Jedro

Tožnik s predlagano začasno odredbo zahteva izplačilo nadomestila plače z vsemi dodatki in pravicami, kot je bilo pred izdajo dokončne odločbe ZPIZ. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pri tem pa niti ne navede, kdaj in iz katerega razloga, niti tožnik ne predloži ustreznega dokazila o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik tako dosedaj ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku plačevati nadomestilo v višini plače z vsemi dodatki in drugimi pravicami iz dela, kot je bilo to pred izdajo dokončne odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015. V nadaljevanju je zavrnilo predlog tožnika, da začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve.

2. Tožnik vlaga laično pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napak v postopku in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je ZPIZ dne 6. 5. 2015 izdal odločbo št. ..., s katero mu je bila priznana invalidnost III. kategorije, konkretno pravica do dela na delu, na katerem dela, to je vodja službe inženiring, s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno, 25 ur tedensko. ZPIZ ga je z dopisom 7. 9. 2015 obvestil, da je postala odločba 27. 8. 2015 dokončna in izvršljiva. Z dopisom je zahteval realizacijo njegovih pravic, tožena stranka na njegovo zahtevo ni odgovorila, s čemer je opustila dolžnost dolžnega ravnanja oziroma zavrnila sklenitev pogodbe o zaposlitvi po dokončni odločbi ZPIZ. Tožnik je vložil tožbo in predlagal izdajo začasne odredbe, sodišče pa je njegov predlog zavrnilo in navedlo, da ni verjetno izkazal terjatev. ZPIZ-2 v tretjem odstavku 82. člena določa, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, delodajalec. Tožnik navede, da je brez zaposlitve, kar je mogoče preveriti z vpogledom v uradno evidenco pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj tožena stranka z njim ni sklenila delovnega razmerja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izda začasno odredbo oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo zoper sklep in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožnika pa neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. Tožnik je v predlogu navajal, da je ostal brez zaposlitve, čeprav o tožnikovem zahtevku, da tožena stranka z njim sklene delovno razmerje skladno z odločbo ZPIZ, naj ne bi bilo odločeno, kar pa ne drži - o takšnem tožnikovem zahtevku je bilo že pravnomočno odločeno v delovnem sporu I Pd 1000/2017. Tožnik je tudi neutemeljeno navajal, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena, ni pa navedel katere terjatve. Tako tožnik ni uspel z verjetnostjo dokazati, da mu je delovno razmerje prenehalo (to vprašanje sploh ni predmet konkretnega delovnega spora) in ni podal navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je verjetnost terjatve izkazana. Tožena stranka je tožnikove pravice iz invalidskega zavarovanja realizirala, hkrati pa ni mogoče o tem odločati, saj je bilo o zahtevku tožnika odločeno že s pravnomočno odločitvijo I Pd 1110/2015. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izrecno navaja, da je tožnikove pravice iz invalidskega zavarovanja realizirala, da je o tožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno oziroma o njem že poteka več delovnih sporov na tem sodišču. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 365. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ).

7. Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. ZIZ v 1. odstavku 272. člena določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po določilih 2. odstavka 272. člena ZIZ, mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. ZIZ v 273. členu določa, da sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s predlagano začasno odredbo zahteva izplačilo nadomestila plače z vsemi dodatki in pravicami, kot je bilo pred izdajo dokončne odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015. Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pri tem pa niti ne navede, kdaj in iz katerega razloga, niti tožnik ne predloži ustreznega dokazila o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožnik vodi pred sodiščem vrsto sporov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik dosedaj ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, potem, ko je ugotovilo, da verjetnost terjatve dosedaj ni izkazana.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 365. člena ZPP.