Jedro

Vrednotna in resna družbena kritika medijske krajine, ki primeroma vključuje tudi oddaje tožene stranke, le-te ne upravičuje do objave popravka.

Predmet kritike je javni prostor, ki je javno dostopen (ni skrit, nasprotno, je hoteno razkrit, kar je navsezadnje celo smoter njegovega obstoja), zato takšna družbena kritika o nečem javno dostopnem, tistega, ki je kritiziran, ne upravičuje do objave popravka.

Pravica osebnosti vsebuje med drugim tudi prvino, da se posameznik v družbi in v javnosti prikazuje tak kot je in ne v izkrivljeni, očitno neresnični osebnosti podobi. V pravico osebnosti seveda ne bo poseženo, če je oseba, ki nastopa v javnem življenju, predmet (tudi vrednotnih, mnenjskih) kritik. Je pa v osebnostno pravico (vključujoč v pravico do dobrega imena) poseženo, če se o posamezniku dejstveno trdi nekaj, kar je vrednotno slabo ali celo zavržno, pa dejstvo, ki se mu pripisuje, ni resnično.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Odvetnica A.A. je v oddaji tožene stranke O. dne 21. 6. 2011 podala naslednjo trditev: „... in to, kar vidimo danes, je posledica tega, da se novinarstvo kot tako ni sposobno vsak za sebe samocenzurirati in samoregulirati v pozitivnem smislu besede; torej vedno razmisliti o tem, ali poroča v dobri veri z namenom posredovanja pravilnih informacij in malce manj škandaloznega, tendencioznega poročanja, skratka takšno poročanje, ki dela dostojanstvenega novinarja. Spomnimo se na gospoda G., na gospoda H., se pravi na novinarje z velikimi začetnicami. Jaz pogrešam to … in ko odprem televizijo in gledam recimo S., za katerega na žalost vodim veliko pravdnih postopkov, kar nekaj je bilo že uspešnih, ne, ugotavljam, da je to pač problem današnje družbe ...“

2. Tožeča stranka je zaradi navedene izjave zahtevala objavo popravka z naslednjo vsebino: „Popravljamo vsebino izjave odvetnice A.A., ki jih je podala v oddaji O., dne 21. 6. 2011 v zvezi z oddajo S. in njenimi novinarji ter prikazujemo nasprotna dejstva s strani družbe K., d.o.o.: V zvezi z oddajo na S. je odvetnica A.A. res zastopala tožnike v več pravdnih postopkih, vendar pa ne drži njena navedba, da je uspela v več postopkih. Uspela je le v enem, v več postopkih pa so stranke, ki jih je zastopala odvetnica A.A., pravdo proti K. izgubile. Oddaja S. tudi ni problem današnje družbe; res pa je, da njeni novinarji probleme današnje družbe razkrivajo in o njih poročajo – in to brez vsakršne cenzure, za katero se, kot pravi, zavzema odvetnica A.A..“

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnico obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

4. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Pritožba nasprotuje ugotovitvam sodišča, češ da A.A. ni izjavila, da je oddaja S. problem današnje družbe, prav tako pa ne, da novinarji te oddaje problemov današnje družbe ne razkrivajo in o njih ne poročajo. Pritožba nadrobno analizira nastop odvetnice A.A. v oddalji O.. Pri tem povzema, kar je bilo izrečeno, to pa pospremi še z opisom grimas na govorkinem obrazu. Meni tudi, da trditve o samocenzuri, pomenijo trditve o cenzuri. Zavzema se za celovito obravnavo napadenega obvestila. S primeri ponazarja, kako je izrečeno lahko dojemal povprečen gledalec. Meni, da je vsebina obvestila za toženo stranko in njene novinarje žaljiva. Sklicuje se na pravico do popravka, ki je ustavna pravica, zaradi česar bi bilo treba odklonilne razloge razlagati restriktivno. Graja pa tudi tiste dele sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je primeroma navedeno, kako bi se po stališču sodišča prve stopnje moral glasiti popravek.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavano besedilo popravka vsebuje tri sklope, ki glede na svojo dejansko naravo terjajo različno materialnopravno osvetlitev. Le če so vsi trije vsebinski sklopi takšni, da izpolnjujejo pogoje za objavo popravka (torej: da pri nobenem izmed njih ni podanega kakšnega odklonilnega razloga iz 31. člena ZMed) je zahteva za objavo popravka utemeljena.

