Jedro

Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije je dne 9. 2. 2016 podal obvezno razlago tar. št. 39/1 OT, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 2/15. Iz slednje izhaja, da se posvet šteje kot samostojna odvetniška storitev tudi kadar je potreben za opravo posameznih odvetniških storitev, razen, kadar je storitev posveta izrecno zajeta v drugih tarifnih številkah posebnega dela OT. Upoštevaje določbo drugega odstavka 19. člena OT je tožena stranka dolžna slediti pojasnilom in obveznim razlagam Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2675/2017 z dne 1. 4. 2019 se v zavrnilnem delu odpravi in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožničini odvetniški družbi odmerila nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 2675/2017 z dne 8. 11. 2017 v višini 147,98 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV-jem v višini 180,54 EUR. V presežku pa je predlog tožnice zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke Bpp 2675/2017 z dne 8. 11. 2017 določena za izvajanje BPP upravičenki za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije, zaradi dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Pravdni postopek IV P 365/2018 je potekal pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, pri čemer je bil z navedenim postopkom združen tudi nepravdni postopek II N 685/2018. Tožnica je priglasila stroške za dejanja BPP, ki jih je opravila za upravičenko, pri čemer je toženka njenemu predlogu delno ugodila.

3. Tožena stranka je odvetniške stroške odmerila skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Vrednost točke na dan izdaje izpodbijanega sklepa znaša 0,459 EUR. Tožnici je priznala nagrado za uvodni posvet z upravičenko v trajanju do ene ure v višini 50 točk, medtem ko je nagrada za nadaljnje posvete z upravičenko zajeta v že priznanih nagradah za zastopanje. Tožnici je po tar. št. 18/2 OT za pripravo in vložitev tožbe, ki že zajema predlog za oprostitev plačila sodnih taks, priznala nagrado v višini 130 točk in po tar. št. 19/1 OT za pripravo in vložitev ene pripravljalne vloge nagrado v višini 130 točk. Ostalih priglašenih postavk, in sicer večkratnih pregledov listin, izvensodnih dopisov upravičenki, predlog za združitev postopkov, zastopanj na mediacijskih srečanjih, urnin na mediacijskih srečanjih in odsotnosti iz pisarne ter sklenitev sodne poravnave, tožnici ni priznala, ker gre za opravila, ki so zajeta v priznanih nagradah za zastopanje upravičenke ali pa gre za opravila, ki so bila tožnici priznana ali zavrnjena s sklepom Bpp 2481/2018 z dne 1. 4. 2019. Tožnici so bili priznani še pavšalni izdatki za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 12,4 točke (2 % od nagrade v višini 620 točk). Skupna višina nagrade znaša 332,4 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 147,98 EUR, oziroma skupaj z 22 % DDV 180,54 EUR.

4. Tožnica zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa vlaga tožbo zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter sodišču predlaga, da odpravi in spremeni zavrnilni del izpodbijanega sklepa, tako da zahtevku tožnice ugodi, oziroma podredno, da odpravi zavrnilni del izpodbijanega sklepa ter vrne zadevo v tem obsegu v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je 14. 2. 2018 pravočasno vložila tožbo zaradi določitve preživnine in stikov ter predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki je ločeno dejanje. Pristojno sodišče je s sklepom IV 365/2018 z dne 18. 9. 2018 izločilo predlog tožnice za spremembo stikov v ločen, nepravdni postopek II N 685/2018, pri čemer je morala upravičenka pridobiti BPP za nepravdni postopek z novo odločbo. Navaja, da se dve ločeni zadevi točkujeta različno in vsaka zase. Za skupno tožbo ji pripada 260 točk, za predlog za oprostitev plačila sodnih taks 100 točk, za sestanek s stranko 100 točk ter za pregled listin 100 točk. 5. Navaja, da je po novo izdani odločbi imela dve odločbi, dve napotnici, ter da je skladno s 4. členom OT upravičena do plačila nagrade za opravljene storitve v vsaki posamezni zadevi. Odgovor na tožbo je prejela v vsaki zadevi posebej, zaradi česar je bila primorana vložiti tudi vsebinsko različni pripravljalni vlogi v vsaki zadevi posebej. V pravdni zadevi sta stranki podali soglasje k mediaciji, za kar bi morala dobiti 50 točk. Sodišče je razpisalo tri mediacijska srečanja, ki jih je toženka dolžna priznati kot narok ali kot porabljeni čas, nikakor pa nobenega všteti kot plačilo s poravnavo. Ker je tožnica sodišču 6. 11. 2018 predlagala združitev zadev, meni, da ji za naveden predlog pripada 50 točk. Nadalje se sklicuje na devet dopisov, s katerimi je upravičenko seznanjala z zadevo ter ji nudila pomoč in pravno svetovanje, za kar meni, da ji pripada 20 točk po dopisu. Navaja, da sta stranki na tretjem srečanju postopka sklenili sodno poravnavo z dne 18. 2. 2019, v eni zadevi z določitvijo stikov, zaradi česar ji pripada 160 točk, povečanih za 100 %, v drugi zadevi o preživnini, pa je prišlo do umika tožbe, zaradi česar ji pripada 160 točk, povečanih za 100 %. V kolikor bi se štelo zadevi kot skupni pa bi tožnici pripadalo 200 točk, povečanih za 100 %.

