Jedro

V skladu z 202. členom ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi vtoževano plačilo iz naslova presežka ur, v roku 5 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za referenčno obdobje, ki se je končalo 30. 6. 2012, zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2012, torej 5. 8. 2012, in pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da je 5-letni zastaralni rok vtoževane terjatve začel teči 6. 8. 2012 in se je iztekel 6. 8. 2017. Ker je bila tožba vložena 12. 11. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarala.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga glede na stališče teorije in sodne prakse, že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tožnik (kot upnik) in zapisana bi morala biti višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana. Iz dopisa z dne 22. 6. 2017 ne izhaja jasna, nepogojna in določna izjava o pripoznavi točno določene višine dolga, ki bi se nanašala neposredno na tožnika in njegovo delovno razmerje ter presežne ure.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova opravljenih in neizplačanih presežkov ur plačati skupaj znesek v višini 804,54 EUR bruto, in sicer za konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2012 do zneska v višini 804,54 EUR bruto, od tega zneska plačati prispevke in davke ter izplačati neto znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v preteklem mesecu po izteku posameznega referenčnega obdobja dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila; tožnik pa sam krije svoje stroške pravdnega in predpravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 7. in 8. točki obrazložitve zgolj povzelo izpovedbe zaslišanih prič A. A. in B. B., pri tem pa ni izvedlo dokazne ocene njunih izpovedi. Kot je navedlo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. I Cp 1777/2016, povzemanje izpovedi prič ni dokazna ocena. Glede na navedeno sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je s tem sodišče prve stopnje kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno povzelo izpoved priče A. A., ki je verodostojno izpovedala, da je bila kot vodja Službe C. v Uradu D. pristojna za reševanje množičnih zahtev za izplačilo presežka nadur in da jim je grozilo, da bo tožbe vložilo vseh 8.000 do 9.000 policistov. Zaradi neobvladljivega stanja, je Služba C. na vodstvo policije naslovila dopis glede načina priznavanja in izplačevanja presežnih nadur tistim, ki tožb niso vložili ter da je generalni direktor soglašal, da bi naj vsi dobili izplačane nadure ter bi se zanje zastaranje pretrgalo. Iz dopisa z dne 19. 1. 2017 (katerega je pripravila A. A.) izhaja jasen namen, da bodo za vse zaposlene v policiji, ne samo za uslužbence, ki so vložili tožbe, temveč tudi za uslužbence, ki se niso pritožili oziroma vložili pravnega sredstva, dejansko pridobljeni ustrezni podatki in dokumentacija, na podlagi katere bo za vsakega posameznega javnega uslužbenca preverjeno dejansko stanje ur in presežki nadur, upoštevajoč zastaralne roke, h katerim je tožena stranka zavezana na podlagi zakonodaje. Tudi iz dopisa z dne 29. 6. 2017 izhaja, da v primeru, da se k reševanju zadev oziroma tožb ne pristopi na način, da se uslužbencem policije ne izplača dodatek v višini 30 % za vse še dodatno ugotovljene presežne ure, tvegajo morebitno vložitev novih tožb, kar še dodatno pritrjuje izpovedbi A. A. Priča nikoli ni izjavila, da bi z izplačilom presežkov nadur ob nevloženi tožbi kršili predpise, kot to nepravilno povzema prvostopenjsko sodišče v 13. točki obrazložitve. Priča je tako štela za zastarane terjatve tiste, ki so zapadle pred 1. 1. 2012. Sodišče mora z ustrezno skrbnostjo svojo dokazno oceno obrazložiti in le-ta mora biti razumna in argumentirano prepričljiva, kar pa dokazna ocena sodišča prve stopnje ni, zato je podana kršitev 8. člena ZPP. Tožena stranka se je zaradi izrednih okoliščin leta 2017 odločila, da bo izplačala vse ugotovljene in priznane ure, od leta 2017 za nazaj, in ne glede na to, ali bi se o konkretni zadevi odločalo v letu 2017, 2018 ali kasneje. Iz odgovorov v dopisu z dne 29. 6. 2017 namreč jasno izhaja, da je bil namen tožene stranke, da se javnim uslužbencem, ki niso vložili tožb in so upravičeni do izplačila presežkov ur od 1. 1. 2012 do 3. 5. 2013 izplača še dodatek v višini 100 % za delo preko polnega delovnega časa za vse še dodatno ugotovljene viške ur. Tožnik je na podlagi sklepa z dne 4. 12. 2015 prejel za 106 ur konec referenčnega obdobja 30. 6. 2012 plačanih 30 % in je bil torej upravičen za teh 106 ur dodatno še do plačila v višini 100 %. Sodišče prve stopnje je prezrlo dopis z dne 29. 6. 2017, kjer je bilo izrecno opredeljeno, da je višina dodatka odvisna od tega, v katero referenčno obdobje spadajo posamezne presežne ure, in sicer se od dne 1. 1. 2012 do 3. 5. 2013 izplača še dodatek v višini 100 % za delo preko polnega delovnega časa za vse dodatno ugotovljene viške ur ter da se izplačilo ne pogojuje s kakršnimkoli pogojem. Pravno podlago za izplačilo predstavljajo pravnomočne sodbe (VDSS opr. št. X Pdp 101/2016, in VSRS opr. št. VIII Ips 13/2017). Priča A. A. je verodostojno izpovedala, da so takrat izračunali, kdaj nastopi zastaranje in na podlagi tega določili datum, od katerega dne dalje se ugotavljajo presežne ure in da so bili vsi v enakem položaju kot tisti, ki so tožbe in zahtevke vložili, upoštevajoč zastaralni rok. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki je v nasprotju z vsebino dokazov v spisu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbi prereka tožnikove trditve v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo, le-ta niso v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Svojo odločitev o zastaranju vtoževane terjatve je sodišče prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe ni utemeljen. Izpodbijana sodba pa tudi ni sama s seboj v nasprotju, kot ji to očita pritožba in tudi sicer nima nobenih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče je pravilno odločilo in pravilno obrazložilo svoje stališče glede pripoznave dolga ter hkrati v zvezi z odpovedjo zastaranju vtoževane terjatve.

7. Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in ker na koncu referenčnega obdobja 30. 6. 2012 ni prejel izplačila presežka ur, je s tožbo zahteval plačilo. Tožena stranka je dne 4. 12. 2015 izdala sklep, s katerim je odločila, da je tožnik upravičen do izplačila presežka ur, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za referenčna obdobja 31. 12. 2010, 30. 6. 2011, 30. 6. 2012 in 3. 9. 2013, in zoper sklep tožnik ni vložil pritožbe, zato je postal dokončen in pravnomočen. Kot izhaja iz sklepa in navedb obeh strank, je tožena stranka za presežne ure (106 presežnih ur konec referenčnega obdobja junij 2012) tožniku izplačala 30 %. Tožnik pa meni, da mu pripada 130 %, ker je šlo za presežne ure, ki predstavljajo nadure. Tožnik je tožbo vložil dne 12. 11. 2021. 8. V skladu z 202. členom ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi vtoževano plačilo iz naslova presežka ur, v roku 5 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za referenčno obdobje, ki se je končalo 30. 6. 2012, zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2012, torej 5. 8. 2012, in pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da je 5-letni zastaralni rok vtoževane terjatve začel teči 6. 8. 2012 in se je iztekel 6. 8. 2017. Ker je bila tožba vložena 12. 11. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarala.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožena stranka pripoznala terjatev oziroma pretrgala zastaranje z dopisi z dne 10. 1. 2017, z dne 19. 1. 2017, z dne 22. 6. 2017 in z dne 29. 6. 2017. Navedene listine so naslovljene na Sindikat E., notranje organizacijske enote Generalne policijske uprave, na vse policijske uprave in na vse notranje organizacijske enote policije ter na službo Generalnega direktorja policije. Nobena listina ni bila naslovljena neposredno na tožnika in se ne nanaša na tožnikovo delovno razmerje in v njem nastale nadure za obravnavano referenčno obdobje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje so izjave splošne in nedoločne. Iz njih izhaja, da je tožena stranka seznanjena s problematiko reševanja presežkov ur za uslužbence policije in da bo pristopila k reševanju tega vprašanja.

10. V skladu z določili 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je mogoče dolg pripoznati, s čimer se zastaranje pretrga, pri čemer pripoznava dolga, dana pred nastopom zastaranja, ni vezana na nobeno obličnost. Ko terjatev zastara, pa nastopijo enaki učinki kot pretrganje zastaranja, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje prezrlo neprerekane navedbe tožnika, da je prav izjava generalnega direktorja policije z dne 22. 6. 2017 pomenila pripoznavo zahtevka v zvezi z izplačilom presežka ur v vtoževanem obdobju. Tožena stranka se je do navedenega dokumenta v postopku pred sodiščem prve stopnje jasno opredelila, saj je navedla, da si tožnik slednjega tolmači napačno, kar je tudi obrazložila, zato ne gre za neprerekane trditve, kot to skuša v pritožbi prikazati tožnik. Navedeno je pri presoji upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je v točki 13 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da vsebina dopisa tožene stranke ne predstavlja niti pripoznave terjatve niti odpovedi zastaranju z učinkom pretrganja zastaranja.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga glede na stališče teorije in sodne prakse, že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tožnik (kot upnik) in zapisana bi morala biti višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana. Iz dopisa z dne 22. 6. 2017 ne izhaja jasna, nepogojna in določna izjava o pripoznavi točno določene višine dolga, ki bi se nanašala neposredno na tožnika in njegovo delovno razmerje ter presežne ure. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine dopisa z dne 22. 6. 2017. 12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno v nasprotju z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okvirji proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč dejstva ugotovilo na podlagi tako neposrednih in posrednih dokazov, ki so med seboj nedvomno povezani in se trdno in logično povezujejo ter dopolnjujejo, ter pravilno razlogovalo, da je na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo sklepati na obstoj določenega dejstva.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ki glede na svojo vsebino v tem sporu ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).