7. Ti trije vsebinski sklopi so: a/ zanikanje trditve o tem, da so stranke prek pooblaščenke A.A. uspele v več sodnih postopkih zoper toženo stranko; b/ mnenje tožeče stranke, da oddaja S. ni problem današnje družbe ter da njeni novinarji probleme današnje družbe razkrivajo in o njih poročajo brez vsakršne cenzure; c/ A.A. pripisana trditev, da se zavzema za cenzuro.

8. Pritožbeno sodišče je navedene vsebinske sklope obravnavalo od zadnjega proti prvemu.

9. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je trditev v popravku, da se A.A. zavzema za cenzuro, žaljiva. Materialnopravna presoja prvega sodišča je bila drugačna. Pritožba se s takšno presojo strinja. Pritožbeno sodišče pa je moralo – glede na to, da gre za materialnopravno vprašanje – tudi opraviti to presojo. Ob tem ugotavlja, da je ta del popravka žaljiv, kar predstavlja odklonitveni razlog iz 5. alineje 31. člena ZMed.

10. Zavzemanje za cenzuro je v sodobni družbi vrednotno prepoznano kot izrazito negativna drža. Zavzemanje za cenzuro namreč nasprotuje demokratičnemu standardu svobode medijev. Demokratična svoboda medijev namreč pomeni, da se ti lahko svobodno izražajo vse dotlej, dokler s tem ne trčijo v pravice in svoboščine drugi oseb. To je edina omejitev; cenzura pa takšno omejitev presega. Cenzura namreč pomeni takšno omejitev svobode medijev, da so določene teme ali kritika določenih družbenih pojavov in kritika delovanja družbe ter njenih podsistemov prepovedane, o prepovedi pa odloča državni cenzor.

11. Pravica osebnosti vsebuje med drugim tudi prvino, da se posameznik v družbi in v javnosti prikazuje tak kot je in ne v izkrivljeni, očitno neresnični osebnosti podobi. V pravico osebnosti seveda ne bo poseženo, če je oseba, ki nastopa v javnem življenju, predmet (tudi vrednotnih, mnenjskih) kritik. Je pa v osebnostno pravico (vključujoč v pravico do dobrega imena) poseženo, če se o posamezniku dejstveno trdi nekaj, kar je vrednotno slabo ali celo zavržno, pa dejstvo, ki se mu pripisuje, ni resnično. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, ko tožeča stranka A.A. pripisuje zavzemanje za cenzuro. Pri tem ne gre za vrednotni zaključek, ki bi (četudi napačen) izhajal iz ravnanja te osebe, marveč za trditev, da se ta oseba po lastnih besedah zavezama za cenzuro. Tak očitek je vsebinsko sprevržen in zato neresničen, A.A. pa pripisuje osebnostno držo, ki je po splošnem družbenem pojmovanju izrazito negativna, celo nazadnjaška, predvsem pa nedemokratična. To pa že pomeni, da je takšna trditev zaradi svoje neresničnosti na eni ter vrednotnega naboja, ki ga nosi v sebi, na drugi strani, žaljiva. To še ne pomeni, da gre za žalitev, ki bi prerasla v civilni delikt, marveč da gre za stopnjo žaljivosti, ki toženo stranko v skladu z odklonitvenim razlogom iz 5. alineje 1. odstavka 31. člena ZMed odvezuje dolžnosti, da objavi popravek s tako obarvano vsebino. Teze v pritožbi, ki samocenzuro enačijo s cenzuro, so zgrešene. A.A. je govorila o samocenzuri in samoregulaciji v pozitivnem smislu. To je mogoče razumeti le kot zavzemanje za kvalitetno (ne rumeno) novinarsko delo. Samocenzura pomeni samokritiko. Ne pomeni bojazni, da nečesa ni dovoljeno objaviti, marveč zavedanje, da vsakršna ali kakršnakoli objava pač ne sodi v kvaliteten novinarski izdelek in da hkrati ne uresničuje poslanstva medijev v demokratični družbi.

