Jedro

Ni mogoče šteti, da je dana možnost zagovora v zvezi z očitanimi kršitvami v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR v zvezi z 1. odstavkom 177. člena ZDR, če je bil z delavcem opravljen le neformalen razgovor ob kontroli pravilnosti dela. Prav tako navedenih okoliščin ni mogoče šteti kot takih, zaradi katerih bi bilo od delodajalaca neupravičeno pričakoviti, da delavcu omogoči zagovor, zato je podana izredna odpoved PZ nezakonita.

Če delavec delodajalcu ne povne škode, ki mu jo je na delu ali v zvezi z delom povzročil naklepno ali iz hude malomarnosti, mora delodajalec povrnitev škode zahtevati v sodnem postopku. Zato delavec nima pravnega interesa za izpodbijanje izredne odpovedi PZ v delu, v katerm mu je naložena povrnitev škode in je potrebno tožbo v tem delu zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v 1. odstavku izreka sodbe glede ugotovitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v 4. točki izreka nezakonita in se tožba v tem delu (glede plačila odškodnine v znesku

181.779,00 SIT) zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka, št. 1708/30 z dne 18.9.2003, nezakonita. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko zaradi nezakonite izredne odpovedi ni delala, do ponovnega nastopa dela obračunati in izplačati vsa nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini

271.040,00 SIT, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajala je, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je le-ta iz računalniške evidence izbrisala 10 kupcev mesečnih vozovnic in iz tega naslova položila na blagajno za 314.964,00 SIT premalo gotovine, kar predstavlja hujše kršitve pogodbenih obveznosti in kar ima obenem znake kaznivih dejanj.

Tožena stranka je hkrati odločila tudi o odškodninski odgovornosti tožnice in ji naložila povračilo škode v znesku

181.779,00 SIT v roku 30 dni (4. točka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Po določilih 2. odst. 83. člena Zakona o delovnih razmerjih mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno (torej ne dobesedno!) upoštevaje tudi 2. odst. 177. člena tega zakona razen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz.

če delavec to izrecno odkloni. Ko je to tožena stranka dne

15.9.2003 ugotovila izbris desetih dijakov in manjko 314.946,00 SIT, je tožnico o tem še istega dne seznanila B. M.. Tožnica je ob seznanitvi z opisanimi dejstvi izjavila, da je dijake iz obeh programov izbrisala ona, s tipko "delete". Naslednjega dne je bila izvedena natančna kontrola vsega tožničinega poslovanja, vendar le-ta dejanskega stanja, zaradi katerega je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni v ničemer spremenila, razen da je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 16.9.2003 položila na blagajno večji znesek denarja, kar pa je vplivalo le na višino odškodnine, ne pa na samo odpoved in ne na vsebino samih kršitev. Naslednjega dne, to je dne 16.9.2003, je vodja kadrovske službe A. M. opravila s tožnico ponovni uradni razgovor, seznanila jo je z vsemi ugotovitvami in sicer o manjku ter o tem, da je bilo iz seznama v računalniku izbrisanih 10 dijakov. Tožnica je lahko sodelovala pri kontroli in je lahko spremljala, kar se je zapisovalo v zvezek, s tem se je tožnica strinjala. Izmišljena je njena trditev, da je podpisala ugotovitve pod prisilo, misleč pri tem, da podpisuje s tem zgolj prisotnost. Tožnici je bila z navedenim omogočena obramba pred izredno odpovedjo, saj ji je bil omogočen tudi zagovor, le da postopek ni potekal formalno. Tožnica bi lahko tudi pravočasno izrazila željo po sodelovanju sindikata. Priča B. M. je tudi povedala, da naj bi do dne 9.9.2003, ko je tožnica šla na bolniški dopust, subvencioniranje dijaške vozovnice dejansko kasirala izključno le tožnica. Izpovedala je tudi, da je tožnico nadomeščala le 4 dni, od 8. ali 9. septembra dalje. Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 9.9.2003 do vključno 12.9.2003. Ne nazadnje je zoper tožnico pri Okrožnem državnem tožilstvu vložena tudi kazenska ovadba zaradi dveh kaznivih dejanj. Četudi bi tožena stranka v resnici formalno kršila postopek, ker ni striktno spoštovala zakonodaje in tožnici ni omogočila zagovora, ne gre za takšne kršitve, ki bi lahko vplivale na končno odločitev delodajalca.

Izpodbijana sodba je nepravilna tudi iz razloga, ker je sodišče odločilo, da je izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

18.9.2003 nezakonita v celoti, torej tudi v 4. točki, ki se nanaša izključno na odškodninsko odgovornost tožnice. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ni zagrešilo in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa napačno uporabilo materialno pravo v delu glede odločitve o odškodninski odgovornosti tožnice za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršila zakonsko predpisan postopek, zaradi česar je odločilo, da je podana odpoved nezakonita. Tožena stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve in določila časa in kraja zagovora, pač pa je šlo za ustno obdolžitev, ko je kontrola dela tožnice še potekala. Pisne ugotovitve ob kontroli dne

16.9.2003, ki sta jih zabeležili N. G. in M. P., je podpisala tudi tožnica, ki po izjavah prič ni imela pripomb, nasprotno pa je tožnica izpovedala, da jo za pripombe niso vprašali, da sproti ni spremljala zapisovanja, le na koncu je preletela zapis in podpisala, saj je šlo za prisilo, ki jo je razumela "podpiši in bejži". Po zaključku popisa oz. kontrole dela tožnice dne

16.9.2003 je bila podala le izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica ni bila seznanjena z vsemi očitki na strani delodajalca, kar pomeni, da ji ni bila omogočena obramba v postopku pred odpovedjo. Tožničina prisotnost ob kontroli dela 15.9.2003 in njen razgovor z vodjo kadrovske službe dne 16.9.2003 nista okoliščini, zaradi katere bi bilo neupravičeno pričakovati, da se ji ne omogoči zagovor, češ da je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Tožnica je tudi dejala, da želi, da gre stvar do konca. Vstop v njen računalnik je bil mogoč brez gesla tudi ostalim sodelavcem, tako kot so to skladno izpovedale tako tožnica, kot priči M. in M.. Tožnica je po datumu 9.9.2003 odšla tudi v bolniški stalež.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) v 2. odst. 83. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. ZDR v 177. členu določa pravico do zagovora in določa, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kje lahko delavec poda svoj zagovor, pisno obdolžitev pa mora delodajalec delavcu vročiti na način, kot ga določa 180. člen ZDR. Delodajalec mora omogočiti zagovor delavcu, razen če le-ta to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pisno obdolžitev pa mora delodajalec delavcu vročiti osebno in po pravilih pravdnega postopka.

Med pravdnima strankama v postopku ni bilo sporno, da tožena stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve, dva ustna pogovora s tožnico in sicer dne 15.9.2003, ko se je opravljala kontrola in neformalen pogovor z vodjo kadrovske službe dne 16.9.2003, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostujeta zahtevam zakona, da gre za takšne okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Zaslišana tožnica je izrecno povedala, da je zapisnik le preletela in ga podpisala zgolj iz razlogov, ker je šlo pravzaprav za prisilo.

Njenega podpisa na zapisniku pa ni mogoče razumeti kot njenega priznanja in le usten razgovor pri vodji kadrovske službe po oceni pritožbnega sodišča ne pomeni, da je tožnica bila seznanjena z vsemi dejstvi in očitki s strani delodajalca, prav tako pa ji ni bila omogočena obramba v postopku pred odpovedjo.

Šele po prejemu pisne obdolžitve in na zagovoru se delavec seznani z vsemi očitki delodajalca, prav tako pa se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami na strani delavca.

Ob navedenem je potrebno tudi poudariti, da je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bil dostop do tožničinega računalnika mogoč brez gesla in so dejansko vanj lahko vstopali tudi drugi sodelavci, prav tako pa je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved zaradi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti po 1. (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. točki (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) 1. odst. 111. člena ZDR, kjer je bilo tožnici očitano, da je kršila pogodbene ali druge obveznosti v času od 1.9. do 15.9.2003, ob čemer pa je bilo tudi ugotovljeno, da je bila tožnica dejansko od 9.9.2003 dalje nekaj dni v bolniškem staležu. Tožnica je izpovedala, da je bila v bolniškem staležu kakšne 4 dni pred 15.9.2003, zaslišana priča M. M. pa je izpovedala, da je v septembru 2003 tožnica nadomeščala 4 dni, ter da je bilo to v začetku septembra. Tako so v spornem obdobju v začetku septembra leta 2003 delali pri prodaji subvencioniranih dijaških vozovnic štirje sodelavci in sicer: M., M., voznik P. in tožnica in so bile tožnici očitane napake tudi za čas, ko je bila v bolniškem staležu, s tem, da so v njen računalnik tudi sicer lahko brez gesla vstopali tudi drugi sodelavci.

Tožnici je bila kršena tudi pravica do obrambe, ki sicer izhaja iz 29. člena Ustave RS (Ur.l. RS št. 33/91 s sprem. - URS) in je ena temeljnih pravic v vsakem postopku, tudi v postopku izredne odpovedi delodajalca pravica do zagovora (obrambe).

ZDR v 84. členu določa, da delavec lahko zahteva, da mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. S tem, ko je tožena stranka tožnici po opravljenem neformalnem razgovoru le podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je s takšnim ravnanjem kršila tudi zakonska določila glede možnosti obrambe pravic ob pomoči sindikata.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v 4. točki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.9.2003 odločila, da je delavka dolžna v roku 30 dni povrniti škodo v znesku

181.779,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe ugotovilo, da je izdana izredna odpoved v celoti nezakonita, kar posledično pomeni, da je meritorno odločalo tudi o plačilu odškodnine, kar pa ni pravilno. ZDR v 182. členu določa odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, le-to povrniti. Če delavec ne povrne škode, ki jo ugotovi delodajalec, mora delodajalec zoper delavca v sodnem postopku vtoževati povrnitev škode. Tožnica tako ni imela pravnega interesa, da bi v sodnem postopku zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločitve v zvezi s povrnitvijo škode. V kolikor pravni interes ni podan, sojenje ni dopustno in zato je potrebno v takšnem primeru tožbo zavreči na podlagi 1. odst. 274. člena ZPP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in tožbo v tem delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti 4. točke izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede plačila odškodnine v višini 181.779,00 SIT, zavrglo na podlagi 3. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka upoštevaje 154. in 155. člen ZPP ter višino odvetniške tarife.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je v postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.