Jedro

Glede na trditve in zahtevek tožnikov je pravna podlaga, v okviru katere je bilo dolžno sodišče ugotavljati dejansko stanje v 57. čl. ZTLR, ki določa, da če kdo lastniku gospodujoče stvari neutemeljene preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oz. motenje preneha.

Tožnik ima po 57. čl. ZTLR pravico vložiti negatorno konfesorno tožbo, v kateri mora dokazati obstoj svoje služnostne pravice in dejstvo, da ga toženec ovira pri njenem izvrševanju. Varstvo služnostne pravice lahko zahtevajo le lastniki gospodujoče stvari, zato mora tožnik v prvi vrsti dokazati lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini, tožba pa se lahko naperi proti vsakemu, ki krši služnostno pravico in ne le proti lastniku služečega zemljišča.

Izrek

Pritožbama se u g o d i in se sodba in sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i t a v celoti in v r n e t a sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim so od tožencev zahtevali, da so dolžni opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vprežnimi in motornimi vozili, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parcel št. ..., ..., ... in ..., vpisanih pri vložku št. ... k.o. L., še posebej pa so dolžni opustiti postavljanje ovir na obstoječi vozni trasi, odstraniti morajo vsa vozila in postavljeno ograjo v dolžini 10 metrov in višini 2 metrov, ki je na parceli št. .... Tožečim strankam je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke. Pod II ni ugodilo predlogu tožeče stranke za izvršitev začasne odredbe. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila služnost ustanovljena s pogodbo z dne 25. 4. 1997 in dogovorjena v obsegu, v katerem se je izvrševala vsa leta pred vložitvijo tožbe. V tej pogodbi sicer nista zapisana širina in dolžina dovozne poti, vendar se je sodišču zdelo logično, da je bila pogodbeno dogovorjena v obsegu, kot se je izvajala pred sklenitvijo pogodbe in kot so ga opisale priče in toženci. Sodišče je sicer ugotovilo, da so tožniki s tem, ko si zasadili cvetlično gredo, zožali dovoz do svoje hiše tako, da ta po izmerah na kraju samem meri 333 cm. To pa ni takšna širina, da bi se lahko vozilo brez težav z večjim in širšim vozilom, vendar je sodišče zaključilo, da so si tožniki sami zožali širino dovoza do svoje hiše. Ob izpovedbi tožencev in zaslišanih prič, ki jih je sodišče ocenilo kot prepričljive in resnične,je zaključilo, da so tožbene navedbe vključno s tožbenim zahtevkom neutemeljene in je zato zahtevek zavrnilo. V razlogih sodbe je še navedlo, da je med pravdo prvi tožnik umrl in je pooblaščenec tožniku predlagal, da namesto prvega tožnika vstopi v pravdo njegova hčerka in dedinja B. J., vendar sodišče o tem ni odločalo, kajti sedaj pok. H. J. je v pravdi imel pooblaščenca in se postopek lahko nadaljuje med istimi tožniki proti istim tožencem. Sodišče je v tem postopku izdalo začasno odredbo zoper katero ni bilo ugovora. Sodišče je tudi zaključilo, da ni pogojev za izrek zagrožene denarne kazni, zato predlogu tožniku za izvršitev začasne odredbe ni ugodilo. O stroških postopka je odločilo v skladu s 154. čl. ZPP.

