Jedro

Obstoj nevarnosti za RS izhaja že iz tožnikovega položaja, ki ga je imel v bivši JA, ki je bil med agresijo na RS eden od poveljujočih častnikov; Ni bistveno, koliko so bile posamezne akcije neposredno ali posredno odvisne od njegovega povelja, zato ne more vplivati na odločitev o stvari, če tožena stranka tožniku ni omogočila, da se seznani z dokazi, iz katerih naj bi izhajale sporne okoliščine v zvezi z neposrednim poveljevanjem helikopterski eskadrilji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), vendar obstoji glede na dodatne dokaze dejanska podlaga za zavrnitev vloge po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona. Ugotavlja, da je tožnik v času priprav na agresijo ves čas podpiral usmeritve JA in kot poveljnik eskadrilje helikopterjev v ... prevzel po agresiji na Slovenijo neposredno poveljstvo tudi v enoti na ..., ki ji je sicer poveljeval M., ter izdal ukaz za prestavitev helikopterjev v vojašnico ... Kljub opozorilu, da bo z vsemi sredstvi preprečeno delovanje helikopterjev, je izdal ukaz za let helikopterja, ki ga je upravljal M., ter tudi po sestrelitvi tega helikopterja ni prepovedal nadaljnjih vzletov. Sodeloval je tudi pri zaslišanju dveh članov njegove eskadrilje, ki sta odklonila aktivno sodelovanje v agresiji in izrazila željo po izstopu iz JA, ki ga je oviral do konca agresije. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik kot poveljujoči častnik v JA sodeloval v agresiji na Slovenijo, kar ocenjuje kot razlog za zavrnitev njegove vloge po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona.

V tožbi tožnik uveljavlja kršitev pravil postopka, ker se ni mogel izjasniti o dodatnih dokazih, na katere se sklicuje tožena stranka. Meni, da ni bil izveden noben dokaz, iz katerega bi izhajal zaključek, da bi bil njegov sprejem v državljanstvo nevaren za Republiko Slovenijo in da ogroža njeno varnost ali obrambo. Trdi, da pred agresijo ni "ves čas podpiral usmeritev JA" in navaja, da neposredno pred agresijo ni imel niti stikov z JA, ker je bil na dopustu. Ni res, da bi v času agresije poveljeval eskadrilji helihopterjev, ker je vsaka posadka samostojno odločala o poletih, tako tudi 27.6.1991, ko sta izgubila življenji pilot in mehanik, ki takrat nista opravljala vojaške naloge, ampak prevažala kruh. Res je le to, da je bil kot starešina v JA (podpolkovnik) po uradni dolžnosti navzoč pri zaslišanju nekaterih vojaških oseb, zasliševalca pa sta bila za to pooblaščena oseba in polkovnik. Že od avgusta 1991 nima nobenih stikov ne z vojsko in ne z vojaškimi osebami. Želi ostati z družino v Sloveniji, zato je tudi zaprosil za predčasno upokojitev in kot upokojenec pač ne predstavlja nobene nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, čeprav vlagatelj izpolnjuje pogoje po 1. odstavku istega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ko tožena stranka v tem primeru ugotavlja obstoj nevarnosti za Republiko Slovenijo, izhaja predvsem iz tožnikovega položaja, ki ga je imel v bivši JA, ko je bil med agresijo na Republiko Slovenijo eden od poveljujočih častnikov, kar je ugotovljeno in niti ni sporno. Druge okoliščine, ki jim tožnik ugovarja, pri tem niti niso bistvene. Za ugotavljanje dejanskega stanja za uporabo navedene določbe, ko gre za državljanstvo Republike Slovenije enega od poveljujočih častnikov, udeleženih v agresiji na Republiko Slovenijo na strani bivše JA, namreč niti ni bistveno, koliko so bile posamezne akcije neposredno ali posredno odvisne od njegovega povelja. Zato v tem primeru ne more vplivati na odločitev o stvari, če tožena stranka tožniku ni omogočila, da se seznani z dokazi, iz katerih naj bi izhajale sporne okoliščine v zvezi z neposrednim poveljevanjem helikopterski eskadrilji.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita in izdana v skladu z namenom, za katerega je tožeči stranki pooblastilo za odločitev po prostem preudarku dano. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).