Jedro

Vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo sodno pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno. Dovoljen je nasproten dokaz. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na tožencu je bilo torej breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice. Stranki, ki želi ovreči domnevo vročitve, je praviloma naloženo breme dokazovanja z izvedencem grafologom, v nekaterih primerih pa je sodišče sámo opravilo primerjavo podpisov in ob njihovi – čeprav laično ocenjeni – podobnosti zahtevalo še navedbo drugih okoliščin, ki bi mogle utemeljevati trditev o nepristnosti podpisa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v I. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo drugotoženčev predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti zamudne sodbe (I. točka izreka) in zavrglo drugotoženčev predlog za razveljavitev klavzule o izvršljivosti zamudne sodbe (II. točka izreka).

2. Drugotoženec v pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialne prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ter predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavi, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker sodišče ni opravilo obravnave, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker za postopek razveljavitve klavzule o pravnomočnosti ni predpisan poseben postopek, se uporabljajo splošna pravila pravdnega postopka, ta pa kot pravilo določa izvedbo obravnave (4. člen). Ker ni bila izvedena obravnava, drugotoženec ni imel možnosti predlaganja dokazov do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. V predlogu je zatrjeval, da mu nista bili vročeni niti sodba niti tožba, kot dokaz pa je predložil več listin, med drugim zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, v katerem je navedeno, da ni podpisal vročilnic v zvezi s tožbo in sodbo in da teh pisanj ni dvignil niti sam niti kdo od njegovih domačih. Napačen je zaključek sklepa, da je trditev o ponareditvi podpisa na vročilnici mogoče izpodbiti le z grafologom. Stališče je v nasprotju s 5. členom ZPP, ker drugotoženčev predlog ni bil vročen niti tožniku niti prvotožencu. Očitek, da predlog ni dokazno podprt, je napačen. Poleg listin je drugotoženec z vlogo z dne 10. 3. 2014 v drugem odstavku smiselno predlagal tudi svoje zaslišanje, v vlogi z dne 29. 1. 2014 pa je predlagal, naj sodišče v zvezi s preveritvijo njegovih trditev vpogleda v izvršilni postopek. Sodišče bi moralo upoštevati, da je drugotoženec podal laično vlogo. Ker ni bil upoštevan 12. člen ZPP, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče bi moralo drugotoženca vsaj na podlagi 108. člena ZPP pozvati, naj odpravi pomanjkljivosti. Drugotoženec je predložil sporazum o veljavnosti pogodb z dne 12. 2. 2009 in pogodbo o neodplačnem odstopu dela terjatev, po kateri naj bi vsa upravičenja prešla od S. d.o.o. na Z., d.d., v stečaju. Sodišče bi moralo zato v skladu z drugim odstavkom 190. člena ZPP pozvati toženca, če soglašata, da v pravdo vstopi prevzemnik terjatve. Iz vpogleda v vročilnice že na prvi pogled izhaja, da jih ni podpisal drugotoženec. Meni, da jih je verjetno podpisal M. G., tako ravnanje pa ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin in goljufije. Na listovni številki 21 je naveden uradni zaznamek, kjer je delavec sodišča navedel "ali gre za napačno vročitev", sodišče pa je to trditev spregledalo ali zanemarilo. Tudi upoštevanje listine pod listovno številko 16, tj. dopisa vrhovnega tožilstva z dne 17. 9. 2008 dokazuje drugotoženčeve trditve. Tudi sicer drugotoženec ni tožniku nič dolžan, ker listin, na katerih temelji tožbeni zahtevek, ni podpisal in ker je prvotoženec izjavil, da prevzema vse obveznosti iz posojilne pogodbe, na kateri temelji tožba. V dokaz svojih navedb predlaga postavitev izvedenca grafologa, zaslišanje sebe in svoje žene ter opravo poizvedb pri Vrhovnem tožilstvu, ali poteka postopek zoper M. G. ali druge osebe v zvezi z goljufijami oziroma s ponarejanjem listin, na katerih temelji tožba.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Odločitev o zavrženju predloga za razveljavitev klavzule o izvršljivosti temelji na ugotovitvi, da drugotoženec ni predložil izvoda sodbe, na kateri bi bilo tako potrdilo. Glede na to, da pritožba tej ugotovitvi ne oporeka, v tem delu ni utemeljena. Nestrinjanje z dodatnim razlogom odločitve (sklep se sklicuje na razloge za zavrnitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti) ne more vplivati na pravilnost odločitve.

