Jedro

Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor se ta tožba nanaša na vprašanje njihove pravice do udeležbe v zadevnem upravnem postopku. Tožnik ne more biti organ, ki je odločal v končanem postopku. V konkretnem primeru Notarska zbornica Slovenije vlaga tožbo v upravnem sporu zoper sklep disciplinske komisije II. stopnje Notarske zbornice Slovenije. Disciplinska komisija je organ Notarske zbornice Slovenije, organ, ki svoje naloge izvršuje pri Notarski zbornici. S tem, ko je Notarska zbornica Slovenije vložila tožbo zoper disciplinsko komisijo II. stopnje, je torej vložila tožbo zoper lastni organ, kar pa ni dopustno.

Pri odločanju v disciplinskem postopku gre za odločitev, sprejeto v okviru poklicnega (notranjega) nazora nad delovanjem članov zbornice, zato takšna odločitev ne predstavlja akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije. Glede na zgoraj navedeno sklep disciplinske komisije Notarske zbornice nima narave upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je disciplinska komisija II. stopnje Notarske zbornice Slovenije sklenila, da se pritožba ministra zavrne, pritožbi notarke pa se ugodi in se odločba disciplinske komisije I. stopnje št. DK 4/2015 z dne 29. 3. 2016 razveljavi in se zavrže sklep o uvedbi disciplinskega postopka z dne 27. 10. 2015. 2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je disciplinska komisija I. stopnje v disciplinskem postopku zoper notarko A.A. izdala odločbo št. DK 4/2015 z dne 29. 3. 2016, s katero je pod točko I. ugotovila, da je notarka disciplinsko odgovorna storitve treh hujših disciplinskih kršitev po peti alineji 2. točke 113.a člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) ter storitve dveh lažjih disciplinskih kršitev po sedmi alineji 1. točke 113.a člena ZN. Izrekla ji je enotni disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati notariat za dobo enega leta, katerega izvršitev se odloži za dobo enega leta s pogojem, da v tej dobi ne stori dejanja, ki pomeni kršitev dolžnosti pri opravljanju notarskega poklica. Pod točko II. pa je ugotovila, da notarka ni disciplinsko odgovorna storitve lažje disciplinske kršitve po sedmi alineji 1. točke 113.a člena ZN in lažje disciplinske kršitve iz tretje alineje 1. točke 113.a člena ZN. Zoper odločbo disciplinske komisije I. stopnje sta pritožbo vložila minister za pravosodje in notarka. Disciplinska komisija II. stopnje je ugotovila, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je sklenila, da se odločba disciplinske komisije I. stopnje št. DK 4/2015 z dne 29. 3. 2016 razveljavi in se zavrže sklep o uvedbi disciplinskega postopka z dne 27. 10. 2015. Namreč, glede na prvi in drugi odstavek 120. člena ZN pristojna oseba uvede disciplinski postopek, če je obveščena o dejstvih in dokazih, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sumiti, da je notar kršil določbe ZN ali okrnil ugled notariata, najkasneje v 30 dneh, ko je izvedela za kršitev. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka je bil izdan šele 27. 10. 2015, čeprav je bila o končnem poročilu o opravljenem nadzoru in sklepu, da se zoper notarko A.A. uvede disciplinski postopek, notarka obveščena 23. 6. 2015. Tega dne je pričel teči 30 dnevni rok iz tretjega odstavka 120. člena ZN. Ta rok je materialni prekluzivni, nanj pa pazi disciplinska komisija ves čas postopka po uradni dolžnosti. Zamuda roka pomeni izgubo upravičenja – uvedbe disciplinskega postopka.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo disciplinske komisije II. stopnje ne strinja in predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek. Meni, da je disciplinska komisija II. stopnje zmotno uporabila materialno pravo, ko je odločila, da je rok iz tretjega odstavka 120. člena ZN presodila kot prekluziven. Sodišču predlaga, da preizkusi dejansko stanje, izvede vse dokaze in ugotovi, da ni podana pravna podlaga za razveljavitev odločbe disciplinske komisije I. stopnje in za zavrženje sklepa o uvedbi disciplinskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da v predmetnem sporu niso izpolnjene procesne predpostavke za sojenje, saj tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more biti stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), poleg tega pa akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, pri čemer je imela tožnica vlogo predlagatelja disciplinskega postopka, izpodbijani akt pa ni ne upravni akt ne drug akt, ki se lahko izpodbija s tožbo, tožeča stranka pa tudi ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Podredno pa meni, da je njena odločitev o ugoditvi pritožbi notarke in zavrženju sklepa o uvedbi disciplinskega postopka procesno in materialno pravno pravilna. Sodišče naj zato tožbo zavrže kot nedovoljeno oziroma podredno zavrne kot neutemeljeno.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1 oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Med njimi je tudi pogoj, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, oziroma da je po tem zakonu lahko stranka ter da je akt, ki se izpodbija s tožbo, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (3. in 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor se ta tožba nanaša na vprašanje njihove pravice do udeležbe v zadevnem upravnem postopku. V obravnavanem primeru v postopku izdaje izpodbijanega sklepa tožnica ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, kot pravilno opozarja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, sicer pa tudi tožnica sama ne zatrjuje, da bi bila pred izdajo izpodbijanega sklepa na kakršen koli način udeležena v postopku. Če torej tožnica ni imela zahtevanega položaja v postopku, procesna legitimacija za sprožitev upravnega spora ni podana.

8. V petem odstavku 17. člena ZUS-1 je še določeno, da tožnik ne more biti organ, ki je odločal v končanem postopku. V konkretnem primeru Notarska zbornica Slovenije vlaga tožbo v upravnem sporu zoper sklep disciplinske komisije II. stopnje Notarske zbornice Slovenije. Notarska zbornica Slovenije kot poklicna organizacija notarjev skrbi za ugled, verodostojnost in razvoj notariata ter opravlja druge z zakonom, drugimi predpisi, statutom in akti zbornice določene naloge, svoje naloge pa opravlja prek svojih organov in sicer skupščine, predsednika/ce zbornice, izvršilnega odbora, nadzornega odbora in disciplinske komisije (disciplinska komisija I. stopnje in disciplinska komisija II. stopnje), ki je pristojna za vodenje disciplinskih postopkov. Disciplinska komisija je torej organ Notarske zbornice Slovenije, organ, ki svoje naloge izvršuje pri Notarski zbornici. S tem, ko je Notarska zbornica Slovenije vložila tožbo zoper disciplinsko komisijo II. stopnje, je torej vložila tožbo zoper lastni organ, kar pa ni dopustno. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da tožnica za vložitev tožbe tudi nima pravnega interesa, saj v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. V disciplinskem postopku ni bila subjekt, o katerega pravici, obveznosti ali pravni koristi bi se odločalo, s tožbo pa stranka uveljavlja ravno svojo pravico oziroma varuje svojo pravno korist. 9. Izpolnjena pa tudi ni procesna predpostavka iz 4. točke 36. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa sodišče odloča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To pomeni, da v upravnem sporu stranka lahko vloži tožbo samo zoper upravni akt, zoper druge akte pa le, če tako določa zakon (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1).

10. Izpodbijani akt je sicer označen kot sklep, kar pa za odločitev, ali gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, ni odločilno. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava, saj akt, izdan v disciplinskem postopku, ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Navedeni kriterij je v veliki meri opredeljen glede na organ, ki ta akt izda. Če akt izda organ izvršilne veje oblasti ali drug nosilec oblasti pri izvrševanju upravne funkcije (npr. nosilec javnega pooblastila), potem gre za upravni akt, sicer ne (glej V. Androjna, E. Kerševan: Upravno procesno pravo, str. 655). Kot se je naslovno sodišče že opredelilo v sklepu I U 1447/2015-9 z dne 12. 1. 2016, Notarska zbornica kot poklicna organizacija notarjev, ki sicer ima z zakonom podeljena določena javna pooblastila, izpodbijanega sklepa ni izdala pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom. Javno pooblastilo se lahko podeli samo z zakonom, v katerem je izrecno določen nosilec javnega pooblastila ter njegova pristojnost za odločanje v posameznih upravnih zadevah. V ZN pa ni določeno, da notarska zbornica oziroma njeni organi, disciplinske ukrepe notarjem izrekajo na podlagi javnega pooblastila. Izpodbijani sklep je sicer izdan pri izvrševanju z zakonom določene, vendar ne upravne funkcije. Pri odločanju v disciplinskem postopku gre za odločitev, sprejeto v okviru poklicnega (notranjega) nazora nad delovanjem članov zbornice, zato takšna odločitev ne predstavlja akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije. Glede na zgoraj navedeno sklep disciplinske komisije Notarske zbornice nima narave upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Ker niti ZN niti kateri drug zakon ne določa, da je zoper odločitev disciplinske komisije mogoč upravni spor, ne gre niti za drug posamični akt, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

11. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka, poleg tega pa akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.