Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni pasivno legitimiran glede motilnih ravnanj s postavitvijo osebnih vozil, je zaradi preozke interpretacije aktivnega izvršitelja motilnega ravnanja materialno pravno napačen. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se glasi: „1. Toženec S. K., ..., je neutemeljeno motil tožnika J. S., ..., pri izvrševanju posesti pravice poti, ki poteka od javne poti parc. št. 645, k. o. ..., in nato ob vzhodni strani kamnitega opornega zidu, ki se nahaja vzhodno od stanovanjske hiše toženca, do parc. št. 639/3, ki je v lasti tožnika, tako kot izhaja iz fotografij, v prilogi označenih z A8 in A9, ki so sestavni del tožbenega zahtevka, s tem, da je postavil na traso poti osebni avto C., reg. št. 000, kar je tožnik ugotovil 12. 4. 2017, ter da je kasneje na isto traso poti, vendar nekoliko na drugem mestu, postavil osebni avto M., kar je tožnik ugotovil 26. 8. 2017, tako da je bila pot neprevozna.

2. Toženec je dolžan prenehati z motenjem posesti tožnika na poti, tako da odstrani katerakoli vozila in s tem omogoči nemoteno uporabo poti tožniku, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožencu se prepoveduje v bodoče s takimi in podobni ravnanji motiti tožnika pri izvrševanju posesti poti.

4. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.389,07 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu (glede motilnega dejanja s postavitvijo otroškega trampolina in nasutja gramoza) se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožniku v roku 8 dni povrniti 355,56 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške nastale z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej motenjski pravdi uvodoma opisuje toženčeva motilna ravnanja, ki jih je storil s tem, da je na pot, ki poteka od javne poti parc. št. 645, k. o. ..., ob vzhodni stranki kamnitega opornega zidu, ki se nahaja vzhodno od stanovanjske hiše toženca, do parcele št. 639/3, v lasti tožnika, postavil osebni avtomobil C., osebni avtomobil M., otroški trampolin ter nasul gramoz. Zahteva prenehanje in prepoved takih in podobnih motilnih ravnanj. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožniku naložilo, da je dolžan tožencu povrniti 1.164,58 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opisuje predhodne odnose med strankama glede uporabe sporne poti do tožnikove gozdne parcele in poudarja, da se je 12. 4. 2017 prvič zgodilo, da toženec avtomobila, parkiranega na poti, ni hotel umakniti in je umik kategorično zavrnil, češ da gre za njegovo zemljišče. Ob tem tudi ni pojasnil, da avto ni njegov. Nesmiselno je pojasnilo toženca, da na sporni poti parkira njegov sin zaradi lažje vožnje, saj ima stanovanjska hiša na južni strani dvorišče, na katerem lahko brez kakršnegakoli oviranja parkirajo tri vozila. Namen parkiranja avtomobila toženca ali njegovega sina (verjetno na željo toženca) je zgolj v preprečevanju nemotene rabe služnostne poti, kar bi sodišče lahko ugotovilo z ogledom na kraju samem. Zaključek, da toženec ni pasivno legitimiran glede dejanja s parkiranjem avtomobila C., je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sin toženca je namreč izjavil, da se je za parkiranje dogovoril z očetom in mamo, torej avtomobil ni bil tam po njegovi volji, temveč po volji toženca. Napačen je tudi zaključek glede parkiranega avtomobila M., saj že iz samih navedb tožnika izhaja, da so iz avtomobila trije moški nosili cementne vreče k hiši toženca. Gre za avto, ki je last toženca, slednji tudi ni zatrjeval, da avtomobila na pot ne bi parkiral sam. Sodišče ni opravilo zaslišanja s strani tožnika predlagane priče F. M., ki je bil navzoč ob motilnem dogodku 12. 4. 2017, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Posestno varstvo varuje dejansko oblast nad stvarjo, zato mora sodišče upoštevati le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, neodvisno od obstoja pravne podlage za posest in od dobrovernosti posestnika. Motenje (so)posesti je vsako dejanje, s katerim nastane novo, spremenjeno posestno stanje, ko je dosedanjemu dejanskemu (so)posestniku prenehala dejanska oblast nad stvarjo ali je postala v določenem delu omejena (24. v zvezi s 33. členom SPZ in 426. členom ZPP).

6. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v svojem sklepu I Cp 229/2018 s 30. 5. 2018, SPZ ne pozna več pojma posesti stvarne služnosti, vendar se s tem varstvo posestnega položaja imetnika takšne pravice oziroma uporabnika poti vsebinsko ni spremenilo. Toženčeve trditve glede motenja posesti na parceli, kjer poteka v naravi vidna sporna pot, so zadostne, prav tako tudi pravna posledica, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja (opustitev nadaljnjih tovrstnih motilnih posegov ter prepoved bodočega motenja). Pravilno postavljen zahtevek bi sicer moral vsebovati le dajatveni del (torej zahtevo na opustitev posegov in prepoved nadaljnjega motenja), vendar sodna praksa še vedno dopušča tudi ugotovitveni del, kadar je ta neločljivo povezan s preostalim delom tožbenega zahtevka.1 Za tak primer gre tudi v tej zadevi, kjer je tožnik v ugotovitvenem delu podrobno opisal prostor, kjer je do motenja posesti prišlo, tega pa ni povzel v nadaljnjem opustitvenem in prepovednem delu. Zato bi v primeru zavrženja prve točke tožbe preostali izrek postal neizvršljiv, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo in izhajalo iz tožbenega zahtevka (čeprav napačno in nerodno oblikovanega) kot celote.

7. Med pravdnima strankama v postopku ni bilo sporno, da so tožnik in člani njegove družine nekajkrat letno redno uporabljali pot, opisano v 1. točki tožbenega zahtevka, za dostop z javne poti do njihovih gozdnih parcel, prav tako je dokazni postopek potrdil, da sta bila na poti 12. 4. 2017 in 26. 8. 2017 nastavljena osebna avtomobila, zaradi katerih je bila ta neprevozna. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je glede motilnih ravnanj z nastavitvijo vozil pritrdilo toženčevemu ugovoru pasivne legitimacije, glede nadalje očitanih motilnih ravnanj s postavitvijo trampolina ter nasutjem gramoza pa, ker tožnik ni izkazal pravočasnosti tožbe.

8. Glede motilnih ravnanj z nastavitvijo trampolina in nasutjem gramoza pritožnik odločitve sodišča prve stopnje konkretizirano ne graja, pritožbeno sodišče pa pri odločitvi v tem delu tudi ni zaznalo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je glede omenjenih dejanj pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni pasivno legitimiran glede motilnih ravnanj s postavitvijo osebnih vozil, je zaradi preozke interpretacije aktivnega izvršitelja motilnega ravnanja materialno pravno napačen. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi.2 Iz okoliščin konkretnega primera, ki jih je z zaslišanjem strank in prič ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je toženčev sin vozilo C. parkiral na sporni poti po dogovoru s tožencem, ki tudi v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da gre za nenapisano prakso družine, saj ji je tako olajšano parkiranje na samem dvorišču. Nedvomno je torej toženec sinovo parkiranje, s katerim je ta oviral vožnjo tožnika, odobril, po pozivu na ureditev razmer (dopis, priloga A5 spisa) pa hkrati ni poskrbel za vzpostavitev prostega prehoda. Od oviranja voženj tožnika s sinovim osebnim vozilom se ni ogradil in je z odklonitvijo restitucije neposredno posegel v tožnikovo posest. Vse povedano velja tudi za motilno dejanje 26. 8. 2017, ko je na poti stal avtomobil toženca, sinovi pa so iz njega nosili cementne vreče in vozila niso hoteli umakniti. Parkiranje na sporni poti je bilo glede na družinsko prakso nedvomno odobreno s strani toženca, v njegovo (ali družinsko) korist je bila opravljena tudi dobava materiala. Glede na obrazloženo je zmoten materialnopravni zaključek, da toženec ni pasivno legitimiran za očitana motilna ravnanja, zato je pritožbeno sodišče, ob ugotovljenih ostalih predpostavkah glede motenja posesti (pravočasnost tožbe, obstoj tožnikove posesti in motilna ravnanja), izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje temelji na določilu tretjega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožnik v pravdi ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi obravnavanja slednjega pa niso nastali posebni stroški, mu je toženec dolžan povrniti vse za to pravdo potrebne pravdne stroške. Te je sodišče odmerilo po priloženem stroškovniku, upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah. Tožniku je skupaj priznalo 2242 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.029,00 EUR, priznalo pa mu je tudi sodni taksi za tožbo in pritožbo v skupnem znesku 360,00 EUR. Skupaj odmerjeni stroški tožnika3 znašajo 1.389,07 EUR in jih je toženec tožniku dolžan povrniti v roku 8 dni.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato mu je toženec dolžan povrniti njegove pritožbene stroške, in sicer stroške za sestavo pritožbe v višini 375 odvetniških točk, materialne stroške v višini 7,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,81 EUR, ter stroške takse za pritožbo v višini 180,00 EUR. Skupaj odmerjeni pritožbeni stroški tožnika znašajo 355,56 EUR in jih je toženec dolžan povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Glede na neuspeh v pritožbenem postopku toženec sam krije svoje stroške odgovora za pritožbo.

12. Zakon o pravdnem postopku ne predvideva, da bi stranka na odgovor na pritožbo podala ponoven odgovor, zato pritožbeno sodišče odgovora tožnika na odgovor na pritožbo toženca ni upoštevalo in ga tudi stroškovno ni ovrednotilo.

1 Primerjaj odločbo VSL I Cp 1886/2015. 2 Primerjaj odločbe VSL II Cp 2536/2016, VSL I Cp 3420/2009, VSL II Cp 810/2018. 3 Odmera je razvidna na list. št. 60 a spisa.