5. Zaključek izpodbijanega sklepa o neutemeljenosti predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti zamudne sodbe temelji na oceni, da drugotoženec ni dokazal, da podpis na vročilnici ni njegov. Argumenti, ki sledeč izpodbijanemu sklepu utemeljujejo tak zaključek, so, da je drugotoženec le zatrdil, da ni podpisal vročilnic, ni pa ponudil relevantnih dokaznih predlogov, kot je na primer izvedenec grafolog, da podaja kazenske ovadbe še ne pomeni, da je bil podpis ponarejen, in da ni ponudil razumne razlage, kdo bi lahko ponaredil podpis na vročilnici, ki dokazuje vročitev na naslovu njegovega prebivališča. 6. Pritožbeni očitek o obstoju kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi neizvedbe obravnave, ni utemeljen. Načelo ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, določeno v 4. členu ZPP, velja za odločanje o zahtevku. Odločanje o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ne predstavlja odločanja o zahtevku.

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da pri presoji o dokazanosti oziroma izkazanosti trditve, da drugotoženec ni podpisal vročilnice o prejemu zamudne sodbe, niso bile ocenjene vse ponujene relevantne okoliščine. Izpodbijani sklep izhaja s pravilnega izhodišča, da vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo sodno pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, da je dovoljen nasproten dokaz. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na tožencu je bilo torej breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice. Stranki, ki želi ovreči domnevo vročitve, je praviloma naloženo breme dokazovanja z izvedencem grafologom, v nekaterih primerih pa je sodišče sámo opravilo primerjavo podpisov in ob njihovi – čeprav laično ocenjeni – podobnosti zahtevalo še navedbo drugih okoliščin, ki bi mogle utemeljevati trditev o nepristnosti podpisa(1).

8. Drugače kot v navedenih primerih je v obravnavani zadevi na prvi pogled vidna očitna razlika med drugotoženčevima podpisoma na zahtevi za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in njegovi dopolnitvi na eni strani ter podpisom na vročilnici, ki se nanaša na vročitev zamudne sodbe. Poleg tega so tudi podpisi na listinah, ki jih je pritožnik priložil predlogu, primerljivi s podpisom na zahtevi. Na to očitno razliko je pritožnik v zahtevi izrecno opozoril. Ob tej ugotovitvi ni nepomembna trditev, da se je po seznanitvi z zamudno sodbo takoj odzval(2). Okoliščina, da se ni odzval na pravno najustreznejši način, tj. s popolno konkretiziranim in dokazno podprtim predlogom, ne zmanjšuje pomena navedene trditve. Pritožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil zastopan po odvetniku, niti niso iz podatkov spisa vidne okoliščine, ki bi kazale, da je vešč nastopanja v sodnih postopkih. Nazadnje ni brez pomena niti dejstvo, da drugotoženčeva zahteva ni bila vročena nasprotni stranki. Izzvan z nasprotnimi argumenti tožnika bi drugotoženec dobil priložnost, da konkretizira svoje navedbe iz predloga, morebiten tožnikov molk pa bi govoril v prid drugotoženčevi trditvi o nepristnosti podpisa.

9. Upoštevaje navedene okoliščine je pritožnik podal v taki meri konkretizirane in dokazno podprte navedbe, da so omogočale zaključek o utemeljenosti zahteve za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Ker sodišče prve stopnje zahteve ni vročilo nasprotni stranki (v izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je prenehal obstajati) in ji tako doslej še ni bila dana možnost izjave, ni podlage za spremembo odločitve.

10. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka potrdilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem postopku ob uporabi pravil iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)(3) ugotovi, ali in kdo je prevzel terjatev iz zamudne sodbe, na katero se nanaša sporno potrdilo o pravnomočnosti, in tej osebi vroči drugotoženčev predlog ter da možnost, da se o njem izjavi. Po prenehanju tožnika kot pravne osebe namreč šele prehod navedene terjatve na obstoječo osebo daje drugotožencu pravni interes za odločanje o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti, hkrati pa upniku daje pravni interes za nastopanje v tem postopku. Potem ko bo upniku dana možnost, da se izjavi o drugotoženčevem predlogu, naj sodišče ob upoštevanju gornjih preudarkov ponovno odloči v zadevi.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 ter odločbe VSL I Cp 2821/2014 z dne 15. 1. 2014, I Cp 2791/2013 z dne 29. 1. 2014 in II Cpg 1419/2014 z dne 30. 9. 2014. Op. št. (2): Navedel je, da je bil ob prejemu zamudne sodbe in izvršbe šokiran in je zadevo takoj prijavil na policiji in nacionalnem uradu za pranje denarja.

Op. št. (3): Člen 24 ZIZ se v relevantnem delu glasi: 1) Izvršbo dovoli sodišče tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. … 3) Če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, lahko nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku ...