Jedro

Vsebina obligacijskega razmerja so medsebojne pravice in obveznosti tega razmerja. Obligacijsko razmerje brez obveznosti in pravic, ki so njegova sestavina, že pojmovno ne more obstajati. Glede na to, da dolžnik te obveznosti zanika, ne drži njegova trditev, da s svojimi navedbami v ugovoru ni zanikal obligacijskega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je upniku povrniti stroške odgovora na pritožbo 774,20 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper predhodno odredbo, da se za zavarovanje upnikove terjatve v znesku 140.874,82 EUR s pripadki prepove organizaciji za plačilni promet, da dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplača iz njegovega računa denarni znesek, za katerega je odrejena predhodna odredba, in vpis predznambe zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah.

2. Upnik je v pritožbi zoper sklep uveljavljal pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrne.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril. Predlagal je, da višje sodišče pritožbo zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbena navedba, da dolžnik ni dobil popolnega predloga za izdajo predhodne odredbe. Iz odredbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dolžniku poslan predlog za izdajo predhodne odredbe s prilogami (l. št. 122), ki ga je dolžnikov pooblaščenec prejel 17. 06. 2011. Primerjava s kopijo predloga za izdajo predhodne odredbe, ki jo je dolžnik priložil ugovoru (priloga B 42) pokaže, da je dolžnik prejel prav tak predlog, kot ga je na sodišče vložil upnik, in na podlagi katerega je sodišče prve stopnje izdalo predlagano predhodno odredbo.

6. V tem primeru se je spor začel s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115688/2010 z dne 01. 10. 2010, s katerim je sodišče glede na obrazložen ugovor dolžnika razveljavilo svoj sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je dovolilo izvršbo. Hkrati je odločilo, da bo o veljavnosti dajatvenega sklepa o izvršbi, s katerim je bilo dolžniku naloženo, da mora plačati upniku znesek 140.874,82 EUR s pripadki, odločeno v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. Sklep o izvršbi v nerazveljavljenem dajatvenem delu predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izpolnjen pogoj iz 1. odst. 257. člena ZIZ.

7. Dolžnik v pritožbi navaja, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikal obstoja obligacijskega razmerja z upnikom, temveč le obstoj posameznih zapadlih terjatev iz obligacijskega razmerja.

8. Po oceni višjega sodišča dejstvo, da je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikal odprte obveznosti do upnika in navedel, da mu ni znana podlaga, na kateri je upnik vložil predlog za izvršbo ter da mu zato, ker zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, ni potrebno predložiti dokazov za svoje trditve v ugovoru, zadostuje za to, da sodišče na podlagi takšnih trditev šteje, da je podana nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. točka 1. odstavka 258. člena ZIZ v z vezi z 1. odst. 257. členom ZIZ). Vsebina obligacijskega razmerja so medsebojne pravice in obveznosti tega razmerja. Obligacijsko razmerje brez obveznosti in pravic, ki so njegova sestavina, že pojmovno ne more obstajati. Glede na to, da dolžnik te obveznosti zanika, ne drži njegova trditev, da s svojimi navedbami v ugovoru ni zanikal obligacijskega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik predložil listine, iz katerih izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja in sicer gradbeno pogodbo z dne 28. 08. 2007, pogodbo o prenosu pogodbe z dne 23. 10. 2007, dopis tožeče stranke toženi, skupaj z zapisnikom o končnem obračunu z dne 18. 10. 2010, dodatke k pogodbi za izvedbo gradbenih del na objektu N., podpisane 28. 02. 2007 in začasne situacije. Višje sodišče zato soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podan tudi drugi pogoj iz 1. odst. 257. člena ZIZ, in sicer da je izkazana domneva nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve otežena oziroma onemogočena (1. točka 1.odst. 258. člena ZIZ).

10. Pritožba opozarja na protiustavnost 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ v povezavi z določilom 4. člena tega zakona, ker naj bi ta člen posegal v 155. člen Ustave RS v zvezi s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov. Upnik je predlog za izdajo začasne odredbe vložil 01. 06. 2011, ko je že veljala novela ZIZ-I, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru ugovor dolžnika v zvezi z retroaktivno veljavnostjo zakona ni utemeljen: v tem primeru se je postopek zavarovanja s predhodno odredbo začel in se bo tudi končal po določbah ZIZ-I. 11. Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal dolžnik niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče je upniku priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo na podlagi specificiranega stroškovnika in ob upoštevanju odvetniške tarife. Dolžnik je upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3468 (625,20 EUR) in do povrnitve poštnih stroškov po tar. št. 6002 (20 EUR) ter 20 % DDV (129,04 EUR), skupaj 774.20 EUR.