Jedro

Če vsebuje sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem razlogom samo pritrdi ter navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je Š.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po 4. in 1. odstavku 215. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen devet mesecev zapora. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca, družbo T. d.o.o., pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde (točka A. izreka sodbe). Z isto sodbo je sodišče zoper G.J. in A.J. iz razloga 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja zatajitve po 4. in 1. odstavku 215. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka B. izreka). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornika obsojenega Š.J. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen znižalo na šest mesecev zapora, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 13.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka v sodbi sodišča druge stopnje. V zahtevi navaja, da sodba sodišča druge stopnje, razen pavšalnih navedb s katerimi pavšalno in brez obrazložitve sprejema in se sklicuje na obrazložitev prvostopne sodbe, nima potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je navedel v pritožbi. Navaja, da si obsojenec ni mogel prilastiti tovornega vozila kot mu to očita sodba; da je v nasprotju s podatki spisa, da si je obsojenec navedeno vlečno vozilo prilastil v letu 1998, da do konca leta 1998 oziroma do 22.1.1999, ko je prijavil izginotje vozila v Italiji, ni bilo nobenega spora o tem, da firma J. navedeno vozilo uporablja in lastnik vozila ni podal nobenega zahtevka za vrnitev vozila; da je poročilo detektivske agencije neresnično, da sta priči P. in direktorica podjetja T. očitno govorili neresnico, da je priča J. bila zainteresirana, da obremeni obsojenca; da sodba nima razlogov kako razumeti obsojenčevo prijavo tovornega vozila v januarju 1999, da obsojenec ni bil ne lastnik ne pooblaščenec ali predstavnik podjetja J. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja.

3. Vrhovna državna tožilka K.U. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 25.8.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 28.3.2007 ter je nanj dne 5.4.2007 podal pisno izjavo; medtem ko se je sodno pismo za obsojenca sodišču vrnilo z oznako, da obsojenec kljub večkratnim obvestilom pošte o priporočeni pisni pošiljki, pisma ni dvignil. B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katera mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodba sodišča druge stopnje, razen pavšalnih navedb, s katerimi pavšalno in brez obrazložitve sprejema in se sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, nima potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je obsojenec navedel v pritožbi, saj je sodba sodišča prve stopnje, po mnenju zagovornika v nasprotju z izvedenimi dokazi v spisu.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem razlogom samo pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 210/98). Če sodišče druge stopnje v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to v zahtevi meni vložnik, ampak gre lahko za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, ki pa se upošteva le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, česar pa vložnik v zahtevi ne zatrjuje.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je težišče navedb v zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, nestrinjanje obrambe z dokazno oceno, kot sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi s kaznivim dejanjem prikrivanja zavzeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem glede ugotovitve, da si je obsojenec prilastil vlečno vozilo last družbe T. d.o.o., ki mu je bilo zaupano na podlagi prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, ki sta jo le formalno podpisala njegova otroka kot direktorja družbe J. d.n.o., ker je kot človek, ki je vodil vse posle te družbe, plačal le polog in dva obroka za vozilo, nato pa obrokov ni več plačeval, niti ni vrnil vozila. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega, opredelilo do zagovora obsojenca, v katerem je obsojenec sam navajal, da je bil dejansko on tisti, ki je vodil družbo J. d.n.o. (in so zato navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti glede te okoliščine v nasprotju z zagovorom obsojenca) in vseh dejstev in okoliščin, ki so bile odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Opirajoč se na izpoved priče M.J. iz družbe T. d.o.o., ki je potrjena tudi s listinskimi dokazi (vključno s pisno zahtevo te družbe za vrnitev vozila z dne 4.11.1998), je zaključilo, da je obsojenec v gospodarski družbi njegovih otrok J. d.n.o. opravljal vse posle, čeprav ni pravno imel nobene funkcije v družbi: se dogovoril za sklenitev pogodbe o nakupu vozila, na dan podpisa pogodbe vozilo prevzel, vozilo registriral in preregistriral na Upravni enoti in imel vozilo v posesti ter ga uporabljal, ko je za navedeno družbo opravljal prevozniške storitve, ob prenehanju odplačevanja vozila pa vozilo kljub zahtevi lastnika (družbe T. d.o.o.) v novembru 1998 ni vrnil, niti (kljub dovoljeni izvršbi) preostalih obrokov za vozilo ni plačal. S tem pa pokazal jasen namen protipravno prilastiti si to vozilo, ga obdržati kot svojo lastnino, čeprav mu pogodba tega ni več dovoljevala. Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter se je opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika vključno z vlogo obsojenca v družbi J. d.n.o. ter obsojenčeve prijave tatvine vozila po neznanem storilcu v Italiji v januarju 1999, jih presodilo in ustrezno obrazložilo ter na straneh 2 do 4 svoje odločbe odgovorilo na navedbe obsojenčevega zagovornika tako glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kot tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter jih zavrnilo. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da sodba nima potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je navedel v pritožbi in da se sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje. Zagovornik namreč v zahtevi za varstvo zakonitosti z obširnimi navedbami, v katerih ponavlja zagovor obsojenca in ponuja drugačno oceno izvedenih dokazov glede obsojenčevega ravnanja in delovanja družbe J. (pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da se gospodarska družba s tem imenom v tej kazenski zadevi sploh ne pojavlja) v tej kazenski zadevi, kot je to v pravnomočni sodbi ob presoji obsojenčevega zagovora v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ocenilo sodišče, po vsebini ne uveljavlja navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno kot jo je zavzelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Zagovornik, ki v zahtevi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, v zahtevi ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno odločbo s tem v zvezi prekršilo. Čeprav zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik v zahtevi navesti ne le zakonske razloge iz katerih vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa vložnik v zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil. Zato Vrhovno sodišče teh navedb niti ni moglo presojati. Kolikor pa zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu nakazuje, da obsojenec ni bil lastnik niti pooblaščeni predstavnik podjetja J., pa s temi navedbami prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

C.

10. Zatrjevane kršitve iz 1. in 2. točke 420. člena ZKP niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je zaposlen in solastnik večih nepremičnin) ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.