Jedro

Pri predlaganju dokaza z izvedencem sodišče ni vezano na predlog, kakšne stroke naj bo izvedenec. Katerega izvedenca in kakšne stroke bo postavilo, je odločitev sodišča. Stranka oziroma udeleženec postopka tudi ni dolžan dokaznega predloga konkretizirati na tak način, da navede stroko izvedenca, ki naj ga sodišče postavi. Njena dolžnost je, da navede v zvezi s katerim dejstvom predlaga dokaz (dokazna tema) ter da navede, da predlaga tovrsten dokaz (torej dokaz z izvedencem).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z 2. 2. 20171 ugotovilo, da sta parceli št. 1012/1 in 1015/4, obe k. o. ..., pripadajoče zemljišče stavbe z ID znakom 0000-1431 na naslovu P. ulica 14 in 16 v L., stoječi na parceli št. 1008 iste k. o.2, in da sta kot taki v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka), ter da se v vrstnem redu zaznambe predmetnega postopka po uradni dolžnosti vpišeta v zemljiški knjigi kot splošna skupna dela te stavbe (II. točka izreka). V delu, ki se nanaša na ugotovitev pripadajočega zemljišča na parceli št. 1015/3, je postopek ustavilo (III. točka izreka).

2. Proti sklepu3 se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje druga nasprotna udeleženka, ki izpostavlja, da je predmetni stavbi pripadajoče zemljišče že določeno, in sicer v obsegu parcele št. 1008, ki po svoji velikosti in namenu povsem zadostuje za redno rabo stavbe. Navaja, da je bila v spis predložena Pogodba o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč, ki predstavlja zgolj posadno oziroma uskladitveno listino, saj je postala lastnica nepremičnine s parc. št. 1012/1 že na podlagi zakonskega določila pete točke 57. člena ZJS4. Predmetno zemljišče tako evidentno ni bilo namenjeno stavbi predlagateljev kot pripadajoče zemljišče. Do navedene pogodbe se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP5. Vztraja pri stališču, da se v postopkih za določitev oziroma ugotovitev pripadajočega zemljišča o njegovem obsegu običajno postavijo sodni izvedenci urbanistične stroke, nato pa se na podlagi njihovega mnenja, stanja v naravi in ostalih ugotovitev opravi parcelacija zemljišč, ki jo opravi sodni izvedenec geodetske stroke. Meni, da za podajo mnenja s področja urbanizma postavljeni izvedenec geodet ni bil dovolj strokovno usposobljen. V postopku je izpostavljala, da obseg pripadajočega zemljišča iz situacijskega načrta ni razviden, izvedenec pa tudi ni obrazložil, kako je na podlagi tega načrta identificiral pripadajoče zemljišče v obsegu, kot ga je zarisal z oranžno barvo. Južno mejo pripadajočega zemljišča, ki je zanjo sporna, naj bi po njegovem mnenju predstavljala črta ločnica med zarisano predvideno zasaditvijo drevja oziroma grmičevja in (verjetno) teniškim igriščem, pri tem pa ni pojasnil, zakaj naj bi po njegovem mnenju ta drevesna zazelenitev pripadala prav stavbi predlagateljev in ne sosednjemu zemljišču, ki je v lasti nasprotne udeleženke. Kljub temu da je na to večkrat opozorila, sodni izvedenec teh nejasnosti in pomanjkljivosti ni pojasnil, sodišče pa od njega tudi ni zahtevalo, da jih odpravi, s čimer je kršilo določbe postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje navaja, da predlagatelji niso izkazali, da so na parc. št. 1012/1 in 1015/4 pridobili lastninsko pravico oziroma pravico uporabe. Kot je že navedla v svojih vlogah, vendar se sodišče v izpodbijanem sklepu do tega ni opredelilo, je bila predmetna stavba zgrajena že pred nacionalizacijo in preden je bila družbena