12. Ker je besedilo popravka mogoče objaviti le v celoti, brez sprememb in dopolnitev (1. odstavek 27. člena ZMed), že navedeno nasprotuje utemeljenosti tožbenega zahtevka in narekuje njegovo zavrnitev.

13. Tisti del popravka, ki vsebuje mnenje tožeče stranke, da oddaja S. ni problem današnje družbe ter da njeni novinarji probleme današnje družbe razkrivajo in o njih poročajo brez vsakršne cenzure, glede na vsebino napadenega obvestila, ne uresničuje namena pravice do popravka, marveč si skuša prek te pravice pridobiti pravico dostopa do medijev. Takšen pristop predstavljajo zlorabo pravice do popravka. Pod krinko pravice do popravka se namreč skuša doseči pojavnost v nacionalnem mediju. To pa je v nasprotju z namenom pravice do popravka.

14. V tožbi povzeta izjava A.A. predstavlja primer resne družbene kritike (v tem primeru kritike medijskega prostora – z navedbo primera in sicer v prostem diskusijskem govoru v televizijski oddaji). Osrednja srž izrečenega tudi ni ravnanje tožene stranke v njeni oddaji, marveč medijski prostor kot tak, ki je pomemben in sestavni del družbe. Ta kritika ne vsebuje neresničnih dejstev (saj gre za vrednotno sodbo o medijskem prostoru). Tisto, kar je bistveno, pa je, da je predmet kritike javni prostor. Predmet kritike je javno dostopen (ni skrit, nasprotno, je hoteno razkrit, kar je navsezadnje celo smoter njegovega obstoja). Po prepričanju pritožbenega sodišča zato takšna družbena kritika o nečem javno dostopnem, tistega, ki je kritiziran, ne upravičuje do objave popravka. Primer je v bistvenih pravnih prvinah povsem identičen, kot če gre za na primer književno kritiko (javno dostopnega literarnega dela), za likovno kritiko (na primer kiparskega objekta, ki je postavljen v mestu) in podobno. V vseh navedenih primerih takšna kritika kar a priori tistega, ki je kritiziran (v vseh primerih gre za avtorja ali producente), ne upravičuje do objave popravka. To pa seveda ne pomeni, da zaradi vsebinskih primesi v kritiki zahteva za objavo popravka kdaj vseeno ne bo prišla v poštev. A ker takšnih vsebinskih primeri v družbeni kritiki (vrednotni oceni) A.A. ni bilo, je treba v tehtanju med pravico do popravka (njeno teleološko vsebinsko napolnitvijo) na eni ter pravico medija do svobode izražanja na drugi strani, razsoditi, da je odločitev o tem, ali bo besedilo popravka objavljeno ali ne, nujno prepustiti svobodni izbiri uredništva tožene stranke. Če bi bilo namreč pravico do popravka razumeti tako, da bi vsi podobni ali istovrstni primeri ustrezali upravičenosti do udejanjanja pravice do popravka, potem bi bilo nesorazmerno poseženo v svobodo novinarskega dela. Povedano drugače: medijski prostor bi bil zasut s podobnimi zahtevami. Povedano še drugače: objava popravka (v obravnavanem segmentu) ni primer zakonske obveznosti po ZMed. S temi razlogi pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje o obstoju tistega odklonilnega razloga, ki je nosilen v njeni sodbi. S pričujočo celostno obravnavo pravnega problema pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe.

15. Ob vsem povedano je obravnava prvega vsebinskega sklopa, ki bi edini lahko utemeljeval utemeljenost zahteve (vendar ob predpostavki, da ne bi bilo tudi preostalega besedila) nepotrebna. Čeprav gre za trditev (o več uspelih pravdah) in njeno zanikanje (s trditvijo, da je bil pravdni uspeh dosežen le v eni zadevi) bi bilo celotno besedilo popravka te preproste in kratke trditve, glede na relevantni del napadenega besedila nesorazmerno obsežno (6. alineja 1. odstavka 31. člena ZMed v povezavi z 2. alinejo istega odstavka), zaradi žaljivega pripisovanja v sklepnem delu popravka pa tega kot celote (in edino to je možno in dopustno) tako ali tako ni bilo mogoče objaviti.

16. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001 in nadaljnji).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).