Jedro

Pristojni organ delodajalca mora javnemu uslužbencu v državnem organu in upravi lokalne skupnosti podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v petnajstih dneh od seznanitve z razlogi za izredno odpoved. Nadaljnji postopek na podlagi pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZJU ne vpliva na rok za izredno odpoved iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Tudi če je izredna odpoved lahko realizirana šele na podlagi odločitve pristojne komisije o zavrnitvi pritožbe delavca zoper odločitev predstojnika organa delodajalca o izredni odpovedi, se šteje, da je bila podana pravočasno, če jo je predstojnik podal znotraj petnajstdnevnega subjektivnega roka (ob pogoju, da je bila sicer podana v zakonskem objektivnem roku).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 4. 7. 2006 in s katero je dne 9. 8. 2006 ob zavrnitvi tožnikove pritožbe soglašala tudi komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije. Hkrati je zavrnilo ostale tožnikove zahtevke iz naslova delovnega razmerja v zvezi s predmetno izredno odpovedjo, s tem da je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki uveljavljal le do 7. 5. 2007. Ugotovilo je, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih mu je bila utemeljeno podana sporna odpoved, to je, da pri svojem delu tajnika občine ni upošteval navodil župana, da je v nasprotju s pravili in navodili samovoljno na različne naslove pošiljal listine o finančnem poslovanju tožene stranke s prirejenimi podatki in nepotrjen osnutek kadrovskega načrta, s čimer je bil močno okrnjen ugled občine, da je bil 23. in 24. 2. 2006 neupravičeno odsoten z dela in da kljub prepovedi opravljanja dela vse do 21. 4. 2006 ni vrnil službenega telefona, pred vrnitvijo le-tega pa preusmeril klice na svoj privatni telefon in je pri tem ravnal naklepno, saj je vedel, da navedena gradiva niso bila obravnavana na pristojnih organih in da takšnih gradiv brez izrecne odobritve župana ne bi smel pošiljati.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi nepooblaščenega pošiljanja listin z dne 4. in 5. 1. 2006 ter 12. 1. in 24. 1. 2006, časovno opredeljene pa so bile tudi druge kršitve.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007) in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da nobeno sodišče ni presodilo njegovega ugovora nepravočasnosti izredne odpovedi, saj bi morala biti odpoved podana v petnajstdnevnem roku, odkar je bila tožena stranka seznanjena z njegovimi ravnanji. Z očitanimi kršitvami iz meseca januarja in februarja 2006 je bila tožena stranka seznanjena najkasneje 4. 3. 2006, ko je tožnik v zvezi z vabilom na zagovor posredoval toženi stranki svoj pisni zagovor. Res mu je tožena stranka podala odpoved že 9. 3. 2006, vendar je zoper to odpoved vložil pritožbo, o kateri je pritožbena komisija odločala šele 17. 5. 2006 in pritožbi ugodila ter podano odpoved razveljavila. Sporno odpoved je tako tožena stranka podala tožniku šele po ponovni obdolžitvi z dne 20. 6. 2006, v katero je vključila nove očitke kršitev iz meseca marca in aprila 2006, o katerih je bila sicer sproti seznanjena in glede katerih sta že tudi potekla več kot dva meseca. Graja tudi presojo kršitev v zvezi z očitanimi ravnanji.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) delovna razmerja javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (torej tudi za javne uslužbence, ki so zaposleni v upravah občin) ureja navedeni zakon. Pri tem 154. člen ZJU določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), s tem da ZJU v tem členu določa še nekatere dodatne primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pri tem v tretjem odstavku posebej določa, da se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporablja ZDR, če ZJU ne določa drugače. 7. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ZJU ne ureja in se zato za izredno odpoved s strani delodajalca uporabljajo določbe 110. in 111. člena ZDR. Posebej pa ZJU v V. poglavju ureja sam postopek odločanja o pravicah in obveznostih delavca v organu državne uprave in upravi lokalne skupnosti. Tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni odločanje o pravicah in obveznostih delavca. Na podlagi prvega odstavka 25. člena ZJU lahko javni uslužbenec zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v osmih dneh, s tem da je na podlagi drugega odstavka tega člena vložitev pritožbe pogoj za kasnejše uveljavljanje sodnega varstva. O pritožbah zoper odločitev o pravicah in obveznostih iz delavnega razmerja odloča pristojna komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU), ki mora o pritožbi odločiti najkasneje v tridesetih dneh. V skladu z določbami tretjega odstavka 24. člena ZJU pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi gornje določbe tudi pritožba zoper odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot enem od primerov prenehanja delovnega razmerja, zadrži izvršitev odpovedi.

8. Roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ZJU ne določa, ga pa določa ZDR, na katerega se ZJU glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz tega naslova sklicuje. V drugem odstavku 110. člena ZDR je bil v spornem obdobju določen za izredno odpoved petnajstdnevni rok od seznanitve delodajalca z razlogi za izredno odpoved.

9. Glede na navedeno zakonsko ureditev sodišče ugotavlja, da mora pristojni organ delodajalca tudi delavcu oziroma javnemu uslužbencu v državnem organu in upravi lokalne skupnosti podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v petnajstih dneh od seznanitve z razlogi za izredno odpoved. Nadaljnji postopek na podlagi pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZJU ne vpliva na rok za izredno odpoved iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Tudi če je izredna odpoved lahko realizirana šele na podlagi odločitve pristojne komisije o zavrnitvi pritožbe delavca zoper odločitev pristojnega predstojnika organa delodajalca o izredni odpovedi, se šteje, da je bila podana pravočasno, če jo je predstojnik podal znotraj petnajstdnevnega subjektivnega roka (ob pogoju, da je bila sicer podana v zakonskem objektivnem roku).

10. Ker je tudi za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu v državnem organu oziroma v upravi lokalne skupnosti pravno pomembno, da je bila odpoved podana v zakonskem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ki je prekluzivnega značaja, je sodišče najmanj preuranjeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ne da bi se opredelilo do tožnikovih ugovorov, da je zakonski rok za podajo izredne odpovedi že potekel, oziroma ne da bi ugotovilo, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z razlogi za odpoved.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg tega, da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku z izvedbo že predlaganih dokazov ugotoviti, kdaj je bila tožena stranka seznanjena s tožnikovimi ravnanji, ki bi naj pomenila utemeljen zakonski razlog za podajo izredne odpovedi, se bo moralo ob presoji, ali je bila izredna odpoved podana v zakonskem roku, opredeliti tudi do tega, da je bila prva odpoved z dne 9. 3. 2006 na pritožbo tožnika s strani pristojne komisije dne 9. 8. 2006 odpravljena, tako da je bila sporna odpoved podana šele 4. 7. 2006. 12. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.