Jedro

Nekonkretiziranih navedb sodišče ne more preveriti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega N. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma uveljavljal „bistvene kršitve določb postopka“ in predlagal, da se izpodbijani sodbi razveljavita ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je navedel, da zahteva ni utemeljena in je zato predlagal njeno zavrnitev.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil dostavljen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da je bila storjena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe opredelilo do poškodbe, ki je bila navedena „v prvotnem obtožnem predlogu“, poleg tega pa naj bi sodišče v tem pogledu odločalo o „okoliščini, ki glede na izvedensko mnenje ni obstajala“ in gre zato za zaključek sodišča, ki je v nasprotju z dokaznim postopkom. Zahteva za varstvo zakonitosti ne opredeli za katero konkretno poškodbo gre in je že iz tega razloga tako navajanje nepreverljivo. Kolikor pa zahteva na ta način oporeka zaključku sodišča v izpodbijani sodbi, katere poškodbe je zaradi obsojenčevega ravnanja utrpel oškodovanec, se s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sicer se je do istovrstnih pritožbenih navedb določno opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 5 in 6 obrazložitve) ter tem razlogom, ob upoštevanju vsega navedenega, ni treba nič dodati.

7. Vložnik zahteve v nadaljevanju navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do neskladij v izpovedbah posameznih prič, ne da bi določno opredelil, kje vidi ta neskladja, kar naj bi prav tako predstavljalo kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako navajanje je prav tako nepreverljivo in se zato Vrhovno sodišče do njega ne opredeljuje. V zahtevi se izpostavlja še izpoved priče I. M., glede grabelj, ki da jih pri oškodovancu ni videla, kar naj bi bilo v nasprotju z navedbo samega oškodovanca. Vendar zahteva ne opredeli, zakaj naj bi šlo pri tej navedbi za odločilno okoliščino oziroma kako naj bi neopredelitev sodišča do te okoliščine lahko vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Neutemeljeno je tudi navajanje v zahtevi, da ima obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje pomanjkljivosti ter da je necelovita, saj tudi takih nekonkretiziranih navedb ni mogoče preveriti; poleg tega pa je iz obrazložitve navedene sodbe razvidno, da so v njej ustrezni in zadostni razlogi glede vseh pritožbenih navedb.

9. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.