Jedro

Za izračun pokojninske osnove detaširanih delavcev se upoštevajo plače, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se pokojnina odmeri od dejansko izplačane plače v tuji valuti, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2012 in št. ... z dne 8. 4. 2009 ter da se zadeva vrne toženki v ponovno odločanje s tem, da je toženka dolžna novo odmero pokojnine opraviti v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe tako, da tožniku prizna pokojnino, odmerjeno z upoštevanjem tudi deviznega dela plače in da se mu povrnejo vsi stroški postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da so bile pri odločitvi toženke o višini invalidske pokojnine napačno ugotovljene in upoštevane plače, ki jih je tožnik prejemal pri delodajalcu A., posledično pa tudi višina plačanih prispevkov za obvezno zavarovanje. Odmera pokojnine je zato nepravilna in ne ustreza dohodkom, ki so bili tožniku izplačani in od katerih so bili plačani prispevki. Tožnik razen z zaslišanjem priče A.A., lastno izpovedbo ter tudi z izvedbo dokaza pridobitve arhivske dokumentacije, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako neutemeljeno zavrnilo, ni imel možnosti, da bi svoje navedbe dokazoval z drugimi dokaznimi sredstvi, saj s plačilnimi listi ne razpolaga in bi bilo moč le iz arhivske dokumentacije pridobiti podatke o zavarovalnih osnovah za detaširane delavce pri tožnikovem delodajalcu za obdobje od 1978 do 1990 ter ugotoviti, ali je tožnikov delodajalec prispevke obračunal od dejanske plače detaširanega delavca (tožnika), ki jo je prejel za delo v tujini ali pa od katere druge osnove in katere. Tožnik meni, da je bila v skladu s 4. členom Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ; Ur. l. SFRJ, št. 35/1972 s sprem.) podlaga za obračun in plačevanje prispevkov osebni dohodek delavca in to v celotnem znesku in ne le zgolj v delu zneska. V 10. členu navedenega zakona je bilo nadalje določeno, da je pokojninska osnova mesečno povprečje osebnih dohodkov, ki jih je zavarovanec dobil za svoje tekoče in minulo delo v zadnjih 10 letih zavarovanja pred uveljavitvijo pravice do pokojnine ali v katerihkoli zaporednih 10 letih zavarovanja po zavarovančevi izbiri. Zakon ni posebej določil, kateri dohodek je podlaga za določitev pokojninske osnove za delavce napotene na delo v tujini, zato je jasno, da je bil tudi za te delavce dohodek, ki je bil podlaga za določitev pokojninske osnove, celotni prejeti osebni dohodek. Da se delavcem, ki so jih poslale v tujino na delo jugoslovanske organizacije in so ostali v tem času zavarovani pri skupnosti (detaširani delavci), vzame kot osebni dohodek za izračun pokojninske osnove tisto osnova, ki je podlaga za obračunavanje in plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je bilo z zakonom določeno šele kasneje (ZTPPIZ; Ur. l. SFRJ, št. 23/82-44/90). Tožnikov delodajalec je bil tako zavezan, da tudi od deviznega dela plače plačuje tožniku prispevke in jih je vsekakor tudi odtegoval. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je tožnik zgolj pavšalno navajal, da naj bi bili od vseh plač plačani prispevki, ne da bi zato predložil kakršenkoli dokaz. Tožnik je predlagal, da se dokumentacija pridobi iz arhivskega gradiva iz razloga, ker njemu ta dokumentacija ni bila posredovana. Sodišče, ki tega dokaza neutemeljeno ni izvedlo, je bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz potrdila o plači za odmero pokojnine, ki ga je toženka posredovala tožniku in naj bi predstavljalo osnovo za odmero pokojnine, ni razvidno, kdaj je bilo to potrdilo izdano, poleg tega pa je ugotovljena plača navedena v valuti SIT, medtem ko je v spornem obdobju tožnik plačo prejemal v dinarjih ter DEM. Iz tega razloga ni mogoče preveriti, ali so bili zneski, ki jih je toženka upoštevala pri odmeri pokojnine pravilno valorizirani in je zato odmerjena pokojnina pravilna po višini. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.). Na podlagi tako opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožnik.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 6. 2004, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 8. 4. 2009. S slednjo je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi 15 let in 18 dni slovenske zavarovalne dobe v znesku 300,29 EUR na mesec. Spor se nanaša na to, ali je bila invalidska pokojnina tožniku po višini pravilno odmerjena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožniku je bila z odločbo z dne 8. 4. 2009 priznana pravica do invalidske pokojnine in sicer na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji v času od 23. 2. 1978 do 9. 11. 1979 in od 10. 11. 1979 do 7. 3. 1990. Skupna slovenska zavarovalna doba (upoštevajoč tudi dobo v povečanem trajanjem 12 mesecev za 15 mesecev) znaša 15 let in 18 mesecev. S prišteto dobo pa 20 let, 1 mesec in 18 dni. Tožnik ima dopolnjeno tudi 12 let, 2 meseca in 23 dni pokojninske dobe v Švici, tako da skupna slovenska in švicarska zavarovalna doba znašata 32 let, 4 mesece in 11 dni. Tožnik je ob nastanku I. kategorije invalidnosti dne 6. 3. 2008 dopolnil 54 let in 1 mesec starosti.

Tožnik se v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje več ne pritožuje glede odmernega odstotka. Pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 6 pravilno upoštevalo, da je pri tožniku potrebno upoštevati 45 % pokojninske osnove, kakor je to upoštevala tožena stranka v upravnem postopku.

Tožnik v tožbi in v pritožbi zatrjuje, da mu tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala dejansko izplačane plače v obdobju 1978 do 1990. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da iz potrdila o plači za odmero pokojnine, ki ga je toženka posredovala tožniku in naj bi predstavljalo osnovo za odmero pokojnine, ni razvidno, kdaj je bilo to potrdilo izdano, poleg tega pa je ugotovljena plača zavedena v valuti SIT, medtem ko je v spornem obdobju tožnik plačo prejemal v dinarjih ter DEM. Tako ni mogoče preveriti, ali so bili zneski, ki jih je tožena stranka upoštevala pri odmeri pokojnine, pravilno valorizirani in je zato odmerjena pokojnina pravilna po višini ter sodišče glede tega ni izvajalo dokaznega postopka, niti v sodbi o tem ni najti razlogov in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožba tako uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodbo mogoče preizkusiti, saj je izrek sodbe razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, je skladen z razlogi sodbe in v sodbi so navedeni odločilni razlogi za razrešitev zadeve, ki so jasni in med seboj skladni. V zvezi s potrdilom o plačah za odmero pokojnine je sodišče v obrazložitvi sodbe v točki 7 navedlo, da je toženka pri izračunu tožnikove pokojninske osnove upoštevala podatke o plačah, ki so razvidni iz matične evidence zavoda, podatki o plačah so razvidni tudi iz potrdila o plačah za odmero pokojnine A.B. – v likvidaciji z dne 23. 6. 2005 za leta 1978 do leta 1990. Pri tem je sodišče ugotovilo, da se podatki sporočeni s strani delodajalca na M4 obrazcih ujemajo z naknadno pridobljenimi podatki o plačah zavarovanca, pridobljenih od delodajalca, kot so razvidni iz prej citiranega potrdila. Citirano potrdilo se nahaja v upravnem spisu tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče se z razlogi navedenih v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti strinja in jih ne ponavlja. Dodaja le, da v kolikor je tožeča stranka štela, da je prišlo do kršitev določb pravdnega postopka bi bila dolžna v skladu z določbo 286.b člena ZPP napake in procesne kršitve uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v danem primeru na sami glavni obravnavi. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. V dani situaciji pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da tožniku z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, to je, da se niso izvedli dokazi z zaslišanjem sodelavca A.A., da ni bil zaslišan tožnik in da se iz arhivske dokumentacije tožnikovega delodajalca ni pridobila originalna arhivska dokumentacija, iz katere bi bili razvidni podatki o zavarovalnih osnovah za detaširane delavce in da je tako sodišče prve stopnje odločalo arbitrarno. Navedenih kršitev ni mogoče uveljavljati v pritožbi, če jih stranka predhodno ni uveljavljala. Po mnenju pritožbenega sodišča bi morala tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi, ko je sodišče sprejelo sklep, da se zavrnejo dokazni predlogi, ker je zadeva ustrezno že razjasnjena in da se dokazovanje zaključi, grajati eventuelno kršitev glede neizvedbe predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov meni, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri pojasnilo iz katerih razlogov je zavrnilo dokazne predloge. V skladu z 213. členom ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih, odloča sodišče. Sodišče v skladu z 8. členom ZPP odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po stališču pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje prej navedene dokazne predloge tožnika utemeljeno zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje že z izvedbo pisnih dokazov, ki se nahajajo v spisu, ustrezno razčiščeno. Tožnikov sodelavec bi lahko izpovedal le glede višine lastne pokojnine. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev predlaganih dokazov zadostno obrazložilo.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 46. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.), ki se nanaša na vprašanje pokojninske osnove za detaširane delavce. Citirani člen določa, da se delavcem, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri zavodu, vzame za izračun pokojninske osnove plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke, na način iz 4. in 5. odstavka 39. člena tega zakona. Navedeno pomeni, da je v danem primeru potrebno za izračun pokojninske osnove vzeti plače, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Tožena stranka je tako pravilno za izračun pokojninske osnove upoštevala podatke o plačah, razvidnih iz matične evidence zavoda, ki jih je zavodu sporočal delodajalec na obrazcu M4. Navedeni podatki, kakor izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe, se ujemajo z naknadno pridobljenimi podatki o plačah zavarovanca, pridobljenih od delodajalca, kot so razvidni tudi iz potrdila o plačah za odmero pokojnine tožnika z dne 23. 6. 2005 za leto 1978 do 1990. Višina plače, od katere so bile plačani prispevki je tako razvidna iz uradnih podatkov v matični evidenci zavarovancev tožene stranke, ustrezno posredovanih s strani tožnikovega delodajalca na predpisanih obrazcih v smislu določb 203. člena ZPIZ-1 in Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s sprem.). Na podlagi teh zakonskih določb se tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v tujino (od 1979 do 1983) pri izračunu pokojninske osnove lahko upošteva le tista višina plače, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Da je glede navedenih vprašanj sodna praksa enotna je opozorilo že sodišče prve stopnje (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 371/07 z dne 21. 10. 2008; VIII Ips 224/2011 z dne 15. 10. 2012; VIII Ips 168/2010 z dne 24. 1. 2012; VIII Ips 371/2007 z dne 21. 10. 2008; VIII Ips 314/2008 z dne 19. 4. 2010; VIII Ips 338/2006 z dne 2. 10. 2007, itd.).

Višina plač od katerih so bili plačani prispevki je jasno razvidna iz uradnih podatkov v matični evidenci. Te podatke je posredoval v matično evidenco tožnikov delodajalec na predpisanih obrazcih. Navedeni podatki se v celoti ujemajo z naknadno pridobljenimi podatki o plačah tožnika (potrdilo z dne 23. 6. 2005). Po stališču pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino plače tožnika od katere so bili plačani prispevki v spornem obdobju.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).