Jedro

Pritožnica sicer pravilno navaja, da 80. člen ZASP določa, da morajo biti pogodbe, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku njihovo vsebino dokazati zgolj z njihovo predložitvijo. Ker lahko stranke vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene enostranske listine primerno dokazno sredstvo. Njihova dokazna vrednost pa je odvisna od ostalih zbranih dokazov, še posebej od tega, s kakšnimi navedbami in dokazi jih izpodbija nasprotna stranka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati 17.668,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2020 do plačila (I. točka izreka), in tožnici naložilo, da v 15 dneh povrne stroške pravdnega postopka, in sicer toženki v višini 3.769,00EUR in stranskemu intervenientu v višini 600,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnica. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Prav tako priglaša stroške pritožbenega postopka.

Oris spora

4.Tožnica je kolektivna organizacija, ki se ukvarja (med drugim) s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic, kar vključuje pobiranje honorarjev za javno predvajanje neodrskih glasbenih del, ki so v njenem repertoarju.

5.Toženka je poslovni subjekt, ki v svojih trgovinah javnosti priobčuje avtorska glasbena dela.

6.Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženka v svojih trgovinah v obdobju od julija 2019 do januarja 2020 javno priobčevala neodrska glasbena dela, s katerimi kolektivno upravlja tožnica. Toženka to zanika in trdi, da je predvajala neodrska glasbena dela, s katerimi individualno upravlja in uveljavlja izjemo od obveznega kolektivnega upravljanja na podlagi 10. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP).

Materialnopravna podlaga

7.10. člen ZKUASP določa izjeme od obveznega kolektivnega upravljanja. Za obravnavani spor je relevantna izjema iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki določa, da lahko imetnik pravic individualno upravlja pravico javnega predvajanja določenega neodrskega glasbenega dela z določenim fonogramom (28. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP), če je imetnik vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic za ta način uporabe.

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe

8.Pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izjemo od obveznega kolektivnega upravljanja iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZKUASP. Po njenem mnenju ni dokazano, da je toženka v trgovinah predvajala neodrska glasbena dela, s katerimi individualno upravlja.

Glede predvajanih neodrskih glasbenih del

9.Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas zanikala, da v svojih trgovinah predvaja neodrska glasbena dela, s katerimi kolektivno upravlja tožnica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družba A. tožnici ponudila ključek MP3 s seznamom glasbenih del, na katerih so avtorji prenesli vse materialne avtorske in sorodne pravice, vendar je tožnica to odklonila (20. točka izpodbijane sodbe). Te ugotovitve pritožnica ne izpodbija.

10.Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje pri presoji, katera glasbena dela so se predvajala v trgovinah toženke, ni upoštevalo predloženih zapisnikov o kontroli z dne 22. 10. 2019, 20.11. 2019 in 16. 10. 2019, razloga za to pa ni obrazložilo. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje te dokazne listine upoštevalo in jih tudi dokazno ocenilo (9. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica pa ne pojasni očitka, česa sodišče v predloženih zapisnikih o kontroli ni ustrezno analiziralo oziroma zakaj naj bi jih zmotno ali pomanjkljivo dokazno ocenilo.

11.Posplošena pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s specifikacijo predvajanih glasbenih del, ni utemeljena. Na podlagi navedenih zapisnikov o kontroli je namreč ugotovilo, da je toženka v trgovinah javno predvajala Little ray of sun (avtor in izvajalec Friederich Zachary), Comming clean (avtor in izvajalec Jaclyn Bradley) in Could you (avtor Shannon McArthur in izvajalec Rea MacKenzie). Te ugotovitve pritožnica ne izpodbija.

