec moral dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde, ko tožnica sama ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena nastanka škode v zatrjevani višini ter da ji je škodo povzročil ravno toženec s svojim nedopustnim (protipravnim) ravnanjem. Glede povrnitve zneska iz naslova izvršbe pa toženec ne ve, v čem naj bi bila njegova neupravičena obogatitev. Račun, na podlagi katerega je bila vodena izvršba, je bil upravičen in nato izterjan na podlagi pravnega temelja, pravnomočne sodne odločbe. Navedba, da naj bi dela, za katera je bil izstavljen račun, opravil g. R., pa toženec prereka, kot je to storil že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede tožencu priznanih stroškov postopka pa opozarja na kolegialno diskriminatorno pripombo ob tem, da ima toženec nesporno pravico, da si izbere sam pravnega zastopnika ne glede na sedež njegove pisarne. Slednji pa lahko v skladu s predpisi, ki urejajo povračilo stroškov pravnega zastopanja, priglasi tudi stroške kilometrine, katere je sodišče v izpodbijani sodbi tudi odmerilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne okoliščine pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. Ker ima izpodbijana sodba obširne, konsistentne in jasne razloge o vseh odločilnih okoliščinah obravnavane zadeve, se nanje pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnica uveljavljala tako (1) povrnitev škode, ki naj bi ji jo toženec povzročil pri opravljanju pogodbeno dogovorjenih del (zaradi prvega izliva vode), (2) odškodnino za škodo, povzročeno z drugim izlivom vode, za katero toženec odgovarja in je tožnica že dobila izplačano škodo od toženčeve zavarovalnice v znesku 14.200,00 EUR (poleg tega je tožnici pravnomočno prisojeno iz tega naslova 624,00 EUR s pripadki) ter (3) zahtevala plačilo zneska 4.987,45 EUR s pripadki iz naslova neupravičene pridobitve (obogatitve), v skladu s 190. členom OZ.

Glede nedokazanosti obstoja škode, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi toženčeve oprave pogodbeno dogovorjenih del oziroma nedokazanosti protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženca (in njegovih izpolnitvenih pomočnikov), pritožba prav v ničemer ne omaja ustreznih zaključkov sodišča prve stopnje (pritožbeno sodišče jih kot navedeno ne ponavlja), ki so ob v pretežnem delu že ob pomanjkljivi trditveni podlagi tožbe življenjsko izkustveno povsem pravilni, zanesljivi in prepričljivi, tako glede zatrjevanih predmetov, škode, kot tudi protipravnega ravnanja toženca, upoštevajoč pri tem, da sloni dokazna ocena sodišča prve stopnje glede zatrjevanih škod oziroma škodnih dogodkov prav na dokazih, ki jih je glede tega predlagala sama tožnica (predvsem fotografijah), iz katerih škoda ni razvidna, kot tudi ne morebiti protipravno ravnanje toženca. Pritožbeni očitek, da iz tožbi priloženih dokazov (fotografij) izhaja, da je toženec poškodoval tožničino nepremičnino in opremo nepremičnine zaradi nevestnega dela je povsem neutemeljen; listinski dokazi in fotografije niti obstoja škode niti protipravnega ravnanja toženca v nasprotju s pritožbenimi trditvami prav v ničemer ne dokazujejo in so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene. Skratka pritožba v ničemer ne omaja zaključka sodišča prve stopnje o nedokazanosti obstoja škode oziroma nedokazanosti protipravnega ravnanja toženca pri opravljanju dogovorjenih del. Zahtevek za povrnitev 11.752,59 EUR škode, ki naj bi tožnici nastala zaradi drugega izliva, to je škode, za katero odgovarja toženec, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen že zaradi pomnjkanja ustreznih tožbenih trditev o škodi (tisti, ki presega povrnjeno škodo). Zatrjevana škoda namreč temelji zgolj na trditvi, da je tožnici Z. G. plačala samo polovico škode, taka trditvena podlaga pa ne dopušča zaključka o nastali škodi, ki bi presegala že povrnjeno škodo, saj je iz tega naslova zavarovalnica tožnici izplačala 14.200,00 EUR, poleg tega pa ji je pravnomočno prisojenih že 624,00 EUR s pripadki. Zaradi manjkajočih zatrjevanih dejstev o obstoju škode, ki presega že plačano in pravnomočno prisojeno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišalo priče I in postavilo sodnega izvedenca). Pri tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, ko se pri tem tožeča sklicuje na ponudbo za sanacijo GR z dne 15. 1. 2009 in na pogodbo o izvajanju slikopleskarskih del, saj ne le, da ta dokaza ne dokazujeta opravljeno in plačano delo (v celoti in v ponujeni višini). Poleg tega je utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da račun GR ni bil izdan, saj sodišču ni bil dostavljen. Zato so tudi neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na navedeno škodo.

In končno so neutemeljeni pritožbeni očitki tudi glede zahtevka 6.987,45 EUR s pripadki, na podlagi neupravičene pridobitve. Ta znesek je bil namreč nesporno s tožničinega tekočega računa prenakazan v korist toženca na podlagi citiranega pravnomočnega sklepa sodišča. Prehod tega premoženja je torej imel podlago v sodni odločbi in so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene, pri čemer sploh ni pomembno, ali je toženec delo opravil ali ne in so drugačne pritožbene trditve napačne in zmotne.

In končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede stroškovne odmere. Toženca je namreč zastopal pooblaščenec iz Kranja, ki je zaradi tega upravičen tudi do potnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito naložilo v plačilo tožnici.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče tožnici, ki s pritožbo ni uspela, naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka toženca (upoštevajoč prvi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer so bili stroški toženca odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, uveljavljanimi stroški pritožbenega postopka in upoštevajoč pri tem 20 % DDV.