Jedro

Pravilna je odločitev toženke, ki je zavrgla tožnikovo vlogo, s katero je predlagal odpis glob iz naslova prekrškov ter dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za odpis davčnih obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost (1. točka izreka). Odločila je tudi, da tožnik sam trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. FURS v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je tožnik dne 10. 1. 2019 podal vlogo, s katero je zaprosil za odpis vseh njegovih neporavnanih obveznosti iz naslova glob, zapadlih do dne 31. 12. 2018. Navajal je, da mu njegov trenutni ekonomski položaj ne omogoča plačila. Njegova socialna ogroženost je bila ugotovljena z odločbo pristojnega Centra za socialno delo Izola, ki mu trenutno tudi plačuje prispevke za obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje. Je brez zaposlitve, živi sam in je brez dohodkov. Dne 15. 1. 2019 je FURS prejela še tožnikovo vlogo, ki ji jo odstopil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ). V tej vlogi je tožnik zaprosil za odpis davčnih obveznosti iz naslova prispevkov in ostalih obveznosti za pokojninsko zavarovanje.

3. FURS ugotavlja, da na dan 17. 1. 2019 znaša tožnikova davčna obveznost skupaj 20.033,88 EUR, in sicer od tega stroške davčne izvršbe v višini 240,00 EUR, globe za prekrške v višini 1.690,00 EUR, prispevke za starševsko varstvo v višini 70,96 EUR, prispevke za zdravstveno zavarovanje v višini 4.789,12 EUR, prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 8.669,97 EUR in druge prostovoljne prispevke za socialno varnost v višini 4.573,83 EUR. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis, odlog plačila ali plačilo davka v obrokih na podlagi 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ta določba pa se na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 ne uporablja za plačilo davčnih obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost; na podlagi drugega odstavka tega člena pa se tudi ne uporablja za odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške. FURS je zato tožnikovo vlogo za odpis davčnega dolga iz vseh navedenih naslovov na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla.

4. Odločitvi prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika pritrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločbe se v celoti pridružuje utemeljitvi prvostopenjskega organa. Pojasnjuje, da 101. člen ZDavP-2 sicer omogoča odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, vendar pa ne glede na tožnikovo finančno situacijo dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz naslova drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost kot tudi iz naslova glob ni mogoče odpisati. V skladu s prvim in drugim odstavkom 110. člena ZDavP-2 namreč določbe 101. člena tega zakona ni mogoče uporabiti za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti, kot tudi ne za obveznosti in naslova plačila glob. Na odločitev o tožnikovi vlogi zato ne vplivajo njegove navedbe, da mu ZPIZ za neodplačano obdobje ne zagotavlja zavarovanja in da se to obdobje tudi ne upošteva pri njegovi pokojninski dobi, prav tako tudi ne navedbe glede enostranskega odstopa od pogodbe ter sklicevanje na odločbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s tem. Plačevanje prispevkov je namreč obvezno od vključitve v zavarovanje do odjave iz zavarovalnega sistema. Prav tako ZDavP-2 nima določb, ki bi dopuščale odpis ali delni odpis prekrškovnih terjatev.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi. Tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Z odločitvijo se ne strinja, saj je nezakonita in v nasprotju z obstoječo sodno prakso, dejansko stanje v zadevi pa ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in zato tudi ni bila sprejeta pravilna odločitev. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi razloge za zavrženje vloge za odpis obveznosti iz naslova prostovoljnih prispevkov za pokojninsko zavarovanje in drugih prispevkov za socialno varnost navedla le pavšalno. Trenutni finančni položaj mu namreč ne omogoča plačila dolgovanih zneskov brez škode za njegovo preživljanje, saj je brez zaposlitve, brez dohodkov, prihrankov in premoženja, ki mu je bilo zarubljeno v več izvršilnih postopkih. Poleg tega je težko zaposljiva oseba, saj je bil na prestajanju kazni zapora. Vse to so utemeljeni razlogi, ki opravičujejo odpis njegovih obveznosti.