12.Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo pomena oznak "CA" (skladatelj) in "E" (založnik), s katerima je tožnica izpodbijala, da je družba A. imetnica avtorskih pravic na predvajanih delih. Iz izpodbijane sodbe (23. točka obrazložitve) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni pojasnila oznak CA in E v stolpcu "Role" v predloženih tabelah predvajanih glasbenih del, kljub temu, da je toženka ugovarjala, da jih tožnica glede imetništva pravic razlaga zmotno in v nasprotju s predloženimi licenčnimi pogodbami. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo na tožnici trditveno breme, da ustrezno pojasni vsebino tabel, ki jih je predložila kot dokaz, da je toženka predvajala dela, s katerimi kolektivno upravlja tožnica. Temu trditvenemu bremenu tožnica ni zadostila, zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo pomen navedenih oznak utemeljiti in zadostno obrazložiti sodišče prve stopnje.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravil o dokaznem bremenu. Stranke morajo predlagati dokaze, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so jih navajale v prid svojim zahtevkom in ugovorom (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker je toženka uveljavljala izjemo od obveznega kolektivnega upravljanja, je bilo v izhodišču na njej dokazno breme, da obstajajo elementi, ki to izjemo utemeljujejo. Vendar zgolj zato, ker je bilo na toženki dokazno breme, da je javno predvajala avtorska dela, s katerimi tožnica ne upravlja kolektivno, tožnica ni bila v celoti razbremenjena svojega dokaznega bremena. Golo dejstvo, da se je v trgovinah toženke predvajala glasba, namreč samo po sebi ne pomeni, da sme tožnica toženki zaračunavati avtorske honorarje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje tožnici naložilo dokazno breme glede izjeme od kolektivnega upravljanja. Sodišče prve stopnje je namreč v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bilo na tožnici dokazno breme za trditev, da toženka v svojih trgovinah predvaja glasbo iz repertoarja tožnice. Ker dokazno breme tekom pravde pogosto prehaja z ene stranke na drugo, odvisno od rezultatov dokazovanja ter dinamike zatrjevanja in oporekanja, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi pojasnilo, kdaj je dokazno breme prešlo na toženko. Tako je pravilno ugotovilo, da je potem, ko je tožnica navedla, katera neodrska glasbena dela iz njenega repertoarja naj bi toženka predvajala v svojih trgovinah, na toženko prešlo dokazno breme, da predvajana glasbena dela sodijo med tista, s katerimi individualno upravlja.

Glede imetništva materialnih avtorskih in sorodnih pravic na predvajanih delih

14.Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje brez dokazov in ustrezne argumentacije zgolj na podlagi enostranskih dopisov ugotovilo, da so avtorji na družbo A. prenesli vse materialne avtorske in sorodne pravice na tistih neodrskih glasbenih delih, ki jih je v trgovinah predvajala toženka.

15.Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da bi toženka prenos materialnih avtorskih in sorodnih pravic v skladu z 78. in 80. členom ZASP lahko dokazala le s predložitvijo pisnih pogodb, v kateri bi bili navedeni vrsta prenesenih pravic, konkretno avtorsko delo, na katerega se nanaša prenos, obseg (izključni ali neizključni), pogoji, trajanje in teritorij prenosa ter nadomestilo, če bi bilo dogovorjeno. V ZPP je namreč sprejeto načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi določala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu (kot to smiselno uveljavlja tožnica, ko navaja, da predloženi dopisi ne morejo biti dokaz o imetništvu pravic). Pritožnica sicer pravilno navaja, da 80. člen ZASP določa, da morajo biti pogodbe, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku njihovo vsebino dokazati zgolj z njihovo predložitvijo. Ker lahko stranke vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene enostranske listine primerno dokazno sredstvo. Njihova dokazna vrednost pa je odvisna od ostalih zbranih dokazov, še posebej od tega, s kakšnimi navedbami in dokazi jih izpodbija nasprotna stranka.

