Jedro

V primeru, ko delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi krši konkurenčno klavzulo, delodajalcu pripada le odškodnina, ne more pa delavcu prepovedati opravljanja konkurenčne dejavnosti.

Enostranska zaveza delavca, s katero ta pristane na omejitev svojih pravic po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi bila ob tem dogovorjena tudi ustrezna odmena v obliki nadomestila, ni skladna z načeli pravne in socialne države, med katere pri odplačnih pogodbenih razmerjih sodi tudi načelo ekvivalence in je zato ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepove opravljati delo A. ter, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka. Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti stroške postopka v višini 143.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.6.2005 dalje (točka I. izreka). S sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri se toženi stranki prepove opravljati delo pri A., v kolikor bi kršila to prepoved, pa se kaznuje z denarno kaznijo 50.000,00 SIT za vsak dan kršitve (točka II. izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se je iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da izpodbijano sodbo in sklep tako spremeni, da izda začasno odredbo z zahtevano vsebino in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vse bistvene elemente dejanskega stanja, vendar pa je tako tožbeni zahtevek kot zahtevek za izdaje začasne odredbe neutemeljeno zavrnilo, ker je zmotno menilo, da tožeča stranka ne more zahtevati prepovedi opravljanja dela, ampak bi lahko vtoževala le prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. Navedena razlaga je po njenem mnenju napačna iz dveh razlogov: (1) že iz zakona izhaja izpolnitveno ravnanje delavca v zvezi s konkurenčno klavzulo, ki je v tem, da ne sme opravljati konkurenčne dejavnosti in ne le v tem, da ne sme uporabljati pridobljenih znanj, in (2) interpretacija sodišča prve stopnje bi pomenila nedopusten poseg v pogodbeno razmerje med toženo stranko in njenim novim delodajalcem, saj s tem, ko pri njem ne more uporabljati pridobljenih znanj, ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožeče stranke, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradno prečiščeno besedilo; Ur. 1. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, daje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da sta izpodbijana sodba in sklep materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na prepoved dela pri novem delodajalcu skladno z določilom 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. 1. RS, št. 42/02) zavrnilo na podlagi stališča, da pripada delodajalcu v primeru, ko delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi krši konkurenčno klavzulo, le odškodnina, ne more pa mu prepovedati opravljanja konkurenčne dejavnosti, kot zmotno povzema tožeča stranka v pritožbi.

S takšno razlago zgoraj citiranega določila ZDR pritožbeno sodišče soglaša. Konkurenčna klavzula je eden izmed institutov, s katerimi pravni red ščiti posameznike pred dejanji nelojalne konkurence, kot je določeno v 4. odstavku 74. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. 1. RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06). Vendar pa ta zaščita ni absolutna, zlasti v konkurenci s pravico delavca do proste izbire zaposlitve iz 2. odstavka 49. člena URS, zato je glede na določbe ZDR, ki se nanašajo na prepoved konkurence, omejena le na pravico do odškodnine. Delodajalec torej ne more prepovedati delavcu opravljanja dela pri drugem delodajalcu, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe tožeče stranke so torej neutemeljene, prav tako tudi njeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišče opr. št. VIII Ips 163/2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1562/1999. V tej zadevi je namreč sodišče ugotovilo, da je po prenehanju delovnega razmerja delodajalec prenehal z opravljanjem dejavnosti in tako delavec s svojimi ravnanji ni mogel kršiti konkurenčne klavzule. Na tej podlagi se nadalje niti ni opredelilo do vprašanja, kakšni bi bili utemeljeni tožbeni zahtevki v primeru, ko bi bila kršitev podana.

Preostale pritožbene navedbe pa so same s seboj v nasprotju; tožeča stranka namreč najprej zatrjuje, daje njen zahtevek na prepoved opravljanja dela utemeljen, nato pa pojasnjuje, da bi tožena stranka s tem, ko pri novem delodajalcu ne bi mogla delati, kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V tem sporu pa je bistveno le razmerje med tožečo in toženo stranko, ne pa med slednjo in njenim novim delodajalcem, prav tako pa ne more sodba učinkovati zoper tretjo osebo, ki v postopku pred sodiščem ni imela položaja stranke. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu nadalje ni presojalo.

Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, daje tožena stranka z dogovorom o konkurenčni klavzuli sicer pristala na to, da se ji pod določenimi pogoji začasno omeji pravica do proste izbire zaposlitve. Ker pa v konkretnem primeru v X. členu pogodbe o zaposlitvi, ki stajo pravdni stranki sklenili dne 5.11.2002, višina nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ni bila določena po višini, gre za nepopolno določbo, ki ji je potrebno odreči pravno veljavo. Enostranska zaveza delavca, s katero ta pristane na omejitev svojih pravic po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi bila ob tem dogovorjena tudi ustrezna odmena v obliki nadomestila, ni skladna z načeli pravne in socialne države, med katere pri odplačnih pogodbenih razmerjih sodi tudi načelo ekvivalence, in je zato ni mogoče upoštevati. Takšno stališče je skladno tudi s sedaj veljavno ureditvijo, ko ZDR v 3. odstavku 39. člena izrecno določa, da konkurenčna klavzula ne velja v primeru, ko denarno nadomestilo za njeno spoštovanje ni dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. V času veljavnosti starega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. 1. RS, št. ) pa se je za takšno interpretacijo 7. člena ZDR/90 izreklo tudi Vrhovno sodišče v zadevi z opr. št. VIII Ips 114/2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1288/2002, temelji pa na argumentaciji odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. Št. U-I-51/90 z dne 14.5.1002, s katero je razveljavilo 5. in 6. odstavek 7. člena ZDR/90. Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno skladno z določilom 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi enakih argumentov je neutemeljen tudi njen predlog za izdajo začasne odredbe, saj je z njo tožeča stranka prav tako predlagala sodišču, naj toženi stranki prepove opravljanje dela pri novem delodajalcu. Tako je bilo potrebno pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe po določilu 2. točke 165. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. Člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena istega zakona. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k razrešitvi spora.

Pritožbeno sodišče je skladno z določilom 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. 1. RS, št. 2/04) v povezavi z določilom 32. člena istega zakona odločalo tudi o tem, ali dopustiti revizijo. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.