6. Trditev tožene stranke, da odpis drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost ni mogoča, ne drži. Že sam naziv, da gre za prispevke, ki so prostovoljni, kaže na to, da jih zavezanec plačuje le prostovoljno. Neplačani prostovoljni prispevki se tudi ne upoštevajo pri nudenju socialne varnosti in tudi ni dvoma, da tožniku v času, ko teh prispevkov ni plačeval, socialna varnost ni bila nudena in s tem tudi niso nastali stroški iz tega naslova. Davčni organ hoče torej od njega izterjati plačilo za storitev, ki mu ni bila nudena, kar je protiustavno in protizakonito, če že ni kaznivo dejanje. Te prispevke je zato treba odpisati, oziroma organu, ki je dal zahtevek za plačilo teh prispevkov, naročiti, da zahtevek prekliče. Enako to velja za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj mu je bilo to prekinjeno. Tožena stranka od njega zahteva tudi plačilo prostovoljnih prispevkov za čas prestajanja zaporne kazni, četudi so mu bili takrat ti prispevki plačevani iz drugega naslova. Gre za glavnino njegovega dolga in kolikor se ta odpiše, postane smiseln tudi odpis preostalega dolga. Tudi za globe za prekrške je dovoljen odpis dolga in v tem delu tožena stranka podaja napačno razlago. Tožnik še navaja, da v času, na katerega se nanaša njegova vloga za odpis dolga, ni imel zdravstvenega kritja niti pokojninskega zavarovanja, saj mu je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) prekinil zdravstveno zavarovanje, ZPIZ pa pokojninsko zavarovanje. Zato je treba dolg iz teh dveh naslovov odpisati in izdane račune stornirati ter izdati dobropis za zaračunano, vendar pa neizvršeno storitev. Storitve, ki ni bila opravljena, zakonsko in ustavno nihče ne sme zaračunavati, terjatev pa tudi sicer ne izhaja iz davkov, pač pa iz prostovoljnega zavarovanja.

7. Tožnik se sklicuje na določbo 101. člena ZDavP-2, na podlagi katere je mogoče dovoliti odpis davka, če bi se s plačilom obveznosti ogrozilo preživljanje zavezanca. Njegov trenutni položaj mu ne omogoča, da bi prispevke lahko plačal. Po določbi Centra za socialno delo A. je bila ugotovljena njegova socialna ogroženost in izdana ustrezna odločba, po kateri mu ta center plačuje prispevke za obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje. Je brez zaposlitve, živi sam in je brez dohodkov. ZPIZ mu za neplačano obdobje ne zagotavlja invalidskega in pokojninskega zavarovanja, saj se mu to obdobje ne všteva v pokojninsko dobo. Sklicuje se na 14. člen Ustave RS ter navaja, da če je ZZZS odstopil od pogodbe, tudi nima pravice terjati plačila po neizvršeni pogodbi. Za odpis obveznosti pa zaproša tudi v skladu z 86. členom OZ, ki pravi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična. Sklicuje se tudi na 37. člen OZ ter skladno s 779. členom tega zakonika uveljavlja pravico do neplačila zaradi neizpolnjene pogodbe ter skladno s tem od pogodbe odstopa tudi sam. Nobeden pravni akt tudi ne določa pravice do plačila za neopravljene storitve. ZZZS mu po tem, ko ni mogel več plačevati prispevkov, ni zagotavljal zdravstvene oskrbe, saj je bila njegova zdravstvena kartica blokirana in zato nima pravice terjati plačila po neizvršeni pogodbi. Sklicuje se še na določbo 105. do 107. člena ZDavP-2, ki ureja odpis prispevkov po uradni dolžnosti.

8. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2019 tožbo dopolnil. Navaja, da je v zadevi treba upoštevati 10. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je razveljavil prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Ta je določal, da lahko zavod določi merila in pogoje, pod katerimi lahko zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek zmanjša ali odpiše. 203. člen ZUJF je nadalje določil, da preneha veljati Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ti dve določbi ZUJF sta neustavni, predvsem zato, ker je Republika Slovenija demokratična, pravna in socialna država. V nadaljevanju citira določbo 50., 51. in 52. člena Ustave RS ter pojasnjuje, da je sistem zagotavljanja socialne varnosti posameznikov preko plačevanja prispevkov odraz socialne funkcije države. Nevzdržno je zato stališče, da naj bi bile njegove navedbe, da mu država v času, ko ni imel poravnanih prispevkov, ni nudila nobenih storitev, neupoštevne. 10. in 203. člen ZUJF sta neustavna tudi z vidika diskriminacije na podlagi gmotnega položaja, sklicuje pa se še na določbo 14., 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišču zato tožnik predlaga, naj prekine postopek ter prične postopek pred Ustavnim sodiščem RS glede opisanih določb ZUJF.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, v odgovoru na tožbo in njeno dopolnitev pa navedla, da prereka vse tožnikove tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da v tem zakonu ni podlage za odločanje o odpisu teh prispevkov, pač pa jo je treba iskati v področnih predpisih, to je v ZZVZZ in ZPIZ-2. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis prispevkov od 31. 5. 2012 (ZZVZZ v zvezi z ZUJF), oziroma od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) dalje ni več. Zato je tožena stranka vlogo tožnika v delu, ki se nanaša na odpis teh prispevkov, utemeljeno zavrgla, odločitev pa je skladna tudi z ustaljeno upravno sodno prakso.1 Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da na odločitev ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je šlo v njegovem primeru za prostovoljno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in da storitev ni mogel koristiti, ker jih ni plačal. S tem, ko je tožnik sklenil zavarovanje, je pristal tudi na pravila takega zavarovanja in zato njegovo sklicevanje na splošne določbe OZ glede prenehanja pogodb ni relevantno. Prostovoljna je bila namreč le tožnikova odločitev glede sklenitve zavarovanja, ne pa tudi odločitev ali bo po sklenitvi zavarovanja dogovorjene prispevke poravnaval ali ne. Tožnik je sicer navajal, da naj bi bili določbi 10. in 203. člena ZUJF neustavni, vendar pa tega, razen da povzema vsebino nekaterih določb Ustave RS (1, 2., 14., 22., 25., 50., 51. in 52. člen) ter ponavlja svoje trditve glede sklenitve zavarovanja in njegovega prenehanja, ne utemeljuje, sodišče pa se do neargumentiranih trditev ni dolžno opredeljevati.

12. Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, ki je zavrgla tožnikovo vlogo, s katero je predlagal odpis glob iz naslova prekrškov. ZDavP-2 namreč v drugem odstavku 110. člena izrecno določa, da 101., 102. in 103. člen tega zakona se ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače. V primeru glob, izrečenih za prekrške, namreč davčni organ vodi le izvršbo, ne vodi pa knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti, niti teh obveznosti ne odmerja, pač pa po določbah Zakona o prekrških (ZP-1) sankcije zaradi prekrškov izrekajo, odmerjajo in o tem vodijo evidence prekrškovni organi, oziroma sodišča, kolikor obravnavajo prekrške v sodnem postopku. Sodišče zato ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da davčni organ skladno s prej navedeno določbo drugega odstavka 110. člena ZDavP-2 ne more odpisati tožniku izrečenih glob2, pač pa lahko o tem odločajo le tisti organi oziroma sodišča, ki so globo izrekli.

13. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dejstvih, ki so bila na podlagi ustrezno presojenih dokazov pravilno ugotovljena že v upravnem postopku, tožena stranka pa v tem upravnem sporu ni navajala novih dejstev oziroma novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev. Dejansko stanje zadeve, ki je za odločitev relevantna, to je, da tožnik obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost ni poravnal, da je brez zaposlitve in da je brez dohodkov, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), sporna pa je pravilna uporaba materialnega prava, konkretno določb ZDavP-2, ki urejajo odpis, delni odpis ali obročno plačilo neporavnanih davčnih obveznosti, oziroma izjem glede te možnosti, ki so določene v 110. členu tega zakona, do česar pa se je sodišče v podobni zadevi kot je obravnavana (šlo je za spor med istima strankama ter za podobno dejansko iz pravno podlago - zadeva št. III U 1/2017) že opredelilo. Prav tako se je do podobnih vprašanj sodišče opredelilo tudi v drugih tovrstnih zadevah, na katere se v predhodnih točkah te obrazložitve tudi sklicuje. Sodišče zato presoja, da za učinkovito sodno varstvo v zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.

1 Primeroma, sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1310/2015, I U 1783/2015, I U 1833/2015, I U 464/2016, I U 57/2017, III U 1/2017, in druge. 2 Enako v sodbi Upravnega sodišča RS, št. IV U 125/2015.