16.Neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o imetništvu pravic na predvajanih glasbenih delih oprlo zgolj na enostranske dopise družbe A. z dne 23. 5. 2019, 2. 7. 2019 in 24. 9. 2019. Ti sicer sami po sebi šibki dokazi so bili namreč ovrednoteni skupaj z drugimi, bolj kakovostnimi dokazi in z nespornimi dejstvi. Pritožnica povsem spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka predložila tudi licenčne pogodbe, ki potrjujejo, da so avtorji tistih glasbenih del, ki jih je toženka predvajala v trgovinah, na družbo A. prenesli prenesli izključno (brez vsebinskih, časovnih ali prostorskih omejitev) vse svoje materialne avtorske pravice in družbi A. tudi dovolili, da z njimi v celoti prosto razpolaga. Dokazna ocena je zato skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Dejanske ugotovitve, do katerih je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi predloženih dopisov in licenčnih pogodb, višje sodišče sprejema kot pravilne. Zgolj posplošen pritožbeni očitek, da gre za listine brez ustrezne pravne vrednosti, ki formalno in vsebinsko ne izkazujejo prenosa pravic in ne vsebujejo specifikacije predvajanih del, ne zadostuje. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje iz predloženih licenčnih pogodb tudi obširno povzelo, katere vrste materialnih avtorskih in sorodnih pravic so avtorji predvajanih glasbenih del prenesli na družbo A., kot tudi kakšna sta bila obseg in narava prenosa (23. točka obrazložitve). Zakaj naj ne bi bila takšna vsebina predloženih licenčnih pogodb zadostna, pritožnica ne pojasni, kot tudi ne navede nobenega razloga, zakaj naj bi jih sodišče prve stopnje ocenilo zmotno ali pomanjkljivo. Zato pritožnica tudi ne more uspeti s posplošenim očitkom, da predložene licenčne pogodbe dokazujejo le pooblastilo za licenciranje. Ta očitek neutemeljeno opira na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 1316/2023, saj spregleda že to, da je v navedeni zadevi sodišče odločitev o imetništvu pravic sprejelo na podlagi drugih dokaznih listin, kot v obravnavani zadevi. Nadalje pa tudi, da je sodišče ugotovilo, da tam tožena stranka ni predložila pogodb ali vsaj izjav avtorjev, da so na predvajanih glasbenih delih prenesli vse materialne avtorske pravice.

17.Pritožnica ne more uspeti niti z očitkom, da manjka dokaz o prenosu pravic na toženko, saj se ne sooči z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica obstoja in veljavnosti verige pogodbenih prenosov ni prerekala. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da "Tožnica ni prerekala verige pogodb, na katero se je tožena stranka sklicevala in po kateri je slednja trdila, da je pridobila materialne in sorodne pravice, […] Glede na to, da tožnica ni oporekala, da veriga pogodb ne obstaja, sodišče tudi ni pridobivalo navedene pogodbe." Ker se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, jih ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da je zmotno štelo, da so pravice prenesene na toženko iz razloga, ker ni izpodbijala verige pogodbenih prenosov.

18.Pritožničino sklicevanje na večje število sodb SEU (C-135/10, C-306/05, C-162/10 in C-245/10) in VSL (II Cp 1390/2012 in II Cp 1601/2018) ter določila mednarodnih pogodb (5. člen Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del in 8. člen Pogodbe svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici) in Direktive 2014/26/EU, ki obravnavajo obvezno kolektivno upravljanje in pristojnosti kolektivnih organizacij, ni odločilnega pomena za presojo, saj je bilo zavzeto stališče, da je v obravnavani zadevi podana izjema od obveznega kolektivnega upravljanja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19.Pritožnica ima prav, da ji je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritrdilo, da v skladu s 176. členom ZASP v Republiki Sloveniji varstvo avtorske pravice po določbah ZASP uživajo tudi tuji avtorji. To posledično pomeni, da tožnica, ki ima kot kolektivna organizacija za upravljanje z malimi avtorskimi pravicami na glasbenih delih zakonski monopol, varuje tudi pravice tujih avtorjev. Vendar pa sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da ni preverilo, ali tuji avtorji predvajanih glasbenih del izpolnjujejo pogoje za varstvo po mednarodnih pogodbah ali obstaja dejanska vzajemnost, kar bi potrdilo njeno pristojnost in upravičenje za pobiranje honorarjev. Takšna potrditev namreč glede na izkazano izjemo od obveznega kolektivnega upravljanja za presojo ni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbi

1.Upoštevajoč vse navedeno je sodišče na podlagi 10. člena ZKUASP pravilno ugotovilo, da je podana izjema od obveznega kolektivnega upravljanja in utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 17.668,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji naložilo, da toženki povrne potrebne stroške pravdnega postopka.

2.Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

3.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti potrebne stroške za sestavo odgovora na pritožbo, pavšal za materialne stroške in DDV, ki v skladu z določili Odvetniške tarife in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, skupaj znašajo 466,65 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (313. člen ZPP in 378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika).