Jedro

Vrhovno sodišče je že v več odločitvah zavzelo stališče, da lahko stranski udeleženec v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi posega v prostor, varuje le svoje neposredne pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist. Ker se toženka do pravno relevantnih dejstev in v zvezi z njimi predloženih dokazov o tem, da ne gre za postavitev bazne postaje oziroma dostopovnega omrežja, ampak za postavitev hrbteničnega omrežja, ni opredelila, tj. ni pojasnila, iz katerih razlogov jih šteje za neutemeljene, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Trebnje št. 351-254/2020/88 z dne 8. 6. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 15,00 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorju A., d. d. (v tem postopku stranka z interesom) izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta bazne postaje – antenskega stolpa ... – ..., na zemljišču parc. št. 447/13 k.o. ... z označbo po enotni klasifikaciji vrst objektov 22242 Lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja. V izreku je med drugim določeno, da bazno postajo sestavlja: - antenski stolp kovinske konstrukcije, višine 40 m, skupaj s strelovodno konico višine 43,42 m, armiranobetonskim temeljem dimenzije 6 x 6 m, globine 1,90 m ter pripadajočo opremo: 4 x kombinirana antena 16 x RRUS in 1 x LINK fi 300 mm; - nadstrešek kovinske konstrukcije na AB temelju dimenzij 2,84 x 3,14 m, pokrit s poševno streho naklona 5 º s pločevino, dimenzija strehe je 3,30 x 3,40 m, v katerem je nameščena vsa pripadajoča oprema in razdelilna električna omarica; - ograja panelna, višine 2 metra bo postavljena na površini 6 m x 9 m in bo varovala antenski stolp in nadstrešek.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je parc. št. 447/13 k.o. ... gozdno zemljišče, na katerem so po 69. členu Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Trebnje (v nadaljevanju Odlok o OPN) med drugim dopustne postavitve nezahtevnih in enostavnih objektov v skladu s tabelo 3, iz katere je razvidno, da so v območju gozdnih zemljišč dovoljene tudi postavitve baznih postaj. Ugotavlja še, da ima investitor zagotovljeno pravico graditi in pridobljene služnostne pravice za napeljavo električnega omrežja ter za dostop do bazne postaje. Po presoji organa so bazne postaje po prilogi 1 Uredbe o razvrščanju objektov1 (v nadaljevanju Uredba) lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja CC-SI 22242, vsi ti objekti pa so nezahtevni, kar po 4. členu Uredbe pomeni, da gre ne glede na splošna merila iz 5., 7. in 8. člena za nezahteven objekt. Po prilogi 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, za predvideni objekt ni treba izvesti presoje vplivov na okolje. Ker je investitor k vlogi predložil vso potrebno dokumentacijo, iz projekta pa izhaja, da je projektirana rešitev skladna s prostorsko izvedbenim aktom, je presodil, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Sklicuje se na to, da lahko stranski udeleženci v postopku varujejo le svoje interese in zato lahko uveljavljajo le ugovore, da bodo imele zatrjevane nepravilnosti vpliv na njihov pravno varovani položaj, ne morejo pa uveljavljati svojih dejanskih koristi. Ugovori tožnice bi morali zato izkazovati zaščito interesov, ki jih ima kot upravljavec nepremičnine v bližini lokacije z načrtovano gradnjo ter temeljiti na predpisih, ki so vezani na to nepremičnino, da bi s tovrstnimi ugovori uspela, pa bi morala njihovo utemeljenost dokazati. Strinja se s presojo prvostopenjskega organa, da je sporna bazna postaja nezahteven objekt. Pritrjuje tožnici, da so bila nekatera mnenja dana na dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju DGD) z datumom januar 2020, vendar je bil kasneje v njej spremenjen le prikaz lege objekta. Ker to na pravice strank ne vpliva, nova mnenja niso bila potrebna. V čistopisu DGD z dne 18. 5. 2021 ni novih dejstev in dokazov, s katerimi tožnica ne bi bila seznanjena, zato ji po presoji organa izjasnitev ni bila onemogočena. Ne drži, da po Odloku o OPN na zemljišču parc. št. 447/13 k.o. ... nameravana gradnja ni dopustna in niti, da naj bi bilo treba za gradnjo izvesti presojo vplivov na okolje.

4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ima kot upravljavec že obstoječega antenskega stolpa, na katerem imajo najemniki nameščenih več komunikacijskih naprav, interes, da zagotavlja njegovo varnost ter omogoča nemoteno delovanje vseh na stolpu nameščenih aparatur. Med njimi so tudi naprave stranke z interesom, ki predstavljajo hrbtenično omrežje, katere bo stranka z interesom glede na izjavo njenega predstavnika prestavila na nov stolp. Da gre za hrbtenično omrežje, pa izhaja tudi iz drugih dokazov. Tako je stranka z interesom napačno prikazala, da gradi dostopovno omrežje, s čimer se je izognila predpisanim obveznostim, toženka pa je nepravilno sledila njeni klasifikaciji objekta v kategorijo 22242 namesto pravilno v 22130, ki je zahteven objekt. Glede na to je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

5. Trdi, da je posledično napačno uporabljen predpis, saj je po 7. členu Uredbe višina nezahtevnih objektov omejena na višino 10 metrov. Predmetni stolp bo skupaj s strelovodno konico visok 43,42 m, postavljen bo z varjenimi elementi, in sicer na armiranobetonskem temelju dimenzije 6 m x 6 m, globine 1,90 m. To pomeni, da toženka ni upoštevala četrtega odstavka 7. člena Uredbe niti 22. točke prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), ki določa, da je nezahteven tisti objekt, ki je manjših dimenzij, konstrukcijsko nezahteven in prostorsko zaznaven. Ker je Uredba, ki ne more širiti dimenzij objektov, omejenih z GZ, s to določbo v nasprotju, se GZ uporabi neposredno. Toženka tudi ni uporabila Tehnične smernice TSG-V-006:2018 (v nadaljevanju TSG-V-006), po kateri se med zahtevne objekte razvrščajo gradbeno inženirski objekti, ki so višji od 25 m, pri čemer se mora upoštevati tudi konstrukcijsko zahtevnost temelja, globino in višino. Kršila je tudi Odlok o OPN, saj ta na točki ... ne predvideva novih komunikacijskih omrežij. Na zadevni lokaciji je namenska raba zemljišča gozd.

6. Trdi še, da organ ni upošteval, da v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja manjkajo številne priloge, med njimi projekt zaščite pred udarom strele in projekt za priključitev na optično omrežje. Dodaten, 12 metrov višji stolp v bližini bi dodatno povečal že sedaj visoko izpostavljenost obstoječega antenskega stolpa udarom strele, toženka pa stranki z interesom ni naložila zaščite pred strelo in izvedbe skupnega ozemljila niti ni zahtevala načrta električnih instalacij in električne opreme, kar je kršitev Pravilnika o zaščiti stavb pred delovanjem strele (v nadaljevanju Pravilnik). Ker ni znana natančna lokacija stolpa in mikrolokacija vstopne točke strelovoda, tožnica ni mogla preizkusiti morebitnega medsebojnega vpliva strelovoda, ki se mora širiti 40 metrov v vse smeri okoli stolpa. Po 2. točki drugega odstavka 15. člena GZ požarna varnost sodi med bistvene zahteve objekta. V nasprotju z Zakonom o varstvu pred požarom (v nadaljevanju ZVPoz) pa toženka ni zahtevala, naj investitor predloži načrt požarne varnosti, v katerem bi moral določiti natančno mikrolokacijo objekta zaradi potencialnega vpliva podzemeljskega dela strelovoda na podzemeljski del strelovoda obstoječega antenskega stolpa ter porušitve stolpa zaradi požara in ogrožanja obstoječega bližnjega stolpa. Niso bili predloženi certifikati o požarni odpornosti za vgradnjo predvidenih materialov, niso predvidene intervencijske in evakuacijske poti, sistemu za javljanje in alarmiranje, ni predviden zalogovnik ali druga oprema za hrambo sredstev za gašenje. Poleg tega toženka ni ugotavljala, ali je zagotovljena mehanska odpornost in stabilnost objekta. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila.

8. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo trdi, da tožnica s tožbenimi navedbami ne zasleduje svojih pravno varovanih interesov. Tako tudi očitek, da bazna postaja ni nezahteven objekt, ne varuje njene konkretne, osebne in neposredne pravno varovane koristi. Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ne definira pojma „hrbtenično omrežje“, po nasprotnem razlogovanju pa gre za tisti del elektronskega komunikacijskega omrežja, ki ni dostopovno omrežje, ki omogoča fizično povezavo do vsake lokacije končnega uporabnika. Ker bazna postaja povezuje končne uporabnike s hrbteničnim omrežjem, je dostopovna točka ter element dostopovnega omrežja in v skladu s prilogo 1 Uredbe nedvomno spada pod 22242 – Lokalno (dostopovno) komunikacijsko omrežje. Ob tem sta vrsta in število nameščene opreme, kot so linki in antene, nepomembna. Vsaka bazna postaja mora biti za svoje delovanje nujno povezana s hrbteničnim omrežjem ali z drugimi baznimi postajami (z linkom ali optično povezavo), kar pa ne spremeni osnovnega namena bazne postaje kot dostopovne točke. Bazne postaje so izrecno razvrščene med dostopovna omrežja tudi po TSG-V-006. Nobena bazna postaja torej ni zahteven objekt, lahko pa je, upoštevaje Pravilnik o enostavnih komunikacijskih objektih in vzdrževanju komunikacijskih objektov, enostaven objekt. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2022 v bistvenem ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da toženka k višini 43,42 m ni prištela še 1,90 m temelja, tako da pravilno določena višina objekta znaša 45,32 m. Vsi predpisi, na katere se sklicuje stranka z interesom, so podrejeni krovnemu predpisu, ki je v primeru gradenj GZ, iz katerega pa izhaja drug postopek, kot ga je izvedla toženka. Trdi še, da ji sklep o priznanju statusa stranke v postopku daje pravico do vseh ugovorov, ki jih uveljavlja v postopku.

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je gradbeno dovoljenje za gradnjo bazne postaje – antenskega stolpa na parc. št. 447/13 k.o. ... Tožnici je bil v tem postopku s sklepom št. 351-245/2020-48 z dne 14. 10. 2020 priznan položaj stranske udeleženke, ker je toženka presodila, da je zaradi vplivov te gradnje lahko prizadet njen pravni interes kot upravljavca obstoječega antenskega stolpa.

12. Vrhovno sodišče je že v več odločitvah zavzelo stališče, da lahko stranski udeleženec v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi posega v prostor, varuje le svoje neposredne pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist2. Tako stališče Vrhovnega sodišča je skladno tudi s stališčem Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, v 17. in 18. točki obrazložitve, med drugim navedlo, da "stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno". Navedlo je še," da pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist" in da "v upravnem postopku tudi ni mogoče uveljavljati dejanskega interesa".

13. Glede na to se sodišče strinja z drugostopenjskim organom in stranko z interesom, da tožnica tem zahtevam ni zadostila pri vseh ugovorih, saj ni izkazala, da bi bil v primeru njihove utemeljenosti lahko prizadet njen pravni interes. Tako tožnica po presoji sodišča ne varuje svojega pravnega interesa z ugovorom, da je ... priljubljena izletniška točka, zaradi česar bi bilo treba oceniti morebitna tveganja za varnost in zdravje ljudi niti z ugovorom, da so na obstoječem stolpu nameščena komunikacijska sredstva Ministrstva za obrambo in Ministrstva za notranje zadeve za zagotavljanje državne varnosti, zaradi česar bi moral investitor predložiti ustrezno varnostno študijo o morebitnih kumulativnih vplivih obeh stolpov. Tožnica ni zagovornica javne koristi niti ni predložila pooblastila za zastopanje navedenih ministrstev in tako ne more posplošeno uveljavljati tistih ugovorov o nezakonitosti izpodbijanega akta, zaradi katerih ta akt, tudi če bi bil nezakonit, ne bi posegel v njen pravni položaj ampak v pravni položaj drugih oseb.