lastnina normativno urejena. Lastninskopravna razmerja so bila v tistem času enaka oziroma podobna kot danes. Za gradnjo stavb je investitor moral izkazati pravico gradnje, torej ustrezno razpolagalno upravičenje na zemljišču, na katerem je nameraval graditi. Zemljišča, na katerem lastninske pravice ni pridobil oziroma po nacionalizaciji na njem ohranil pravice brezplačnega uživanja, kasneje z golo rabo ni mogel pridobiti, zato raba zemljišča, ki ga je sodišče določilo za pripadajoče zemljišče predmetne stavbe, s strani predlagateljev oziroma njihovih pravnih prednikov ni mogla konstituirati njihove lastninske pravice na tem zemljišču. Dejstvo, da sporno zemljišče po izgradnji stavbe predlagateljev ni bilo pozidano, ne more pomeniti zaključka, da je s tem pripadlo predmetni stavbi. Predlagatelji so to zemljišče uzurpirali, čeprav je sama kot njegova lastnica temu nasprotovala. Opozarja, da je postopek določitve pripadajočega zemljišča po ZVEtL6 na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi neke vrste lastninski spor, v katerem mora sodišče upoštevati pravila in standarde, ki veljajo v lastninskih sporih. Da so predlagatelji vseskozi vedeli, da jim ne pripada zemljišče v obsegu, kot ga je določilo sodišče, izhaja tudi iz dejstva, da je bila v upravnem postopku določena in dokončno urejena meja med zemljiščema s parc. št. 1012/1 in takratno parc. št. 1015/1 (danes 1015/4). Nasprotna udeleženka nikoli ni izjavila, da je šele v postopku ureditve meje prvič ugotovila njen potek niti tega niso trdili ostali udeleženci, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Iz vseh skic in posnetkov dejanskega stanja, ki so priloge izvedenskega mnenja, ter vlog nasprotne udeleženke izhaja, da zemljišče v obsegu celotne parc. št. 1015/3 in 1015/4 pripada javnemu zavodu - Osnovni šoli X, katerega ustanoviteljica je Občina, ki navedenemu zavodu za njegovo delovanje omogoča uporabo tega zemljišča. Sodišče je za del pripadajočega zemljišča določilo zemljišče, ki je že več kot 50 let, od same izgradnje osnovne šole dalje, po prostorskih aktih neposredno namenjeno šoli in ne stavbi predlagateljev, s čimer je osnovna šola ostala brez možnosti širitve. Tudi do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Na parc. št. 1015/4 je nasprotna udeleženka uveljavljala tudi javni interes, saj predstavlja grajeno javno dobro, ki je kot tako zaznamovano v zemljiški knjigi. S tem ko je prvostopenjsko sodišče sporno zemljišče določilo za del pripadajočega zemljišča stavbe predlagateljev, ji je odvzelo njeno lastninsko pravico, kar predstavlja grob poseg v njene ustavne pravice. Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit tudi iz razloga, ker sodišče sodnemu izvedencu ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 43. člena (novega) ZVEtL-17. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega slepa.

3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelji so kot etažni lastniki posameznih delov večstanovanjske stavbe na naslovu P. ulica 14 in 16 v L. na podlagi določb ZVEtL predlagali ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na zemljišču s parc. št. 1012/1, po prejemu izvedenskega mnenja pa tudi na manjšem severnem delu parc. št. 1015/1, ki je po parcelaciji dobil parc. št. 1015/4. Na preostalem delu tega zemljišča (ki je po parcelaciji dobil parc. št. 1015/3) pripadajočega zemljišča niso predlagali, zato je sodišče v tem delu postopek ustavilo. Odločitev o slednjem je pravnomočna.

