Jedro

Neutemeljeno je toženčevo stališče, da njegova pismena izjava z dne 2.5.1990 ni veljaven vrednostni papir, saj ji sodišče take veljave ni pripisalo. Povsem pravilno jo je opredelilo kot zadolžnico v smislu pravnega pravila 1001. paragrafa ODZ. Upoštevalo jo je kot dokazno listino, ne pa kot vrednostni papir. Tudi zato se toženec neutemeljeno sklicuje na 323. člen ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi druge in prve stopnje glede obrestne mere obresti, ki tečejo od glavnice 14.500,00 DEM za čas od 1.9.1994 do plačila, delno spremenita, tako da so to obresti, ki jih plačuje Banka Celje za vpogledne hranilne vloge v DEM.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici tolarsko protivrednost 14.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznava Banka Celje za vpogledne hranilne vloge nad eno leto v DEM za čas od 1.9.1994 do plačila. Obenem je zavrnilo višji zahtevek za plačilo še 500 DEM glavnice in v presežku za vtoževane zakonite zamudne obresti. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo obsodilni del sodbe prve stopnje. Sprejelo je namreč, potem ko je preskusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in nanje oprto pravno presojo, da je toženec dolžan plačati s tožbo zahtevani znesek iz naslova nevrnjenega dela posojila, ki ga je prejel od tožničine pravne prednice. Po prejemu te pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje (vročene njegovi pooblaščenki 9.7.1998) je toženec sam poslal sodišču prve stopnje vlogo, datirano 30.7.1998 in na sodišču prejeto 3.8.1998 ter naslovljeno kot "ugovor zoper sodbo Višjega sodišča v Celju". Sodišče prve stopnje mu je to vlogo, vloženo v tridesetdnevnem roku za revizijo (prvi odstavek 382. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku), s sklepom z dne 31.8.1998 vrnilo v popravek - s pozivom, naj se izjavi, ali je treba to vlogo (za katero je napačno navedlo datum 28.5.1998) šteti kot revizijo, in v tem primeru tudi navede, kateri del sodbe druge stopnje izpodbija in iz katerih razlogov. Za popravo mu je dalo rok 15 dni. Toženec je sklep prejel 5.9.1998. V danem roku je najprej dne 9.9.1998 toženčeva pooblaščenka, sklicujoč se na navedeni sklep, vložila revizijo zoper sodbo druge stopnje. Nato pa je toženec še sam dne 16.9.1998 in torej tudi še v danem roku izročil sodišču prve stopnje vlogo, naslovljeno revizija. V njej je izjavil, da je njegovo prvo vlogo (z navedbo datuma 28.5.1998 iz sodnega sklepa, namesto prav 3.8.1998) šteti kot revizijo in da to vlogo dopolnjuje v skladu s sklepom sodišča prve stopnje z dne 31.8.1998. Hkrati s to vlogo je toženec izročil sodišču prve stopnje lastnoročno napisano spremno vlogo z izjavo: "...umikam revizijo, ki jo je vložila odvetnica P. A. iz Celja. Z revizijo nisem bil seznanjen in je bila oddana brez moje vednosti. Zato jo umikam in vlagam svojo revizijo." Revizijsko sodišče je glede na določbe 93. člena, drugega in tretjega odstavka 109. člena ter drugega odstavka 349. člena v zvezi s 399. členom ZPP upoštevalo kot toženčevo revizijo le njegovo lastno revizijsko vlogo z dne 16.9.1999. Bistvo razlogov v tej reviziji, "iz vseh revizijskih razlogov", je naslednje: Sodišče ni pravilno ugotovilo, zakaj je toženec napisal in podpisal tisto, kar ga sedaj, drugače razumljeno in v napačnih rokah uporabljeno, tako neskončno bremeni. Želi le, da sodišče sprevidi dejansko resnico (točka 1 revizije). Navaja in razčlenjuje "bistvene točke, kjer se razlaga sodišča razlikuje od resnice in ki so sporne" (točka 2a-c revizije). Na koncu poudarja, da sodišče prve stopnje, kar je sodišče druge stopnje potrdilo, ni podalo dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP in sicer da je ocenilo vse dokaze posebej, nato pa še vse dokaze skupaj, tako da je v posledici vsega tega tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predvsem ni pravilno ocenilo tako imenovane zadolžnice, saj ni ugotavljalo temeljnih predpostavk za nastanek pravnega posla, ki so: soglasje volje strank, predmet obveznosti, podlaga obveznosti in sposobnost strank. Vztraja pri trditvi, da mu je bil denar podarjen, kar izhaja tudi iz same oblike zapisa. Ni mu jasno, zakaj se je sodišče sklicevalo na paragraf 1001 ODZ, ko zadolžnico ureja 323. člen ZOR. Iz slednjega je jasno, da ne gre za veljaven vrednostni papir. Zato tudi tožnica ni aktivno legitimirana za predmetno pravdo, saj ne zadostuje njeno sklicevanje na dedovanje, ampak mora izkazati pravni interes za vložitev tožbe. Toženec predlaga, naj se reviziji ugodi in sodbi druge in prve stopnje "razveljavi ter v zadevi razsodi oz. podrejeno vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje". V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo. Revizija je delno utemeljena glede obrestne mere tožencu naložene obrestne obveznosti (kar je bilo upoštevano po uradni dolžnosti), glede glavne obveznosti pa ni utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizijski očitek, "da sodišče prve stopnje, kar je sodišče druge stopnje potrdilo, ni podalo dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP in sicer da je ocenilo vse dokaze posebej, nato pa še vse dokaze skupaj", je vsebinsko očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Po določbi 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP je mogoče procesne kršitve iz prvega odstavka 354. člena ZPP (v teoriji imenovane relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka) uveljavljati, samo če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Po razlagi revizijskega sodišča je sicer mogoče uveljavljati kot take procesne kršitve v postopku na drugi stopnji, če so bile storjene izvirno v postopku na prvi stopnji, a jih sodišče druge stopnje ni sankcioniralo, čeprav so bile s pritožbo uveljavljane (po uradni dolžnosti namreč niso upoštevne - argument po nasprotnem sklepanju iz drugega odstavka 365. člena ZPP), in jih je tako tudi samo zagrešilo oziroma, kakor se izraža teorija, jih je tako perpetuiralo v postopku na drugi stopnji. Tožena stranka s pritožbo te procesne kršitve ni uveljavljala. Zato gre v revizijskem postopku za nedovoljen razlog, na katerega tako ni treba vsebinsko odgovarjati. Neglede na nazadnje zapisano pa je treba glede izpeljav tega procesnega očitka (nadaljnje vsebine 3. točke obravnavane revizijske vloge, kolikor se ne nanaša na uporabo materialnega prava) ugotoviti, da so v resnični vsebini le graja dokazne ocene, na katero se opirajo dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Povsem neprikrito gre za poskus izpodbijanja dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe v 2. točki (s podtočkami a - c) revizije, ki vsebujejo toženčevo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, argumentirano kritiko dokazne ocene in iz tega izvedene toženčeve dejanske sklepe, seveda skladne z njegovimi navedbami v postopku. Zato teh revizijskih razlogov niti ni treba povzemati, saj so za odločitev o utemeljenosti revizije neupoštevni, ko tretji odstavek 385. člena ZPP ne dovoljuje, da bi se z revizijo uveljavljala zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, v kateri so ključne naslednje ugotovitve: 1. da je toženec prejel od tožničine pravne prednice (matere), svoje sedaj pokojne tete J. R. 15.000 DEM; 2. da se je ob prejemu tega denarja s pismeno izjavo z dne 2.5.1990 obvezal denar vrniti (in sicer brez kakršnih koli pogojev); 3. da mu tožničina mati tega denarja ni podarila (kar je trdil in neuspešno dokazoval); 4. da ni dokazal, da bi vrnil tožničini materi oziroma po njenem naročilu namesto tega izročil komu drugemu kaj več kot 500 DEM, ki jih je po takem naročilu izročil svoji drugi teti T. K.; 5. da je tožnica edina dedinja svoje matere J. R. Vse te dejanske ugotovitve in ne le dejstvo, da tožnica razpolaga s toženčevo izjavo z dne 2.5.1990, so bile podlaga za pravno presojo sodišč prve in druge stopnje, da je toženec prejel od tožničine matere spornih 15.000 DEM kot posojilo, da pretežnega dela tega posojila (14.500 DEM) še ni vrnil in da je zato tožnica kot edina dedinja posojilodajalke upravičena zahtevati od toženca vrnitev posojenega. Neutemeljeno je zato toženčevo stališče, da njegova pismena izjava z dne 2.5.1990 ni veljaven vrednostni papir, saj ji sodišče take veljave ni pripisalo. Povsem pravilno jo je opredelilo kot zadolžnico v smislu pravnega pravila 1001. paragrafa Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Upoštevalo jo je kot dokazno listino, ne pa kot vrednostni papir. Tudi zato se toženec neutemeljeno sklicuje na 323. člen ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Brez vsake dejanske in pravne podlage je toženčevo revizijsko stališče, da naj za tožničino aktivno legitimacijo za predmetno pravdo ne bi zadostoval njen položaj posojilodajalkine edine dedinje in da naj bi morala izkazati pravni interes za vložitev tožbe. Po pravkar povedanem se je tako izkazalo, da niso utemeljeni revizijski razlogi, s katerimi je obrazložena graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi in da je glede odločitve o glavni terjatvi revizija neutemeljena. Revizijski preizkus, ali je bilo v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo, pa se ne omejuje na izrečno uveljavljane razloge, temveč se opravi tudi po uradni dolžnosti v obsegu izpodbijanja (386. člen ZPP). Ta uradni preskus je pokazal, da je odločitev o obrestni meri, formulirana tako, da mora toženec od glavnice 14.500 DEM plačati obresti, ki jih priznava Banka Celje "za vpogledne hranilne vloge nad eno leto v DEM" materialnopravno zgrešena. Materialno pravo pozna in razlikuje denarne depozite na vpogled in vezane depozite (omejeno na to vrsto razlikovanja - prvi odstavek 1038. člena ZOR). Enako razlikovanje pozna pri hranilnih vlogah (1046. člen ZOR). Pri denarnih depozitih na vpogled ima deponent pravico ob vsakem času razpolagati z delom salda ali s celim saldom (drugi odstavek 1038. člena ZOR). Zato ni v skladu z materialnim pravom, naložiti plačilo glavnice z obrestmi, ki jih priznava banka "za vpogledne hranilne vloge nad eno leto". Neglede na to, da pri taki pravni ureditvi niti ni jasno, kaj naj bi bile "vpogledne hranilne vloge nad eno leto", je tožnici pri zahtevku, kakršnega je postavila - terjatev v slovenski valuti, vezana na znesek tuje valute z učinkom valutne klavzule po tečaju na dan plačila - mogoče priznati in torej tožencu naložiti plačilo zamudnih obresti od trenutka zamude do dneva plačila (ob analogni uporabi določbe prvega odstavka 399. člena ZOR) le po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Vse obrazloženo je narekovalo odločitev revizjskega sodišča, ki je razvidna iz izreka. O stroških revizije ni bilo treba odločati, ker v upoštevani revizijski vlogi niso bili prijavljeni.