14. Tožnica tudi ne more ščititi svojega pravnega interesa zgolj z navedbo, da ni bil predložen statični izračun za stolp in izračun dinamičnih obremenitev zaradi sunkov vetra, ne da bi v svojih sicer zelo obsežnih navedbah pojasnila, kakšna je sploh razdalja med obstoječim in predvidenim antenskim stolpom. Morebitna porušitev objekta bi namreč lahko ogrožala obstoječi objekt le, če med njima ni ustreznega odmika. Pri tem ne drži, da lokacija nameravanega objekta ni znana, saj so v dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja navedeni odmiki od sosednjih zemljišč, parc. št. 632/1 k.o. ..., na kateri je obstoječi antenski stolp v upravljanju tožnice, pa ne meji na parc. št. 447/13 k.o. ... Mehanska odpornost in stabilnost nameravane gradnje je kot bistvena zahteva interes investitorja in javni interes, katerih tožnica ne zastopa in ne ščiti. Nadalje tožnica po presoji sodišča ne varuje svojega pravnega interesa s trditvijo, da bi morala toženka na podlagi Direktive 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, ker se predmetna lokacija nahaja v neposredni bližini območja Natura 2000 ..., zahtevati izvedbo predhodnega postopka po 51. a členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO – 1) oziroma postopka vplivov na okolje po 50. členu ZVO-1. Iz 73. člena ZVO-1 namreč izhaja, da zakon pravni interes priznava osebam, ki stalno prebivajo ali so lastniki nepremičnin na vplivnem območju, pravni interes pa je priznan tudi nevladnim organizacijam. Tožnica na relevantnem območju ne prebiva, ni lastnica nepremičnine niti ni nevladna organizacija.

15. Nadalje sodišče ugotavlja, da tožnica ni pojasnila, čemu bi jo to, da naj bi toženka nepravilno ugotovila zgolj služnostno pravico za napeljavo električnega omrežja ne pa tudi služnostne pravice za parcele, na katerih bo zgrajena nova povezava za optično omrežje in ozemljitev strelovoda, oviralo ali onemogočalo pri izvrševanju njenega upravičenja, da upravlja obstoječi antenski stolp in varuje interese njegovih najemnikov. Zato tudi teh tožbenih ugovorov ni vsebinsko presojalo. Prav tako ni presojalo utemeljenosti tožbenega ugovora, da na čistopis DGD z dne 18. 5. 2021, v katerem naj bi bila spremenjena trasa priključkov, niso bila pridobljena nova mnenja. Tožnica namreč z ničemer ne pojasni, v čem bi bile njene pravice oziroma njen pravni interes v tem primeru lahko (bolje ali drugače) zavarovan. Sodišče pa teh razlogov iz tožbe in upravnega spisa tudi smiselno ni moglo razbrati. Enako velja za sklicevanje, da podvojitev telekomunikacijskih kapacitet na tej lokaciji ni potrebe in ni v skladu z Direktivo 2014/61/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, češ, da je obstoječi antenski stolp mogoče statično ojačati. Tožnica namreč ne izkaže, da bi ji ta direktiva neposredno zagotavljala pravico, zaradi katere bi bili telekomunikacijski operaterji na tej lokaciji za namestitev svojih naprav dolžni uporabljati zgolj antenski stolp, ki ga upravlja tožnica oziroma, da gradnja novega antenskega stolpa ni dovoljena. Iz tega pa izhaja, da s temi trditvami zasleduje zgolj svoj ekonomski, tj. dejanski interes, ki ni pravno relevanten.

