Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnik je s toženko 31. 1. 2008 sklenil kreditno pogodbo za hipotekarni kredit v višini 284.000 CHF z dobo odplačevanja 360 mesecev (z aneksom sta stranki odplačilno dobo spremenili na 259 mesecev). S tožbo je zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe in plačilo 227.069,48 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti.

3.Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:

1.Ali bi pritožbeno sodišče moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13 izključiti uporabo te Direktive in v konkretni zadevi odločitve sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, OZ ter zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je, kot specialni zakon, urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

2.Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je sporni pogodbeni pogoj posledično nepošten, materialnopravno pravilna oziroma:

-ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi sprejeti po letu 2008 (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba) skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, kot izhaja iz 155. člena URS?; ter

-ali je sodba SEU št. C-609/19, z dne 10. 6. 2021 neposredno uporabljiva in torej vzpostavlja domnevo (evropskega) povprečnega potrošnika in standard širše informacijske dolžnosti, ki splošno velja ne samo za finančni produkt Helvet Immo, temveč tudi za kreditne pogodbe v CHF kot je obravnavana v predmetni zadevi?

3.Ali je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pritožbenih razlogov tožene stranke v zvezi s pomanjkljivo dokazno oceno izpovedi bančne uslužbenke oz. se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je bančna uslužbenka (poleg tega, da strankam ni dajala zagotovil, da je CHF stabilna valuta, da jim je predstavila oba kredita v EUR in CHF, da so delali izračune v EUR in CHF, da se je videla razlika, kolikšen je obrok oziroma mesečna anuiteta, da je pojasnila, da lahko pride do nihanj v tečaju in se zaradi tega lahko obrok kredita spreminja) izpovedala tudi, da strankam ni dajala zagotovil, da je valutno tveganje omejeno ali da bo tečaj stabilen, kot tudi ni dajala zagotovil glede prihodnjega gibanja tečaja ter da so krediti v CHF tvegani, ker mi prejemamo plačo v evrih, kar pomeni, da je opozorila, da se odloča za kredit v drugi valuti, kot prejema dohodke?

4.Ali je presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je sporni pogodbeni pogoj posledično nepošten, materialnopravno pravilna?

5.Ali je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo nepoštenost spornega pogodbenega pogoja, kljub temu, da tožeča stranka ni dokazala, da bi med njo in toženo stranko obstajal t. i. informacijski razkorak oz. da bi tožena stranka razpolagala (oz. bi morala razpolagati) z informacijami, ki bi, če bi tožeča stranka z njimi razpolagala, vplivale na njeno voljo za sklenitev pogodbe?

6.Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se v izpodbijani sodbi oz. sodbi prve stopnje nista opredelili do navedb tožene stranke (in pripadajoče strokovne literature), da znatna porast CHF v razmerju do EUR ni bila realno/objektivno predvidljiva, posledično pa tožnika na možnost uresničitve tovrstnega dogodka ni mogla (ter posledično tudi ni bila dolžna) opozoriti?

7.Ali sta sodišči prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko v izpodbijani sodbi oz. sodbi prve stopnje nista opredelili do navedb tožene stranke, da je potrošnik (tožeča stranka) tisti, ki mora zatrjevati in izkazati, da mu banka (tožena stranka) v sklenitveni fazi ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati, in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se takšne okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno, a še ne izraženo že ob sklenitvi pogodbe, ravno zaradi nedobrovernosti banke?

8.Ali mora potrošnik v okviru uveljavljanja ničnosti na podlagi določil 24. člena ZVPot trditi in dokazati, s kakšnimi informacijami je banka v trenutku sklepanja pogodbe razpolagala (oziroma bi morala in morala razpolagati) in ali bi te informacije, če bi z njimi razpolagal, vplivale na njegovo voljo za sklenitev kreditne pogodbe?

9.Ali se dolžnost predpogodbenega informiranja razteza na vse hipotetične dogodke, ki ob upoštevanju strokovnega znanja banke morda (tudi) niso verjetni ali zgolj tiste, ki so pretežno verjetni?

10.Ali je presoja pritožbenega sodišča glede obstoja znatnega neravnotežja materialnopravno pravilna?

11.Ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten tudi v primeru, kadar se domnevno prikrito oz. nepojasnjeno tveganje sploh ne uresniči v škodo potrošnika in torej sploh ne pride do znatnega povečanja kreditnih obveznosti?

12.Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

5.Predlog ni utemeljen.

6.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati rešitev pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).