Jedro

VoIP storitve (prenos glasu preko internetnega protokola) je šteti med tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje, in ne med javne telekomunikacijske storitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001, s katero je ta ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper dopis Uprave RS za telekomunikacije z dne 16.3.2001, v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ta dopis odpravila in zavrnila vlogo družbe G. d.o.o., za priglasitev opravljanja tržnih telekomunikacijskih storitev dvosmernega prenosa v IP protokolu (VoIP storitve), v 2. točki izreka pa pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila. Po mnenju tožene stranke so storitve prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola tržne telekomunikacijske storitve podatkovnih telekomunikacij ali storitve globalnih širokopasovnih in multimedijskih telekomunikacij in je zato za opravljanje teh storitev treba v skladu s 16. členom Zakona o telekomunikacijah (ZTel; Uradni list RS, št. 35/97) pridobiti dovoljenje za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev. Prvostopenjski organ, ki je menil, da se navedene storitve lahko opravljajo na osnovi priglasitve, je napravil napačni sklep o naravi storitev prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola in tako napačno uporabil 15. člen ZTel namesto 16. člena tega zakona. Glede na to, da je Uprava RS za telekomunikacije vlagatelju izdala dovoljenje za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev, iz katerega izhaja, da mu je dovoljeno opravljati storitve globalne širokopasovne in multimedijske telekomunikacijske zveze, lahko G. d.o.o., na podlagi tega dovoljenja opravlja tudi storitve prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je v obravnavani zadevi spor o tem, ali je VoIP storitve, za opravljanje katerih je družba G., d.o.o., na prvostopni organ vložila vlogo za priglasitev po določbah 2. odstavka 15. člena ZTel, šteti med tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje (stališče tožene stranke), ali gre za javno telekomunikacijsko storitev govorne telefonije, ki se opravlja kot obvezna gospodarska služba in za katero je treba pridobiti koncesijo (stališče tožeče stranke). Glede na naravo in namen javnih telekomunikacijskih storitev (ki je v tem, da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur), ob upoštevanju narave predmetnih VoIP storitev (prenos glasu preko internetnega protokola) ter glede na določbe ZTel, po presoji sodišča VoIP storitve niso javne komunikacijske storitve (4. člen ZTel), pač pa tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje (16. člen ZTel). Pri tem sledi razlogom, ki jih je za takšno odločitev navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor kršitve pravil postopka. Izrek izpodbijane odločbe ni sam s seboj v nasprotju, niti v nasprotju z obrazložitvijo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo razloge izpodbijane odločbe tožene stranke. Ponovi tožbene navedbe, da pri VoIP protokolu ne gre za kakršnokoli multimedijsko storitev (kombinacijo), kot je to vsebovano v 2. členu Pravilnika o pogojih za izdajo dovoljenj za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev (Uradni list RS, št. 75/98; Pravilnik), ampak izključno za prenos govora. Če je tožena stranka sledila Pravilniku in ga razlagala v nasprotju z zakonom, bi moralo sodišče takšno nezakonitost odpraviti in upoštevati določbo 125. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je kršilo materialni zakon (4. člen ZTel) in določbo 125. člena Ustave RS ter pravila postopka, ker ni odpravilo neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega upravnega akta ter med samim izrekom. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči tako, da 2. točko izreka odločbe tožene stranke odpravi in pritožbi zoper odločbo v obliki dopisa upravnega organa prve stopnje ugodi in sprejme razloge, navedene v obrazložitvi tožbe oziroma v tej pritožbi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno. ZTel, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v določbah 15. člena določa, da se tržne telekomunikacijske storitve lahko opravljajo na podlagi predhodne priglasitve, na podlagi dovoljenja ali na podlagi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra. Če ni z določbami tega zakona drugače določeno, se telekomunikacijske storitve lahko opravljajo na podlagi priglasitve na Upravo RS za telekomunikacije, ki lahko v 15-ih dneh po prejemu z odločbo zavrne priglasitev z ugotovitvijo, da take telekomunikacijske storitve ni mogoče opravljati na podlagi priglasitve. Po določbah 1. odstavka 16. člena ZTel se na podlagi dovoljenj lahko opravljajo telekomunikacijske storitve podatkovnih telekomunikacij, dajanj telekomunikacijskih vodov v zakup, kabelskih komunikacijskih oziroma distribucijskih sistemov, javnih telefonskih govorilnic, satelitskih zvez VSAT ter globalnih širokopasovnih in multimedijskih telekomunikacijskih zvez.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 4. in 16. člena ZTel, saj se predmetne VoIP storitve štejejo med tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje in ne med javne telekomunikacijske storitve, kot zatrjuje tožeča stranka. ZTel namreč določno navaja, katere storitve se štejejo za javne telekomunikacijske storitve. To pa so po določbah 4. člena ZTel le storitve govorne telefonije, teleksa ter prenosa in oddajanja programov RTV Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji in se zagotavljajo kot obvezna gospodarska služba. V obravnavanem primeru pa ne gre za nobeno od navedenih storitev. Ker pa je bilo družbi G. d.o.o., na podlagi 16. člena ZTel izdano tudi dovoljenje za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke, da lahko vlagatelj opravlja tudi storitve prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola na podlagi navedenega dovoljenja. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno. Enako stališče je vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi I Up 1026/2003. Po presoji revizijskega sodišča pa tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka v pritožbi predlagala. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni pojasnila, o čem naj bi izpovedovali stranki, katerih zaslišanje je predlagala v tožbi. Glede predlaganih dokazov v pripravljalni vlogi z dne 29.11.2002 pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da jih ni upoštevalo, saj se nanašajo na medomrežno povezovanje, ki ni predmet presoje v tem postopku.

V zvezi z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na kršitve postopka, ki naj bi jih storil upravni organ, revizijsko sodišče pripominja, da se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Morebitne napake, storjene v postopku pred drugo ali prvostopenjskim upravnim organom torej niso neposredno predmet preizkusa. Za razliko od razlogov, zaradi katerih se sme v upravnem sporu izpodbijati sodbe prvostopnega sodišča s pritožbo, kjer je v 2. točki 1. odstavka 75. člena ZUS-1 določeno, da med drugim tudi zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, med razlogi izpodbijanja prvostopne sodbe z revizijo ta razlog ni naveden. Torej takih ugovorov v reviziji ni mogoče uspešno uveljavljati.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.