16. Po povednem je sodišče presodilo, da tožnica ni izkazala, da izpodbijani akt iz navedenih razlogov posega v njen pravni interes in torej ti ugovori že iz tega razloga niso utemeljeni. Upoštevaje razloge, zaradi katerih ji je bil priznan položaj stranske udeleženke, tj. upravljanje že obstoječega antenskega stolpa, katerega lokacija je v bližini nameravane gradnje novega antenskega stolpa, pa tožnica varuje svoj pravni interes s trditvami, s katerimi uveljavlja nedopustnost gradnje zaradi škodljivega vpliva na obstoječi stolp. V ta sklop sodijo trditve, da je toženka objekt napačno kvalificirala kot bazno postajo oziroma kot lokalno (dostopovno) komunikacijsko omrežje namesto kot del daljinskega (hrbteničnega) komunikacijskega omrežja in zato zmotno presodila, da gre za nezahteven objekt, trditve, da je Uredba v delu, ko za dostopovna omrežja določa, da gre za nezahteven objekt ne glede na višino objekta, na katerega se oprema namešča, v nasprotju z GZ ter trditve, da je v DGD predložena dokumentacija pomanjkljiva oziroma neprimerna, s tem pa ni zagotovljena taka izvedba, ki na obstoječi objekt ne bi imela škodljivega vpliva v primeru udara strele oziroma požara.

17. Glede na bližino, višino obeh stolpov in njuno lokacijo v gozdu, je namreč tožnica po presoji sodišča izkazala verjetnost, da je požarna varnost zaradi udara strele lahko bolj ogrožena, kot če nov antenski stolp in bazna postaja ne bi bila postavljena. Pravni interes je izkazan zato, ker je pravno varovan položaj tožnice, da kot upravljavec stolpa varuje uporabnike pred požarom, kar vsakomur zagotavljata 8. in 13. člen ZVPor, drugačen, če je objekt opredeljen kot nezahteven, kot če je opredeljen kot zahteven. Objekt bo namreč postavljen na gozdnem zemljišču, po 69. členu Odloka o OPN pa je na gozdnih zemljiščih dopustno postaviti le nezahtevne in enostavne objekte v skladu s tabelama 3 in 4. V primeru, če je objekt zahteven, torej gradnja na tej lokaciji ni dovoljena, kar pomeni, da do požarne ogroženosti obstoječega antenskega stolpa sploh ne bi prišlo.

18. Nadalje iz prvega odstavka 4. člena Pravilnika3, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, izhaja, da morajo biti _vse manj zahtevne in zahtevne stavbe opremljene s sistemom zaščite pred strelo z zaščitnim nivojem najmanj IV_, ki mora biti projektiran, izveden in vzdrževan tako, da: - odvede atmosfersko razelektrenje v zemljo brez škodljivih posledic ter pri tem ne povzroča iskrenja in električnih preskokov, ki bi lahko povzročili požar, - omeji okvare električnih, telekomunikacijskih in drugih oskrbovalnih sistemov na najmanjšo možno mero, - omeji okvare električnih in elektronskih naprav na najmanjšo možno mero in - zagotavlja dovolj nizke napetosti dotika in koraka z ustrezno izenačitvijo potenciala. Po navedeni določbi je torej projektna dokumentacija in posledično izvedba protipožarne zaščite za manj zahtevne in zahtevne stavbe, kar po drugem odstavku 1. člena Pravilnika smiselno velja tudi za gradbene inženirske objekte, bistveno drugačna kot za nezahtevne objekte.

19. Zato je treba presoditi še, ali so tožničine tožbene navedbe o napačni razvrstitvi nameravanega objekta med nezahtevne, utemeljene oziroma izkazane.