B. J. in A. J. sta zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (vsi pritožbeni razlogi iz 338. čl. ZPP-A). Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni dopustilo dedinji B. J., da v pravdi nastopa kot stranka postopka. H. J. je v času pravdnega postopka umrl, dedinja B. J. je želela vstopiti v pravdo kot pravni naslednik, sodišče pa ji tega ni dovolilo s pojasnilom, da je imel pokojni pooblaščenca in da se pravda nadaljuje. Sodišče je ravnalo napačno, saj je J. H. s smrtjo izgubil pravdno sposobnost. Smisel določila, da se pravda lahko nadaljuje, ker ima pokojni pooblaščenca, ni v tem, da pooblaščenec vodi pravdo zaradi pravde, ampak da stopi v pravdo oseba, ki ima za to upravičen interes in ki je nosilec pravic in obveznosti na vseh stvareh in pravicah, ki so prešle od zapustnika na pravnega naslednika. Dedinja po pokojnem je B. J., zato ji sodišče ne bi smelo krniti pravice, da je stranka v tem postopku. Sodišče je zato zmotno uporabilo določbe ZPP in bistveno kršilo te določbe, saj B. J. ni dalo možnosti, da je pravdna stranka, čeprav ji to po zakonu gre. Podana pa je tudi kršitev, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožeči stranki sta v tej zadevi predlagali kar nekaj prič, ki bi seveda izpovedale drugače kot so izpovedale priče, ki so jih predlagale tožene stranke. Vendar je sodišče na zadnjo glavno obravnavo povabilo samo tiste priče, ki so jih predlagale tožene stranke in je sodišče na koncu v razlogih sodbe povzemalo samo njihove izpovedbe. Tožeče stranke so bile tako prikrajšane za kontradiktornost postopka, za ugotovitev dejanskega stanja in za pravilno sodno odločbo. Že iz samih okoliščin pa je potrebno ugotoviti, da tožene stranke niso nikoli v tej zadevi uporabile nobenega pravnega sredstva, ampak so dvorišče same fizično razdelile. Sodišče je ob ogledu samo ugotovilo, da ni možno obračati vozila znotraj ograj, zlasti je takšno obračanje oteženo in celo onemogočeno. Na takšen način, kot so ga tožene stranke sedaj izvršile, tožeče stranke niso nikoli izvrševale služnosti. Vedno se je služnost izvrševala tako, da so tožeče stranke obračale po svojem zemljišču in po zemljišču toženih strank. Tožene stranke so samovoljno postavile ograjo, s tem pa onemogočile tožnikom izvrševanje služnostne pravice v obsegu, kot so jo imeli. Rože, ki so zasajene neposredno ob meji, nimajo nobenega posebnega vpliva na izvrševanje služnosti in na morebitno širitev služnosti. Ob sami ograji zaradi varnosti vožnje ni možno voziti z vozili niti odpirati vrat in izstopiti iz vozila. Četudi bi odstranili gredo, se prostor z ničemer ne bi bistveno spremenil. Glede na vse to pa je odločitev sodišča enostranska, pristranska, postopkovno in materialnopravno zmotna. Zato predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da imata na podlagi dodatka k listini za ureditev zemljiškoknjižnega stanja ustanovljeno služnost na zemljiščih last tožene stranke za hojo, vožnjo z vsemi vprežnimi in motornimi vozili v korist vsakokratnega lastnika in da ju toženca ovirata pri izvrševanju služnostne pravice. Toženci so na parcelo, po kateri poteka služnostna trasa, postavili ostanke osebnih avtomobilov in s tem onemogočili izvrševanje služnostne pravice. 25. 5. 1999 pa so postavili ograjo v dolžini 10 metrov in višini 2 metrov, s tem pa jima popolnoma onemogočili dovoz za potrebe gospodujočega zemljišča. Zato od tožencev zahtevata opustitev poseganja v služnostno pravico in odstranitev vozil in postavljene ograje. Glede na trditve in zahtevek tožnikov je pravna podlaga, v okviru katere je bilo dolžno sodišče ugotavljati dejansko stanje v 57. čl. ZTLR, ki določa, da če kdo lastniku gospodujoče stvari neutemeljene preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oz. motenje preneha.

Stvarna služnost predstavlja omejitev lastninske pravice (čl. 49 ZTLR); zanjo velja pravica iz 50. čl. ZTLR. Služnostni upravičenec mora služnostno pravico uporabljati restriktivno. Po drugi strani pa se je služnostni zavezanec dolžan vzdržati dejanj, ki onemogočajo izvrševanje služnostne pravice v obsegu, kot je bila ustanovljena. Tožnik ima po 57. čl. ZTLR pravico vložiti negatorno konfesorno tožbo, v kateri mora dokazati obstoj svoje služnostne pravice in dejstvo, da ga toženec ovira pri njenem izvrševanju. Varstvo služnostne pravice lahko zahtevajo le lastniki gospodujoče stvari, zato mora tožnik v prvi vrsti dokazati lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini, tožba pa se lahko naperi proti vsakemu, ki krši služnostno pravico in ne le proti lastniku služečega zemljišča. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, v kakšnem obsegu sta imela tožnika služnostno pravico, saj bi lahko le glede na obseg ugotovilo motenje, pri tem pa upoštevati načela, ki veljajo za to pravico. Pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev, pa bi moralo dati strankam enake možnosti. Ko je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da v celoti verjame zaslišanim pričam F. Š., I. H. in J. Š., ker živijo v neposredni bližini pravdnih strank, ni upoštevalo dejstva, da so tudi tožniki predlagali priče, ki naj bi potrdile njihove trditve. Tožnika sta v tožbi predlagala zaslišanje R.F. in B. J., na glavni obravnavi 4. 1. 2000 pa še D. M., O. Z., D. C., A.P. in D. O. (list. št. ...), v vlogi z dne 13. 1. 2001 pa sta sporočila natančne naslove teh prič. Sodišče je na zadnji glavni obravnavi zaslišalo samo priče, ki jih je predlagala tožena stranka, nato pa sprejelo sklep, da se zavrnejo predlagani in neizvedeni dokazni predlogi kot nepotrebni. V razlogih sodbe sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da ni potrebno, da se izvedejo tudi dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka.

Pritožbeni očitki, da je sodišče s tem razsodilo le enostransko na podlagi izpovedb prič, ki jih je predlagala tožena stranka in da ni dalo možnosti, da bi tožeča stranka svoje trditve dokazala, so utemeljeni. Sodišče je s tem kršilo eno od temeljnih načel pravdnega postopka, načelo kontradiktornosti in strankam ni dalo enakih možnosti obravnavanja. Sodišče je stranke obravnavalo neenakopravno, saj je izvedlo samo tiste dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka. To pa je v nasprotju z načeli kontradiktornosti postopka, po katerem mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da svoje trditve dokaže. Le na tak način bo zagotovljeno pravilno in pošteno sojenje. Sodišče bo zato moralo v ponovnem sojenju izvesti dokaze, ki jih je za svoje trditve predlagala tožeča stranka, ali pa obrazložiti, zakaj meni, da izvedba teh dokazov ni potrebna. Seveda pa ne bo smelo zaključiti le na podlagi dokazov, ki jih predlaga ena stranka, saj je takšno sojenje enostransko! Nato bo moralo na podlagi vseh dokazov, ki jih mora skrbno oceniti, kot to določa čl. 8 ZPP ugotoviti v kakšnem obsega sta imeli tožnici ustanovljeno stvarno služnost in ali sta bili pri izvrševanju takšne služnosti moteni. Pri tem pa ne gre za tožbo za odstranitev predmetov kot to navaja sodišče v razlogih niti za tožbo zaradi motenja posesti, ampak za zahtevek po 57. čl. ZTLR, za negatorno konfesorno tožbo, ki vsebuje tudi dajatveni zahtevek, da se ovire odstranijo in da se prepove poseganje v pravico tožnikov.

Napačno in v nasprotju z določbami ZPP je navajanje sodišča prve stopnje glede statusa dedinje pokojnega tožnika. Sodišče je napačno razumelo določbo 205. čl. ZPP, ki govori o prekinitvi postopka, kadar stranka umre pa nima pooblaščenca. Postopek se ne more nadaljevati z umrlo stranko, saj namesto nje vstopi v vse njene pravice dedič, v tem primeru B. J.. Sicer pa je sodišče na glavni obravnavi tudi sprejelo takšen sklep. Zato bo sodišče moralo B. J. obravnavati kot stranko in ji dati vsa pravice stranke v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe sicer res ugotovilo, da so tožniki s postavitvijo oz. zasaditvijo cvetlične grede zožali dovoz do svoje hiše, vendar pa pritožba pravilno opozarja na to, da sodišče ni ugotovilo, ali ima ta okoliščina kakršenkoli vpliv na izvrševanje služnosti ali na širitev služnosti. Tožniki so namreč zatrjevali, da s takšnim posegom niso segli v služnostno traso in da ob sami ograji zaradi varnosti vožnje sploh ni možno voziti z vozilom, na kar pa sodišče v razlogih sodbe ni odgovorilo. Edino, kar mora sodišče v ponovljenem postopku napraviti je, ob upoštevanju pravil poštenega sojenja, da ugotovi, v kakšnem obsegu sta tožnika imela služnostno pravico pred posegom in ali je ta obseg moten oz. onemogočen. Vse drugo pa glede na zahtevek tožnikov ni pomembno.

Sodišče prve stopnje je tako preuranjeno zaključilo, da zahtevek tožnikov ni utemeljen, zato je dejansko stanje ostalo še nepopolno ugotovljeno in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno obravnavanje. Glede na to je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev glede začasne odredbe in odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški.