Jedro

Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti sedanja, dejanska in predvidljiva, zato samo s sklicevanjem na splošno zakonsko normo, ki načeloma prepoveduje poslabšanje položaja denacionalizacijskih upravičencev zaradi morebitnih nedopustnih razpolaganj zavezancev za vračilo premoženja, tožeča stranka še ni izkazala nastanka težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, s katero je tožeča stranka zahtevala, da sodišče prve stopnje Republiki Sloveniji prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino s parcelno številko 44/5 k.o. ... , takojšnjo zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Sežani, Občini ... pa vodenje postopka komasacije ter vsa gradbena ali druga dela na omenjeni parceli. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni konkretizirala težko popravljive škode kot zakonskega pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe. Brez izkazane verjetnosti nastanka težko popravljive škode pa tožeča stranka tudi ni izkazala potrebe po začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, ki se nanaša na ugotovitev, ali je tožnica v postopku denacionalizacije upravičena do vrnitve sporne parcele v lasti Republike Slovenije. S predlagano prepovedjo komasacije pa naj bi tožeča stranka presegla okvir zatrjevanega spornega pravnega razmerja.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da se sodišče prve stopnje v sklepu ni opredelilo do njenih relevantnih navedb, zato naj bi v njeno škodo kršilo določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. V zahtevi naj bi izrecno navedla, da naj bi ji škoda nastala tako v primeru, če bi tožena stranka sporno nepremičnino odtujila s pravnim poslom, kot v primeru, če bi Občina ... s komasacijo povzročila prenehanje obravnavane nepremičnine. Vsako razpolaganje, s katerim se poslabša položaj denacionalizacijskega upravičenca, je po določbi 88. člena ZDen nedovoljeno. Vendar pa bi uveljavljanje ničnosti pravnega posla oziroma drugega nedopustnega razpolaganja zanjo pomenilo težko popravljivo škodo (stroški zastopanja, sodne takse itd.), saj je brez lastnega premoženja. Zato predlaga, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje; priglaša stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki je zavrnilo zahtevano izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev, je pravilna in zakonita. Po omenjeni zakonski določbi lahko tožnik iz razlogov, določenih v 2. odstavku istega člena, zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko izda sodišče začasno odredbo, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri čemer pa je tudi potrebno skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasno odredbo je torej mogoče izdati, če so izpolnjeni zakonski pogoji iz 2. oziroma 3. odstavka 32. člena ZUS-1, med drugim tudi, da bi z izvršitvijo spornega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda ter, da se predlagana začasna ureditev stanja nanaša na sporno pravno razmerje.

Izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe mora tožnik izkazati že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla, kakšna težko popravljiva škoda bi ji nastala z izpodbijano odločbo, temveč se le sklicuje na določbo 88. člena ZDen, ki varuje pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev glede premoženja, ki je predmet vračanja, ter na možnost uvedbe postopka komasacije s strani Občine Divača, v katerega naj bi bila vključena tudi sporna parcela. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti sedanja, dejanska in predvidljiva, zato samo s sklicevanjem na splošno zakonsko normo, ki načeloma prepoveduje poslabšanje položaja denacionalizacijskih upravičencev zaradi morebitnih nedopustnih razpolaganj zavezancev za vračilo premoženja, tožeča stranka še ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Prav tako ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode s sklicevanjem na postopek komasacije, ki bo morebiti uveden v prihodnje glede obravnavane parcele, kakor tudi ne s sklicevanjem na potencialno soglasje, ki ga bo morebiti dala tožena stranka kot lastnica parcele v postopku komasacije Tudi ugotovitev, da se predlagana ureditev stanja v celoti ne nanaša na zatrjevano sporno pravno razmerje, je pravilna. V obravnavanem primeru se sporno razmerje nanaša na ugotovitev, ali je tožnica upravičena do vrnitve sporne parcele, s predlagano začasno ureditvijo stanja pa predlaga tudi prepoved uvedbe in vodenja postopka komasacije, v katerega bi bila vključena sporna parcela. V tem delu predlagana začasna odredba ni v okviru zatrjevanega spornega razmerja, saj gre preko njega, kar pa ni v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1. Pritožbeni ugovori zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča nimajo vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).