20. Tožnica napačno navaja, da naj bili po Uredbi objekti nezahtevni le do višine 10 metrov. To je za bazne postaje oziroma antenske drogove določala točka 4.c. prvega odstavka 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost4, ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljala. Po drugem odstavku 7. člena tedaj veljavne Uredbe pa je gradbeni inženirski objekt nezahteven objekt, če izpolnjuje merila iz priloge 1 te uredbe in naslednja splošna merila: - njegova višina ne presega 10 m, - njegova globina ne presega 4 m in - njegov nosilni razpon ne presega 5 m. Vendar šesti odstavek 4. člena Uredbe določa, _da če je v preglednici iz priloge 1 te uredbe kot merilo določeno: - „noben“, to pomeni, da se ne glede na splošna merila iz 5., 7. in 8. člena v to vrsto zahtevnosti ne uvršča noben objekt_, - „vsi“, to pomeni, da se ne glede na splošna merila iz 5., 7. in 8. člena v to vrsto zahtevnosti uvrščajo vsi objekti, - „samo splošna merila“, to pomeni, da se upoštevajo samo splošna merila iz 5., 7. in 8. člena te uredbe. Šesti odstavek 4. člena Uredbe torej v primeru v prilogi 1 izkazanih drugačnih pogojev izključuje uporabo drugega odstavka 7. člena Uredbe.

21. V preglednici iz priloge 1 je za CC-SI 22242 lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja s pripadajočo infrastrukturo dostopovnega omrežja določeno, da so nezahtevni vsi objekti, razen tistih, ki se po predpisih, ki urejajo elektronske komunikacije, štejejo za enostavne. Nasprotno temu je za CC-SI 22130 Daljinsko (hrbtenično) komunikacijsko omrežje določeno, da noben objekt ni nezahteven, da so enostavni tisti objekti, za katere je tako določeno v predpisih, ki urejajo elektronske komunikacije, vsi objekti nad 40 metrov višine pa so zahtevni objekti.

22. Po 3. točki tretjega odstavka 3. člena ZEKOM-15, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je dostopovno omrežje del elektronskega komunikacijskega omrežja, ki neposredno ali prek dostopovne oziroma razdelilne točke povezuje končne uporabnike s hrbteničnim omrežjem. Zakon ne definira hrbteničnega omrežja, ki je po dostopnih podatkih element širokopasovnega omrežja, ki povezuje internet (medmrežje) in zaledne povezave oziroma distribucijsko omrežje, slednje pa se navezuje na dostopovno omrežje.6

23. Med strankami obstaja spor, ali je nameravani objekt dostopovno komunikacijsko omrežje s pripadajočo infrastrukturo (kar trdita toženka in stranka z interesom) ali hrbtenično komunikacijsko omrežje s pripadajočo infrastrukturo (kar trdi tožnica).

24. Toženka je zavzela stališče, da so bazne postaje nezahteven objekt, pri čemer sta prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ to ugotovitev utemeljila s sklicevanjem na prilogo 1 Uredbe, za katero navajata, da se bazne postaje po tej določbi uvrščajo med lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja CC-SI 22242. 25. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v času izdaje izpodbijane odločbe veljavna Uredba ne omenja izrecno baznih postaj, ampak razvršča med nezahtevne oziroma zahtevne objekte dostopovno oziroma hrbtenično komunikacijsko omrežje. To, da sodijo bazne postaje in telekomunikacijski stolpi, na katere so pritrjene, med lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja, izhaja iz TSG-V-006, preglednice 1.5. pod CC-SI 22242. Po tretjem odstavku 24. člena GZ je sicer minister pooblaščen, da v tehničnih smernicah določi bistvene in druge zahteve objektov, vendar je razvrščanje objektov po tretjem odstavku 3. člena GZ v pristojnosti Vlade Republike Slovenije. Ne glede na to, pa v zadevi niti ni relevantno, kaj Uredba določa za bazne postaje ampak, ali je nameravana gradnja glede na vsebino DGD, ki je za to presojo edino pravno relevantna,7 dostopovno ali hrbtenično komunikacijsko omrežje.

26. Pri tem je toženka spregledala, da je tožnica v postopku ugovarjala temu, da naj bi šlo pri nameravanem objektu za bazno postajo oziroma za dostopovno komunikacijsko omrežje in zatrjevala, da gre (tudi) za hrbtenično komunikacijsko omrežje. To je utemeljevala z značilnostmi opreme, za katero je zatrjevala, da bo pritrjena na antenski drog. Ker gre za pravno relevanten ugovor, pa bi se morala toženka v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) do teh navedb in dokazov, s katerimi tožnica izpodbija pravilnost kvalifikacije inženirskega objekta kot objekta dostopovnega omrežja (bazna postaja) opredeliti. Tega ni storila, saj posplošena navedba prvostopenjskega organa, da "se je odločalo na podlagi predloženih dokumentov vsebovanih v zadevi, podatkov iz evidenc in javnih listin in ugotovilo, da za predmetno odločitev ni potrebno izvajati drugih dokazovanj, saj že iz predloženega projekta izhaja, da je projektirana rešitev skladna s prostorsko izvedbnim aktom", ne dosega standardov obrazložitve, ki jih mora imeti odločba po 214. členu ZUP. Ta namreč terja, da organ konkretno pojasni, zakaj pravno relevantnih trditev stranke ne šteje za utemeljene.

27. Sodišče s tem v zvezi še ugotavlja, da je tožnica ta ugovor navajala šele v pritožbi zoper odločbo št. 351-254/2020/67 z dne 24. 12. 2020, kar bi po prvem odstavku 146. in drugem odstavku 238. člena ZUP pomenilo, da je glede njih prekludirana. Vendar je drugostopenjski organ z odločbo št. 35108-2/2021-2550/8 z dne 15. 4. 2021 prvostopenjsko odločbo odpravil. Glede na to pa bi prvostopenjski organ po presoji sodišča moral v ponovljenem postopku te navedbe upoštevati enako, kot če bi jih tožnica navajala ponovljenem postopku in torej tožnica z njimi ni bila prekludirana.

28. Ker se toženka do pravno relevantnih dejstev in v zvezi z njimi predloženih dokazov o tem, da ne gre za postavitev bazne postaje oziroma dostopovnega omrežja ampak za postavitev hrbteničnega omrežja, ni opredelila, tj. ni pojasnila, iz katerih razlogov jih šteje za neutemeljene, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Toženka bi morala pojasniti, zakaj šteje, da so navedbe oziroma dokazi s tem v zvezi neutemeljeni oziroma bi morala v primeru, če bi štela, da so utemeljeni pred izdajo odločbe s tem seznaniti stranko z interesom, ji omogočiti izjavo oziroma spremembo zahteve in skladno s tem odločiti.

29. Po presoji sodišča je toženka spregledala tudi, da je treba ne glede na prvi odstavek 4. člena Pravilnika po tretjem odstavku tega člena za vse stavbe iz priloge 1 in s tem po tretjem odstavku 1. člena smiselno tudi za vse gradbeno inženirske objekte, na podlagi karte ali tabele največjih vrednosti gostote strel iz priloge 2, _izdelati oceno tveganja pred udarom strele in se na njeni podlagi odločiti za ustrezen višji nivo zaščite pred strelo_. Pri oceni tveganja je treba uporabiti metodologijo ocene tveganja pred udarom strele iz tehnične smernice iz 5. člena tega pravilnika. Pri tem se lahko uporabi tudi natančnejši podatek o gostoti strel za lokacijo nameravane gradnje, ki jo investitorju oziroma projektantu posreduje pravna oseba, ki spremlja in obdeluje podatke te vrste ter je navedena v prilogi 2 tega pravilnika. Po četrtem odstavku tega člena pa je treba _v vseh stavbah z električno napeljavo_ (in torej tudi v gradbeno inženirskih objektih, ki za svoje delovanje uporabljajo elektriko) izvesti skupno ozemljilo, ki mora omogočati tudi delovanje sistema zaščite pred strelo. _Načrt električnih inštalacij in električne opreme_ mora zagotoviti usklajenost vseh uporabljenih ukrepov oziroma rešitev v zvezi z električno napeljavo in zaščito pred strelo, predvsem kar zadeva skupne elemente izenačitve potencialov, zunanje lovilne mreže z odvodi in izvedbo notranjega sistema zaščite pred strelo.

