Jedro

Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje odločilo, da zapuščina po A. A., poleg premoženja, o katerem je Temeljno sodišče v Kranju, enota na Jesenicah, odločilo s sklepom o dedovanju opr. št. D 29/84 z dne 25. 6. 1984 in s sklepom o dedovanju opr. št. D 201/92 z dne 22. 2. 1993, obsega tudi nepremičnine v skupni lastnini, ki so naštete v točki I izreka sklepa. V točki II izreka je na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic ter Zakona o dedovanju za dediče razglasilo B. B., ki deduje zapuščino v naravi, ter C. A. in D. A., ki sta upravičeni do izplačila nujnega deleža vsaka v višini 577,77 EUR, ki jima ga mora izplačati B. B. v roku 15 dni. Zemljiški knjigi je odredilo, da se pri zapustnikovem nedoločenem deležu pri nepremičninah, naštetih v tej točki, vknjiži lastninska pravica na B. B. (točka III izreka).

2.Zoper točko II izreka sklepa se je v delu, ki se nanaša na izplačilo njej, pritožila dedinja C. A. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njen nujni delež znaša 1/6 pozneje najdene zapuščine. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o višini nujnega deleža pritožnice. Sodišče ni uporabilo določbe 4. odstavka 133. člena ZD, ki pravi, da če se je dedič odpovedal samo v svojem imenu, se šteje, kakor da sploh ni bil dedič, in pa določbe 2. odstavka 136. člena ZD, ki pravi, da se odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bile podane odpovedi dedovanju dane v korist samo kateri izmed dedinj. Če gre za splošno odpoved dediščini, pa se mora šteti, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič, kar ima za nadaljnjo posledico, da se povečajo dedni deleži sodedičev. Sodišče bi tako moralo šteti, da se pozneje najdena zapuščina deli med tri dedinje, saj se preostali od navedenih dedičev skladno z določbo 4. odstavka 133. člena ZD na podlagi danih odpovedi dedovanju štejejo za neobstoječe. Dedinje B. B., D. A. in C. A. so vse tri k dedovanju poklicane kot zakonite dedinje, pri čemer ima C. A. pravico do nujnega (in ne zakonitega) deleža zgolj zaradi zahtev Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). ZPVAS materije odpovedi dedovanju ne ureja drugače kot ZD, zaradi česar je v konkretnem primeru potrebno upoštevati vse relevantne določbe ZD o odpovedi dediščini. Zakoniti delež C. A. skladno z določbo 2. odst. 26. člena ZD in ob upoštevanju doslej navedenega tako znaša 1/3 pozneje najdene zapuščine, nujni delež pa polovico zakonitega oziroma 1/6 pozneje najdene zapuščine.

3.Na pritožbo so odgovorile dedinje B. B., E. E. in F. F. Pritožbeno sodišče odgovorov kot prepoznih ni upoštevalo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po drugem odstavku 8. člena ZPVAS se premoženjske pravice vrnejo fizični osebi, ki so ji bile odvzete oziroma njenemu pravnemu nasledniku. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice že mrtev, se vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanj dedovanje izvede po Zakonu o dedovanju (ZD). Pri tem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

6.Institut nujnega deleža je sicer lasten oporočnemu dedovanju in omejuje svobodo oporočnega razpolaganja zapustnika. Nujni dediči so tiste osebe, ki so po zakonitem dednem redu upravičene dedovati. Tem osebam pripada pravica do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati, ta del zapuščine je nujni delež. Zapustnik lahko prosto razpolaga le z razpoložljivim delom zapuščine, ki se izračuna tako, da se od čiste vrednosti zapuščine odšteje vsota nujnih deležev (25. in 26. člen ZD).

7.ZPVAS določa, da se institut nujnega deleža zaradi pravila, da v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, uporablja tudi pri zakonitem dedovanju premoženja po ZPVAS. Gre sicer za nepravi nujni delež oziroma zakoniti delež, ki pa je po višini enak nujnemu deležu. Za določitev višine nujnega deleža se zato uporabljajo pravila o nujnem deležu v ZD. Kot je bilo že navedeno, po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Takšno "odpoved" uveljavljanju nujnega deleža pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba upoštevati v korist dediča, ki deduje premoženjske pravice v naravi, tako kot gre pri oporočnem dedovanju odpoved nujnega dediča uveljavljanju pravice do nujnega deleža v korist oporočnega dediča. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču. V tem smislu je treba razlagati tudi vse izjave dedičev v postopku, ki niso zahtevali nujnega deleža, čeprav so hkrati navedli, da se odpovedujejo dedovanju.

8.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno zavzemanje za drugačno razlago pa ni utemeljeno. Razlaga, za katero se zavzema pritožba, bi veljala v primeru, če bi se uporabljale zgolj določbe ZD. Tu pa gre za ureditev dedovanja po posebnem zakonu (ZPVAS), ki je določil, da ostalim dedičem, ki niso člani agrarne skupnosti, pripada le nujni delež v gotovini. Zakonodajalec očitno ni želel dediča, ki deduje v naravi, obremeniti z izplačilom celotnega zakonitega dednega deleža preostalim dedičem, temveč le ustrezno znižanega na višino nujnega deleža. Zato je tudi odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega dediča treba upoštevati v korist dediča, ki deduje v naravi.

9.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo dedinje C. A. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD).