Jedro

Tožeča stranka je trdila A, tožena stranka je trdila B, sodišče pa je ugotovilo C. Podana je kršitev razpravnega načela.

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da je prodajna pogodba, ki je brez datuma in sta jo podpisali pravdni stranki ter je bila 9.6.1998 predložena notarju B. L. – DK3//98, neobstoječa, nična oziroma neveljavna. Toženi stranki je nato naložilo plačilo 12.818,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor so opisane v izreku izpodbijane sodbe. Višji denarni zahtevek je sodišče zavrnilo. Nazadnje je odločilo še o pravdnih stroških.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge.

Pritožba tožene stranke: Tožena stranka sodišču predlaga, naj sodbo v točkah II/2 in II/4 razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem delu v ponovni postopek. Pritožnica uvodoma uveljavlja kršitev postopka, saj naj bi sodišče odločilo mimo zahtevka tožnika. Tožnik niti v tožbi niti v postopku ni trdil, da je bila kupnina plačana samo delno. Ves čas je namreč zatrjeval, da ni bilo plačano nič. Sodišče naj bi se brez podlage v tožbi spustilo v odločanje o tem, ali je bila kupnina v celoti plačana ali ne. Dalje pojasnjuje, kakšna je bila trditvena podlaga ene in druge stranke. Poudarja, da je v mejah trditvene podlage tudi tekla pravda in tako sta jo razumeli obe stranki. Dalje opozarja na nasprotje v razlogih sodbe. Sodišče namreč pravi, da je bil prvi posel zavezovalni, drugi pa razpolagalni. Če bi to držalo, potem iz drugega posla tudi ne bi mogla izvirati obveznost tožene stranke, da plača kupnino. Znova pojasnjuje, kaj je bil razlog, da sta stranki podpisali še drugo pogodbo. Te razloge je navajala že pred sodiščem prve stopnje (opomba pritožbenega sodišča). Nasprotje naj bi bilo podano tudi v razlogih, ko sodišče pravi, da druga pogodba ne predstavlja novacije. Če bi to držalo, potem se tudi cena ne bi smela spremeniti. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je bila prava volja strank ob zapisu pogodbe v letu 2001, da se cena (kupnina) spremeni. Iz zapisa pogodbe v letu 2001 kaj takega ne izhaja. Dalje navaja, da je sodišče neutemeljeno očitalo toženi stranki, da v postopku ni trdila, niti dokazovala, da se z višjo ceno ne bi strinjala. To ne drži. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da ta cena ni bila dejansko dogovorjena kupnina med pravdnima strankama. Vse trditve tožene stranke gredo namreč v smeri, da je pravno veljavna prva pogodba in da je bila kupnina v celoti plačana. Nazadnje pritožnica še pavšalno (nekonkretizirano, neobrazloženo) trdi, da se sodišče ni opredelilo glede uveljavljenih navedb pritožnice o zlorabah pravic tožnika v tem postopku v smislu 3. člena ZPP.

Pritožba tožeče stranke.

Tudi tožeča stranka trdi, da je sodišče sodilo izven trditvene podlage obeh pravdnih strank. Nobena od pravdnih strank ni trdila, da bi druga prodajna pogodba iz leta 2001 predstavljala aneks k prvotni kupoprodajni pogodbi. Ugotovitev sodišča v tej smeri je zato v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank. V nadaljevanju graja razloge sodišča prve stopnje glede neupoštevanja deponacije prve pogodbe pri notarju. Utemeljuje, da deponacija korenito spreminja učinke tega pravnega posla. Iz same deponacije naj bi bil tudi razviden namen pogodbenih strank. Dalje pobija razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na plačilo kapitalskega dobička. Poudarja, da plačilo kapitalskega dobička ni pogoj za odmero in plačilo davka na promet nepremičnin. Povezovanje obeh institutov v razlogih sodbe sodišča prve stopnje je zato po stališču pritožnika zgrešeno.

Pritožba nato strnjeno poudarja: glede na zgoraj navedeno je mogoče zaključiti, da je bila deponacija pogodbe namenjena temu, da tožena stranka po smrti tožeče stranke brezplačno postane lastnica stanovanja. K temu dodaja svoj pravni zaključek, da je takšna pogodba dedna pogodba, ki je nična. Dalje navaja, da sta stranki nato v letu 2001 sklenili kupoprodajno pogodbo, ki sta jo dejansko hoteli.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Osrednje vprašanje tega pritožbenega postopka je, ali je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage obeh strank, in nadalje, ali je s tem sodišče odreklo strankama izrekanje o dejanski podlagi sodbe ter se obenem ni opredeljevalo do različic, ki jih v svojih trditvenih podlagah ponujata obe stranki.

V tem pritožbenem postopku namreč obe stranki trdita, da je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo. To načelo ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 72/2007 – Ur. list RS, št. 45/2008)) uzakonja v 7. členu. Razpravno načelo pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala (1).

Obe pritožbi trdita, da nobena od strank ni zagovarjala takšne dejanske teze, kakršna se odraža v dejanski podlagi izpodbijane sodbe. Pritožbena očitka obeh strank sta točna.

Iz trditvene podlage izhaja naslednje: tožba se opira na pogodbo z dne 28.6.2001. Iz te pogodbe izhaja obveznost tožene stranke, da plača kupnino. Ta tega ni storila, posledica je tožbeni zahtevek.

Tožena stranka trdi (odgovor na tožbo), da je bila ta pogodba sklenjena le zaradi obličnostnih potreb ter zato, da bi se prodajalec ognil plačilu davka na dobiček (prva pogodba je bila namreč sklenjena v roku treh let, kar je stanovanje tožnik sam kupil). Tožena stranka trdi, da je bila prva pogodba veljavna in resnična ter tudi izpolnjena z njene strani. To potrjuje tudi izjava o prejemu kupnine. V pripravljalni vlogi, ki vsebuje spremembo tožbe, se je na te navedbe tožeča stranka odzvala in zahtevala ugotovitev, da je prva pogodba neobstoječa. Kasneje je zahtevek spremenila tako, da zahteva bodisi neobstoječ, ničen ali pa neveljaven pravni posel. Predvsem v teh navedbah podaja tezo o fiktivnem pravnem poslu. Tožeča stranka je tudi na naroku (list. št. 81) na navedbe tožene stranke odgovarjala, da tedaj ni šlo za pravo pogodbeno voljo, marveč za zagotovitev toženkine varnosti v primeru tožnikove smrti. Kupnina v resnici ni bila plačana, zapis o njej je bil namenjen le temu, da bi tožnikovi dediči od toženke ne terjali njenega plačila.

Strnjeno to pomeni, da tožeča stranka zatrjuje navideznost prve pogodbe. Trdi, da listina (B2) ne odraža prave pogodbene volje. Volja, skleniti odplačen pravni posel, med strankama po njenih trditvah ni bila podana. Sama sicer meni, da je bila resnična volja skleniti dednopravno pogodbo. Tak zaključek je sicer materialnopravno zgrešen. Dedna pogodba je namreč posel, s katerim ena pogodbena stranka (bodoči zapustnik) razpolaga s svojo zapuščino kot dednopravnim institutom v korist druge pogodbene stranke (103. člen ZD (Zakon o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15/1976 in naslednji)) ali se zaveže k vsebini bodoče oporoke (106. člen ZD). Ne predstavlja pa dedne pogodbe posel, s katerim se ena pogodbena stranka zavezuje na drugo stranko prenesti lastninsko pravico na konkretni stvari (se pravi na objektu stvarnega prava). Če je vsebina posla takšna, da se izpolnitev odsvojitelja odlaga do njegove smrti ter je obenem ta posel tudi neodplačen, je to darilo za primer smrti in ne dedna pogodba. Vse to za zadevo sicer ni bistveno; pritožbeno sodišče navedeno pojasnjuje le zaradi obrazložitve pravnega stališča o zmotnem zaključku, da naj bi šlo za dednopravno pogodbo.

Tisto, kar je bistveno, je to, da tožeča stranka zatrjuje navideznost (simuliranost) posla, kakor je na zunaj razviden iz listine (B2), ki je bila deponirana pri notarju L. v letu 1998. Kaj se pod takšnim navideznim poslom skriva (kateri posel je torej prekrit), za rešitev vprašanja o neobstoječem navideznem poslu ni bistveno (niti ni predmet te pravde). Bistveno je le to, da stranki potrditveni tezi tožeče stranke nista imeli volje skleniti prodajne pogodbe v letu 1998 ter da je torej takšna pogodba zgolj navidezna (glej 1. odstavek 66. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/1978 – Ur. list RS, št. 87/2002)) in med pravdnima strankama nima učinka. Ker v takšnem primeru zedinjenja o bistvenih sestavinah pogodbe ni (in ga tudi noče biti), pogodba ni sklenjena (26. člen ZOR) ter gre za neobstoječ posel. Trditvena podlaga tožeče stranke je nadalje ta, da je v skladu s tezo o neobstoječem poslu, neresnična tudi pisna izjava o tem, da je bila kupnina po pogodbi iz leta 1998 plačana. Tožeča stranka je tudi navedla razloge, zakaj naj bi do takšnega zapisa prišlo. Zato, da bi dediči ne imeli učinkovite dejanske podlage od toženke terjati plačila kupnine po neobstoječem poslu.

Dejanska podlaga, na kateri tožeča stranka utemeljuje svoj denarni zahtevek, pa je samostojna prodajna pogodba iz leta 2001 (kot samostojno, jo zatrjuje tožnik v svoji podlagi tožbe). Nikakor pa zahtevka ne gradi na tezi, ki jo je v dejanski podlagi sodbe navedlo sodišče prve stopnje, da gre za aneks k pogodbi iz leta 1998, s katerim naj bi stranki zvišali kupnino. Tega po drugi strani ne trdi niti tožena stranka.

Trditvena teza tožene stranke je drugačna, a spet ne takšna, kot se odraža v dejanski podlagi izpodbijane sodbe. Strnjeno povzeto: tožena stranka pravi, da je bila pogodba iz leta 1998 mišljena tako, kot je bila zapisana, ter da je bila z njene strani tudi v celoti izpolnjena. Glede druge pogodbe pa pravi, da je bil njen edini namen ta, da se zagotovi prenos lastninske pravice na nepremičnini z vknjižbo v zemljiški knjigi na podlagi v njej vsebovanega zemljiškoknjižnega dovolila. Glede dejstev, zakaj ta listina potemtakem ne vsebuje zgolj razpolagalne komponente, marveč tudi novo zavezovalno podlago, pa navaja razloge davčne narave.

Razlogi sodišča prve stopnje si sicer vsaj na dveh mestih pridejo v nasprotje. Najprej glede tega, ko na eni strani sodišče pravi, da je prvi posel zgolj zavezovalen, drugi pa zgolj razpolagalen, po drugi strani pa sodišče zaključuje, da naj bi se toženka z drugim poslom zavezala plačati višjo kupnino. S tem povezano nasprotje pa so tudi razlogi o tem, ali je šlo za novacijo ali ne.

Tisto, kar je za odločitev v tem pritožbenem postopku bistvenega pomena, pa je to, da sodišče v dejanski podlagi ustvarja takšno dejansko konstrukcijo, ki je nobena od strank ni zatrjevala ter v svojem bistvu predrugači njuno trditveno gradivo.

Glede na trditveno gradivo strank bi moralo sodišče ugotoviti, ali stranki v letu 1998 res nista imeli volje skleniti odplačne (prodajne) pogodbe ter je njuna izjava volje, kakor se odraža v na listini B2, le navidezna. Če bi bil odgovor pritrdilen, potem bi moralo sodišče zahtevku za ugotovitev neobstoječega posla ugoditi. Drugo vprašanje, na katerega bi moralo sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago strank odgovoriti, pa je, ali je zaveza tožene stranke po pogodbi iz leta 2001, da plača kupnino, veljavna ali ne. Če je veljavna in ni bila izpolnjena, potem bi moralo tudi denarnemu zahtevku ugoditi.

Ker je sodišče prve stopnje odločilo ob dejanski podlagi, ki je nobena od strank ni zatrjevala (ter zato takšna dejanska podlaga niti ni bila predmet kontradiktorne obravnave), je podana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP. To predstavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP ter sta jo obe stranki v svojih pritožbah tudi uveljavljali.

Ker so ostala tako za odločanje odprta vprašanja, ki predstavljajo samostojne pravne celote in so za odločitev osrednjega pomena, je moralo pritožbeno sodišče zaradi zagotovitve dvostopenjskega sojenja v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP pritožbama ugoditi ter sodbo razveljaviti (in ne opraviti pritožbene obravnave) ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz celotne obrazložitve.

(1) Glej Aleš Galič in Dragica Wedam Lukić V: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, Prva knjiga, stran 65.