6. Tožnica se nadalje sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter navaja, da je toženka neutemeljeno in napačno pri priznanju nagrade upoštevala dve ločeni zadevi kot eno zadevo. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno za katera opravila je bila nagrada zavrnjena iz razloga, ker je nagrada za opravila zajeta v že priznanih nagradah za zastopanje ter za katera opravila je bila zavrnjena, ker je bila nagrada za ta opravila tožnici že priznana ali zavrnjena s sklepom Bpp 2481/2018 z dne 1. 4. 2019. Ker je tožnica upravičenko zastopala v pravdnem postopku zaradi določitve določitve preživnine, kot v nepravdnem postopku zaradi določitve stikov, je upravičena do nagrade v vsakem od dveh ločenih postopkov. Nadalje se sklicuje na določila 1. člena in 2. člena OT ter šestega odstavka 4. člena OT in navaja, da se je napačno štelo, kot da bi bili vsi trije mediacijski naroki, narok na katerem je sklenjena sodna poravnava. V kolikor sodišče tožnici ni priznalo nagrade za narok, pa bi ji moralo priznati vsaj porabljeni čas, in sicer za prvega in drugega po 300 točk ter za tretjega 200 točk oziroma bi ji morala priznati narok in trajanje na podlagi 6. člena OT. Navaja, da za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko tožniku pripada za vsake začete pol ure 20 točk. V konkretnem primeru bi moralo sodišče na podlagi OT za mediacije in poravnave uporabiti tar. št. 3 OT ter pri tem izhajati iz tar. št. 18 OT za tožbo, ob razdružitvi zadev nadalje upoštevati tar. št. 19 OT ter smiselno uporabiti tar. št. 20 OT za zastopanje ali pa vsaj podredno priznati porabljeni čas po poglavju XXI OT iz tar. št. 39. OT.

7. Tožnica nadalje pojasni kolikšna nagrada ji pripada po posameznih postavkah za opravljene storitve ter poda izračun, po katerem bi ji morala toženka plačati razliko v višini 501,00 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV-jem 611,22 EUR.

8. Toženka je na tožbo odgovorila in v odgovoru navedla, da je s sklepom Bpp 2675/2017 z dne 1. 4. 2019 tožnici odmerila odvetniške stroške za izvajanje BPP na podlagi odločb in izdane napotnice Bpp 2675/2017 z dne 8. 11. 2017, ter da ji je bila priznana nagrada v skupni višini 147,98 EUR. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja katerih priglašenih postavk tožnici ni priznala in iz katerih razlogov. Tožnica je priglasila tudi nagrado za opravljena dejanja, ki so bila opravljena v okviru nepravdnega postopka II N 685/2018, za katera je že prejela nagrado po sklepu Bpp 2481/2018 z dne 1. 4. 2019. Pojasnjuje tudi, da je stvar proste presoje glede na okoliščine zadeve, katera opravila so akcesorna, zato predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno opozarja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani vodilo dva ločena spora, ter da je tožnica imela dve ločeni napotnici po dveh različnih odločbah in je s tem upravičena do plačila nagrade za opravljene storitve v vsaki zadevi posebej. Dve ločeni zadevi se točkujeta vsaka zase. Sklicevanje toženke na drugo odločbo je zato nezakonito. Tudi za sklenitev sodne poravnave je tožnica upravičena do nagrade v vsakem postopku posebej.

10. Stranka z interesom, upravičenka do BPP, na tožbo ni odgovorila.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavanem primeru je sporen zavrnilni del izpodbijanega sklepa, na podlagi katerega toženka tožnici ni priznala priglašenih nagrad za nadaljnje posvete s stranko, za sestavo predloga za oprostitev plačila sodne takse, za večkratni pregled listin, za sestavo izvensodnih dopisov upravičenki, za sestavo predloga za združitev postopka, za zastopanje na mediacijskih srečanjih, za urnino na mediacijskih srečanjih, za odsotnost iz pisarne ter za sklenitev sodne poravnave.

13. Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT.

14. Tožnica v tožbi ugovarja zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnici ne pripada nagrada za sestavo predloga za oprostitev plačila sodne takse, ker predlog za oprostitev plačila sodne takse po sodni presoji presega obseg dodeljene BPP1. Toženka tožnici tudi ni priznala priglašenih nagrad za nadaljnje posvete s stranko, ker naj bi bila nagrada za te storitve že zajeta v priznanih nagradah. Sodišče ugotavlja, da je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 9. 2. 2016 podal obvezno razlago tar. št. 39/1 OT, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 2/15. Iz slednje izhaja, da se posvet šteje kot samostojna odvetniška storitev tudi kadar je potreben za opravo posameznih odvetniških storitev, razen, kadar je storitev posveta izrecno zajeta v drugih tarifnih številkah posebnega dela OT. Upoštevaje določbo drugega odstavka 19. člena OT je tožena stranka dolžna slediti pojasnilom in obveznim razlagam Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije.2 Prva alineja 1. točke tar. št. 39 OT določa, da če storitve iz te tar. št. niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev, obračuna odvetnik za posvet s stranko za vsake začete pol ure 50 točk. Sodišče ugotavlja, da določbe VIII. poglavja OT, ki opredeljujejo posamezne storitve v pravdnih zadevah, ne utemeljujejo zaključka tožene stranke, da je v postavkah tega poglavja zajeto tudi opravilo posveta s stranko. Navedeno opravilo je v takem primeru zajeto v XXI. poglavju OT, v prvi alineji tar. št. 39/1. To pomeni, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in v tej posledici nepopolno ugotovila dejansko stanje, zato sodišče sodi, da je tožničina tožba v delu, ki se nanaša na pravilnost vrednotenja te postavke, utemeljena in je potrebno izpodbijani sklep odpraviti že iz tega razloga.

15. Sodišče nadalje ugotavlja, da zavrnitve ostalih priglašenih nagrad ni mogoče preizkusiti, saj je toženka v obrazložitvi zavrnitve ostalih postavk navedla, da ostalih postavk ni priznala, ker gre za opravila, ki so zajeta v priznanih nagradah za zastopanje upravičenke, ali pa gre za opravila, ki so bila odvetnici priznana ali zavrnjena s sklepom Bpp 2481/2018 z dne 1. 4. 2019. Navedeno po sodni presoji pomeni, da izpodbijana odločitev v navedenem delu ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločitev v citiranem delu namreč nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

16. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja stranke v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Po presoji sodišča bi morala toženka v obravnavanem primeru v obrazložitvi izpodbijane odločbe za vsako priglašeno nagrado posebej konkretno navesti, iz katerih razlogov in na kakšni pravni podlagi oziroma v skladu s katero tar. št. OT je tožnici priznala oziroma zavrnila priglašeno nagrado, saj v nasprotnem primeru take obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče še dodaja, da bi morala toženka po sodni presoji tožnici z izpodbijanim sklepom odmeriti nagrado za opravljena dejanja v pravdni zadevi IV P 365/2018, ter da na odmero nagrade za opravljena dejanja v predmetnem postopku ne sme vplivati odmerjena nagrada v drugem postopku, torej v nepravdni zadevi II N 685/2018, v kolikor je tožnica v vsaki zadevi morala opraviti dejanja, potrebna za izvajanje BPP. Po presoji sodišča obrazložitve upravnega akta ne more nadomestiti sklicevanje toženke na obrazložitev drugega upravnega akta, oziroma na navedbe v odgovoru na tožbo, temveč mora toženka v obrazložitvi konkretno navesti razloge, ki upravičujejo odločitev, kot je razvidna iz izreka upravnega akta.

17. Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in sklep v zavrnilnem delu odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo v navedenem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovnem postopku vezana na v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter na stališča, ki se tičejo postopka.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt v izpodbijanem delu, je tožnica skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, ji je sodišče priznalo stroške v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov je tožena stranka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Primerjaj sodbi Upravnega sodišča RS I U 541/2016 z dne 8. 11. 2016 (12. točka obrazložitve) in I U 760/2018 z dne 26. 11. 2019 (9. točka obrazložitve). 2 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS I U 2237/2018-10 z dne 8. 9. 2020.