30. Pravilnik v 5. členu določa, da minister izda tehnično smernico TSG‑N‑003 Zaščita pred delovanjem strele, ki določa _metodologijo analize tveganja_ pred udarom strele iz 4. člena tega pravilnika in priporočene gradbene ukrepe za dosego zahtev tega pravilnika (prvi odstavek). Če so pri projektiranju, izvedbi in vzdrževanju sistema zaščite pred strelo v stavbah v celoti uporabljeni ukrepi, navedeni v tehnični smernici oziroma v dokumentih, na katere se le‑ta sklicuje, velja domneva o skladnosti z zahtevami iz tega pravilnika (drugi odstavek).

31. Sodišče ugotavlja, da ocena tveganja v DGD ni predložena, prav tako ne načrt električnih inštalacij in električne opreme (narisana je zgolj trasa "NN elektrike" novo in "NN elektrike" obstoječe), pri čemer toženka ne pojasni, zakaj v obravnavani zadevi nista potrebna, čeprav je tožnica uveljavljala, da je DGD glede izpolnjevanja bistvenih zahtev za varnost pred požarom pomanjkljiv in kljub temu, da določene zahteve glede na določila Pravilnika veljajo tudi za nezahtevne objekte. Zato sodišče odločitve tudi v tem delu ne more preizkusiti. Res je, da tožnica pred izdajo prve odločbe št. 351-254/2020/67 z dne 24. 12. 2020 ni ugovarjala, da bi morala zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja vsebovati tudi to dokumentacijo, ampak je to storila šele v pritožbi zoper odločbo. Ker je drugostopenjski organ z odločbo št. 35108-2/2021-2550/8 z dne 15. 4. 2021 prvostopenjsko odločbo odpravil, pa bi moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku tudi te navedbe upoštevati enako, kot če bi jih stranka navajala v ponovljenem postopku.

32. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz razloga, ker sodišče ne more preizkusiti razlogov o tem, da gre v obravnavani zadevi za gradnjo dostopnega in ne hrbetničnega omrežja, se o ugovoru glede nezakonitosti Uredbe, ki za gradnjo dostopovnega omrežja določa, da gre za nezahtevne objekte ne glede na višino antenskih drogov, ni izrekalo. Ugovor bi bil namreč relevanten šele, če bi sodišče (lahko) presodilo, da je ugotovitev toženke, da gre za postavitev dostopovnega komunikacijskega omrežja, pravilna.

33. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi, vse stranke pa so se glavni obravnavi pisno odpovedale (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

34. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi, tožnica pa je tožbo in vlogo vložila sama, medtem ko je odvetnik 2. 8. 2023 zgolj priglasil pooblastilo. Zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

1 Ur.l. 37/2018. 2 Glej X Ips 274/2011, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006, X Ips 329/2010. 3 Ur. l.28/09, 2/12, 16/17, 140/21. 4 Ur.l. 37/2008. 5 Ur. l. 109/12, 110/13, 40/14, 54/14, 81/15, 40/17, 189/21. 6 Glej posebno poročilo Evropskega računskega sodišča z naslovom Širokopasovne povezave v državah članicah EU: kljub napredku vsi cilji strategije Evropa 2020 ne bodo doseženi, stran 10, M. Hribernik, magistrsko delo z naslovom Upravljanje hrbteničnega optičnega omrežja v Sloveniji. 7 V primeru, če investitor krši gradbeno dovoljenje, je namreč to stvar inšpekcijskih postopkov in ne postopka izdaje gradbenega dovoljenja.