6. ZVEtL-1 je stopil v veljavo 19. 7. 2017 in se na podlagi prehodne določbe 57. člena uporablja tudi za nadaljevanje in dokončanje postopkov v primerih, kjer je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona, za kar gre v konkretnem primeru. Prvostopenjsko sodišče je zato v tem postopku pravilno uporabilo določbe ZVEtL-1 in ob celoviti presoji vseh meril iz prvega odstavka 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da je zemljišče s parc. št. 1012/1 in 1015/4 nujno potrebno za redno rabo stavbe predlagateljev ter predstavlja pripadajoče zemljišče k tej stavbi. Vsa odločilna dejstva so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Z očitki o procesnih kršitvah pritožnica dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno, s katero se ne strinja, očitek, da sodba ne vsebuje razlogov prav o vseh trditvah, pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep temelji na dokazni oceni, ki je natančna, izčrpna, logična in prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Več v nadaljevanju.

7. Višje sodišče je že v razveljavitvenem sklepu II Cp 2474/2012 z 19. 12. 2012 pojasnilo pravno naravo in namen postopka po ZVEtL (oziroma ZVEtL-1). Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je namenjen primerom, ko je sporno njegovo lastništvo in njegov obseg. Gre za poseben postopek, novo procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe oziroma v solastnini lastnikov. V teh postopkih je zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.

8. V predmetnem postopku ni bilo sporno, da sta zemljišči, ki sta predmet obravnave, pred olastninjenjem sodili v sklop družbene lastnine. Stavba je bila zgrajena v letu 1949, od tedaj dalje pa so vsakokratni kupci (etažni lastniki) kupili posamezno stanovanje v stavbi oziroma del stavbe in s tem pridobili lastninsko pravico na njem. S prenosom lastninske pravice na stavbi je po tedaj veljavnih predpisih, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na pravne naslednike prešla tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena in zemljišča, namenjenega za njeno rabo. Z nakupom dela stavbe se je torej že na podlagi zakona pridobila tudi pravica uporabe na zemljišču, ki je bilo namenjeno njeni redni rabi, oziroma kasneje, skladno z določbami ZLDNL8 oziroma drugih zakonov, tudi (so)lastninska pravica. Ker je veljalo, da je zemljišče sledilo usodi stavbe, izrecen zapis prenosa pravice v pogodbi ni bil potreben. Za pravico uporabe tudi zemljiškoknjižni vpis ni bil konstitutivnega pomena, temveč je bilo odločilno dejansko izvrševanje. Zato se je tudi dogajalo, da dejansko izvršenemu pravnemu prometu z nepremičninami vpisi v zemljiško knjigo niso sledili. Lastniki stavbe so tako po materialnem pravu (najpozneje z uveljavitvijo ZLNDL) pridobili in obdržali lastninsko pravico na (nekdanjem družbenem funkcionalnem) zemljišču, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.9 Z določitvijo pripadajočega zemljišča sodišče zato ni v ničemer poseglo v lastninsko in ustavne pravice nasprotne udeleženke Občine. Zgolj njeno utemeljevanje, da je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 1012/1 na podlagi Pogodbe o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč v skladu z ZJS, tudi ne more utemeljevati njene dobre vere pri pridobitvi lastninske pravice (tretji odstavek 7. člena ZVEtL in 44. člen ZVEtL-1). S pritožbenimi navedbami v tej smeri, ob navedenem in razlogih, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo že sodišče prve stopnje (v 8. in 9. točki obrazložitve), pritožnica zato ne more uspeti.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izčrpno in razumljivo povzelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca geodetske stroke mag. B. K., ki je v pisnem mnenju in v njegovih dopolnitvah (tako pisnih kot tudi ustnih, podanih na naroku na kraju samem 30. 3. 2016) upoštevajoč takrat veljavni ZVEtL jasno in popolno ugotovil dejstva, na podlagi katerih je opredelil oziroma predlagal obseg pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev, sodišče pa je na podlagi njegovih ugotovitev skladno s prvim odstavkom 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje ne daje opere za zaključek, da je bil obseg zemljišča, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, načrtovan oziroma razviden iz situacijskega načrta kot bistvenega dela gradbene in lokacijske dokumentacije, izdane za obravnavano stavbo. Kot izhaja iz 12. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je izvedenec obravnaval bistvene akte, ki so veljali v času gradnje, ter podal odgovore na vprašanja, kaj je bilo v okviru urbanistične doktrine in urbanistične zasnove gradnje na njihovi podlagi namenjeno redni rabi stavbe in bi zato lahko šlo za pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi ter kaj splošni (javni) rabi. Kot ključno izhodišče za ugotovitev pripadajočega zemljišča je upošteval situacijski načrt, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, in ki prikazuje načrt ureditve bodoče širše okolice z umestitvijo objektov kot del kareja.

11. Opravljeno izvedensko delo je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrednotilo kot jasno, strokovno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno tudi obrazložilo. Pritožbeno sodišče z njo soglaša. Iz nje izhaja, da je izvedenec upoštevalo vse pripombe, ki jih je imela pritožnica, in nanje je izvedenec tudi po oceni pritožbenega sodišča (v več dopolnitvah in na naroku na kraju samem) več kot zadovoljivo odgovoril. Ne drži, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Ravno nasprotno, iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje do pritožničinih pripomb vsebinsko opredelilo.10

12. Izvedenec je večkrat poudaril, kako je na podlagi situacijskega načrta (na list. št. 215 spisa) iz leta 1949 zarisal potek (predlaganega) pripadajočega zemljišča, in sicer je severno od obravnavane stavbe potek pripadajočega zemljišča - na situacijskem načrtu - omejen z zarisano predvideno relativno ozko potjo, vzhodno predstavlja pripadajoče zemljišče polovica zemljišča med obravnavano in sosednjo stavbo z naslovom P. ulica 18 in 20, L., južno poteka vzporedno z južnim pročeljem obravnavane stavbe na črti ločnici med zarisano predvideno zasaditvijo drevja oziroma grmičevja in teniškim igriščem, zahodno pa pripadajoče zemljišče predstavlja polovica zemljišča med obravnavano in sosednjo stavbo, zarisano levo od obravnavane stavbe. Glede obsega pripadajočega zemljišča na južni strani, ki je sporen, je na naroku na kraju samem izrecno poudaril, da se ta ni nikoli spreminjal. Znova je potrdil, da je bila po situacijskem načrtu iz leta 1949, ko je bila predmetna stavba zgrajena, ločnica na tem delu na eni strani zarisana predvidena zasaditev drevja oziroma grmičevja, ki je nudila zaščito objekta pred zvokom in drugimi zunanjimi vplivi teniškega igrišča, ter na drugi strani teniško igrišče, ki je bilo predvideno v sklopu več drugih igral in igrišč, namenjenih širšemu kareju oziroma soseski, kot je (tudi po prepričanju pritožbenega sodišča) jasno razvidno in zarisano na grafičnem kolažu na list. št. 215 spisa in dodatno pojasnjeno z navedbami izvedenca. S tem je na razumljiv (sodišču in udeležencem) način, kot se to od njega v okviru njegove strokovne usposobljenosti pričakuje, pojasnil svoje ugotovitve in s tem argumentirano zavrnil pripombe pritožnice. Kaj bi moral v tem okviru še dodati, ni (po)jasn(jen)o. Zgolj nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z izvedenskim mnenjem (njegovo vsebino in zaključki) še ni razlog za dvom v njegovo pravilnost. Očitek, da bi moralo sodišče od izvedenca po več dopolnitvah ponovno zahtevati, naj izvedensko mnenje dopolni, je tako neutemeljen.

13. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje ocenilo v zvezi z ugotovitvami na ogledu na krajem samem in v povezavi z dokazno presojo listinske (urbanistične) dokumentacije. Kot je to prepričljivo pojasnilo v izpodbijanem sklepu, so upoštevaje današnje zatečeno stanje v naravi, ki po ugotovitvah izvedenca predstavlja dejansko izvedbo situacijskega načrta iz leta 1949 z manjšo korekcijo na vzhodni, severni in zahodni strani po 1. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, dejansko ureditev zemljišča v preteklosti v naravi po 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ter preteklo redno rabo zemljišča po 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 glede obeh parcel izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki omogočajo zaključek, da predstavljata pripadajoče zemljišče stavbe predlagateljev. V zvezi s tem je napačno tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje odrediti izvedencu dopolnitev izvedenskega mnenja zato, da bi upoštevalo tudi merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču, ne pa zgolj meril in pogojev iz prostorskih aktov iz časa izgradnje stavbe. V okviru 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa se je sodišče izrecno opredelilo tudi do tega kriterija (v smislu 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Dejansko stanje je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno, pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka, ki se nanaša na izvajanje dokaza z izvedencem, pa neutemeljen.

14. Nasprotna udeleženka v pritožbi vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto oziroma poleg izvedenca geodetske stroke, ki ga je angažiralo, v postopku postaviti izvedenca urbanistične stroke, pri čemer pa ne uspe prepričljivo pojasniti, zakaj naj bi bile za odločitev v obravnavani zadevi relevantne ugotovitve postavljenega izvedenca geodeta napačne. Zgolj splošno pritožbeno poudarjanje, da se v postopkih za določitev oziroma ugotovitev pripadajočega zemljišča za izdelavo izvedenskega mnenja o obsegu pripadajočega zemljišča običajno postavijo izvedenci urbanistične stroke, ne zadostuje. Pri predlaganju dokaza z izvedencem namreč sodišče ni vezano na predlog, kakšne stroke naj bo izvedenec. Katerega izvedenca in kakšne stroke bo postavilo, je odločitev sodišča. Stranka (oziroma udeleženec) tudi ni dolžna dokaznega predloga konkretizirati na tak način, da navede stroko izvedenca, ki naj ga sodišče postavi. Njena dolžnost je, da navede v zvezi s katerim dejstvom predlaga dokaz (dokazna tema) ter da tudi navede, da predlaga tovrsten dokaz (torej dokaz z izvedencem). Sodišče je nato v skladu z 243. členom ZPP dolžno presoditi, ali je dokazovanje z izvedencem sploh potrebno in poskrbeti, da bo postavljen izvedenec, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in je za konkretno zadevo strokovno (dobro) usposobljen, kar je sodišče v konkretnem primeru tudi storilo.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo,11 da je ravno izvedenec geodetske stroke primeren strokovnjak za poznavanje in pravilno razumevanje ter usklajevanje in tolmačenje mapnih kopij iz različnih časovnih obdobij ter za razumevanje urbanistične dokumentacije in njen pravilen prenos v mapne kopije (česar pritožba z navrženim očitkom, da postavljeni izvedenec ne razpolaga s takim znanjem urbanizma, kot ga imajo izvedenci urbanistične stroke, ne omaje), zaradi česar je ob hkratnem navajanju njegovih izkušenj in izobrazbe izrazilo prepričanje, da je postavljeni izvedenec (dovolj) strokovno usposobljen za podajo mnenja v tej zadevi in svojo odločitev argumentirano obrazložilo (v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnico, da naj bi bila primarna naloga izvedenca geodetske stroke evidentiranje nepremičnin, kar pa se ne izključuje oziroma si v ničemer ne nasprotuje z nalogo, ki mu je bila postavljena v tem postopku.12 S pritožbenimi navedbami pritožba ne vzbudi pomisleka v strokovno usposobljenost postavljenega izvedenca in prepričljivost razlogov sodišča prve stopnje o tem. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da gre v konkretnem primeru za vprašanje s strokovnega področja postavljenega izvedenca, kar se je potrdilo tudi v izdelanem obsežnem in izčrpnem izvedenskem mnenju. Očitana procesna kršitev (ki ustreza kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zato ni podana.

16. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb nasprotne udeleženke v zvezi s postopkom urejanja meje v letu 2009.13 S pritožbenim očitkom, da ne drži, da bi šele v tem mejnem postopku slednja prvič ugotovila potek meje med parcelama 1012/1 in 1015/1,14 glede na zgoraj opisane kriterije, ki jih za ugotovitev pripadajočega zemljišča določa ZVEtL-1, upoštevajoč ugotovljeno stanje v naravi, da je bilo zemljišče severno od navedene ograje vse od izgradnje stavbe predlagateljev (in kasneje leta 1965 šole na parc. št. 1015/1) namenjeno njenim stanovalcem, ki so ga ves čas tudi dejansko koristili, uporabljali in vzdrževali, ter nesporno dejstvo, da v tem mejnem postopku predlagatelji niso sodelovali, v ničemer ne vpliva oziroma ne izpodbije zaključka sodišča prve stopnje, da gre za zemljišče, neposredno namenjeno in potrebno za redno rabo obravnavane stavbe. V tem smislu so v izpodbijanem sklepu prepričljivi in z izvedenskim mnenjem ter listinsko dokumentacijo podprti tudi razlogi sodišča, s katerimi je odgovorilo na ugovore nasprotne udeleženke, povezane z lastninjenjem javnega dobra oziroma o izkazanem javnem interesu na parc. št. 1015/1. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso, po kateri kasneje vpisano javno dobro v zemljiški knjigi na nepremičnini, ki izpolnjuje kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ni nikakršna ovira za ugotovitev pripadajočega zemljišča k tej stavbi (54. člen ZVEtL-1). Kot že navedeno v 7. točki obrazložitve te odločbe, v takšnem primeru ni mogoče govoriti o posegu v pravice nasprotne udeleženke, pritožnica pa zgolj z vztrajanjem pri nasprotnem stališču ne prepriča. Da sporno zemljišče ni (bilo) namenjeno šoli, je prav tako na podlagi ugotovitev izvedenca pojasnilo že sodišče prve stopnje.15 Pritožbena navedba, da se je površina zemljišča, namenjenega gradnji šole, zaradi obsega pripadajočega zemljišča neupravičeno zmanjšala, pa je glede na vse obrazloženo – upoštevajoč urbanistične standarde oziroma prostorske akte, veljavne ob gradnji, pri čemer je sodišče skrbno ocenjevalo tudi morebitne spremembe teh aktov in zlasti vse okoliščine v zvezi s preteklo rabo zemljišč in stanje v naravi, nerelevantno in ne vzbudi dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

1 V sklepu je prišlo do očitne pisne napake pri letnici izdaje sklepa, saj je v sklepu navedena letnica 2017, namesto 2018, zato bo moralo sodišče prve stopnje v tem delu izdati popravni sklep. 2 Sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel, saj se vse parcele nahajajo v isti k. o. (0000). 3 V nadaljevanju nasprotna udeleženka. 4 Zakon o javnih skladih, Uradni list RS, št. 22/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZJS. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 6 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine, Uradni list RS, št. 45/2008 s spremembami; v nadaljevanju ZVEtL. 7 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017 s spremembami, v nadaljevanju ZVEtL-1. 8 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/1997 s spremembami, v nadaljevanju ZLDNL. 9 Glej tudi sklep VSL I Cp 594/2014 z 18. 6. 2014 in v njej navedene odločbe. 10 V točkah 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 11 Glej 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 12 Primerajaj sklep VSL I Cp 249/2017 s 26. 7. 2017. Glej tudi Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2005, str. 471 do 480 (komentar k 243. in 244. členu ZPP). 13 Glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 14 Da po katastrskih podatkih manjši severni del parc. št. 1015/1 sega preko pregrade oziroma ločnice na njeno severno stran, kot je to zapisalo sodišče na strani 14 izpodbijanega sklepa. 15 Glej 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.