Jedro

Tožnik mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanj težko popravljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za odložitev izvršitve odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Ljubljana-Center z dne 28. 11. 2007. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da niso izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Z izdajo začasne odredbe se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi in je glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve po izvršitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti, ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena. Konkretne škode, ki bi ustrezala tem merilom, pa tožnik ne navaja, in tudi iz narave stvari to ne izhaja.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za odložitev izvršitve odločbe prvostopnega organa ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; priglaša stroške pritožbenega postopka. Res obstoji pravna podlaga za vračilo previsoko odmerjenega davka v primeru odprave izpodbijanega akta, kar pa ne pomeni, da že zaradi tega tožeči stranki ne more nastati težko popravljiva škoda. Ne drži niti trditev, da škoda ni izkazana. Tožeča stranka s sredstvi, ki bi jih morala neupravičeno plačati, do odločitve v upravnem sporu ne more razpolagati, kar predstavlja težko popravljivo škodo, ki z vrnitvijo sredstev in obresti ne bo odpravljena. Sodišče bi bilo dolžno nastanek težko popravljive škode presojati tudi z vidika ocene možnosti tožeče stranke za uspeh v postopku, enako kot je to storil davčni organ v postopku s pritožbo, ko je odložil izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi. Res je v javnem interesu, da se davek čim prej plača oziroma izterja, vendar tožeča stranka opozarja, da mora obveznost plačila imeti podlago v zakonu, ki pa je v obravnavanem primeru nima, zato bi tudi zaradi tega plačilo davka tožeči stranki povzročilo nastanek težko popravljive škode, ki je v tem primeru močnejši od javnega interesa.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po navedeni zakonski določbi predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče, seveda ob izpolnjenih zakonskih pogojih, (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva.

7. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni že v zahtevi za izdajo začasne odredbe izkazala, da ji bo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka navedla zgolj to, da ji bo nastala težko popravljiva škoda s tem, ko bi morala plačati znesek 4.614,20 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki ga sploh ni dolžna plačati, javna korist pa z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe ne bi bila bistveno prizadeta. Te navedbe, brez kakršnihkoli dokazov, ne zadostijo zgoraj navedenim zakonskim pogojem in zahtevam za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi zanj plačilo omenjenega zneska predstavljalo težko popravljivo škodo, niti ni tega z ničemer izkazala. V pritožbenem postopku pa zahteve za izdajo začasne odredbe z novimi dodatnimi razlogi in okoliščinami ni mogoče dopolnjevati.

8. Če ni ugotovljen zakonski pogoj „težko popravljive škode“, ugotavljanje prizadetosti javne koristi oziroma koristi nasprotnih strank v postopku izdaje začasne odredbe ni potrebno.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).