Jedro

Če je ukinjeno delovno mesto, na katerem opravlja delo le en delavec, delodajalec ni dolžan uporabiti kriterijev, ki se po 36.b členu ZDR upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno.

V zvezi s prednostno pravico trajno presežnega delavca pri ponovni zaposlitvi, bivši delodajalec ni dolžan obveščati delavca o objavi prostega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke z dne 18.10.1995 in dokončnega sklepa z dne 27.7.1995 ter ugotovitev, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 18.4.1996, ter da ji še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji izplačati nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki bi ga prejela, če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, da ponovno oceni ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka vztraja na trditvi, da niso bili izkoriščeni vsi možni načini za omilitev škodljivih posledic kot to določa 35. člen ZDR, zaradi česar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako pa je po mnenju pritožnice vprašljivo ali ni tožena stranka kršila 2. odst. 36. b člena ZDR, saj ni imela določenih meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti in se ta tudi ni ugotavljala in to ne bi smelo biti vzrok za prenehanje delovnega razmerja. Na podlagi vsega navedenega predlaga pritožbenemu sodišču, da ponovno oceni izvedene dokaze in pritožbi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, saj tožena stranka meni, da je ravnala povsem v skladu z vsemi predpisi in je storila vse, da bi omilila negativne posledice prenehanja delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke z dne 27.7.1995 v zvezi z dokončnim sklepom z dne 18.10.1995 zakonit, saj je tožena stranka tožnico, ki je opravljala delo na delovnem mestu administratorke, v posledici zmanjšanja dela, zakonito opredelila za trajno presežno delavko, zlasti tudi zato, ker je prišlo do ukinitve delovnega mesta administratorke.

Ni tudi utemeljena pritožbena navedba tožnice, da tožena stranka ni izkoristila vseh možnih načinov za omilitev škodljivih posledic kot to določa 35. člen ZDR.

Po 36. a členu ZDR sicer delovno razmerje delavca, katero delo postane trajno nepotrebno ne preneha: - če je mogoče v okviru organizacije oz. pri delodajalcu delavca razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, če delavec s tako razporeditvijo soglaša - če je mogoče delavca za opravljanje drugega ustreznega dela prekvalificirati oz. dokvalificirati v roku šestih mesecev in - če je delo možno opravljati z nespremenjenim številom delavcev v skrajšanem delovnem času (najmanj 36 ur na teden), ki se šteje za polni delovni čas.

Vendar pa je v spornem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da tožena stranka ni imela možnosti uporabiti katerega izmed ukrepov po 36. a členu ZDR, saj drugega ustreznega dela, ki bi ga lahko tožnica opravljala pri toženi stranki, ni bilo. Kot izhaja iz programa razreševanja presežkov delavcev v Agenciji za X., tožnice ni bilo možno prerazporediti na drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, prav tako pa tudi ne na tako delovno mesto, ki ne bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, če tudi bi tožnica s tako razporeditvijo soglašala. Pri toženi stranki takega delovnega mesta ni bilo. Zato je dne 10.7.1995 direktor utemeljeno sprejel sklep o prenehanju delovnega razmerja v skladu z 12. točko 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Ker je bilo ukinjeno delovno mesto administratorke, torej delovno mesto, na katerem je delo opravljala zgolj tožnica, tožena stranka tudi ni bila dolžna uporabiti kriterijev, ki se po 36. b členu ZDR upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno. Če je delavec opredeljen kot trajni presežek zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem je bil pravno formalno razporejen, uporaba kriterijev ne pride v poštev, saj gre za ukinitev delovnega mesta z enim samim izvajalcem.

Tožnica je tekom sodnega postopka uveljavljala tudi kršitev 4. odst. 36. f člena ZDR, saj je menila, da ji je bila kršena prednostna pravica pri zaposlitvi, vendar o tem sodišče prve stopnje ni zavzelo pravnega stališča. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da v spornem primeru ni šlo za kršitev prednostne pravice pri zaposlitvi. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka v časopisu Delo dne 1..1995 objavila prosto delovno mesto referenta, vendar tožena stranka tožnice ni pozvala k možnosti prijave na objavljeno delovno mesto. Po citirani zakonski določbi ima delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v organizaciji oz. pri delodajalcu pod enakimi pogoji prednostno pravico pri sklenitvi delovnega razmerja, če organizacija oz. delodajalec v roku enega leta zaposluje nove delavce. Delodajalec mora upoštevati delavčevo prednostno pravico pri zaposlitvi, ne glede na to, da bi bil po mnenju delodajalca, kakšen drug prijavljen kandidat ustreznejši ali celo ugodnejši kot delavec, ki uveljavlja prednosto prezaposlitev.

Vendar pa seveda le ob predpostavki, da se delavec prijavi na objavo in da izpolnjuje zahtevane pogoje. Vsega tega pa tožnica ni storila, oz. tudi, če bi se prijavila, ne bi izpolnjevala pogojev, ki so se zahtevali za objavljeno prosto delovno mesto. Delodajalec pa tudi ni dolžan obveščati bivšega delavca o objavi prostega delovnega mesta.

Glede na navedeno tožnica neuspešno uveljavlja kršitev prednostne pravice pri zaposlitvi po 4. odst. 36. f člena ZDR.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi sicer v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo storjenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).