Jedro

Odločitev o zavrnitvi vračila zneska višini 26.744,28 EUR je nepravilna. Prvostopenjski upravni organ namreč ni upošteval pomembnega podatka, da je bil postopek prisilne izterjave s sklepom z dne 4. 6. 2004 ustavljen, doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave pa odpravljena, kar pomeni, da organ svoje odločitve o zavrnitvi zahtevanega zneska ne more opreti na ugotovitev, da je tožnik plačal dolg, ki s sklepom o dovolitve izvršbe še ni bil poplačan v celoti. Utemeljenost zahtevka za vračilo izterjanega zneska je odvisna od vprašanja, ali je imel davčni zavezanec v času, ko bi mu moral biti presežno izterjani znesek vrnjen, še kakšne druge neporavnane zapadle davčne obveznosti in ali so bili podani pogoji za izvedbo davčnega pobota. Ker je odločitev o tem vprašanju odvisna od pravilne in popolne ugotovitev dejanskega stanja, listine priloženega upravnega spisa pa za takšno ugotavljanje sodišču ne nudijo zadostne podlage, je moralo sodišče tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, št. DT 42911-3/2009-4 (0406-01) z dne 19. 1. 2009, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.550,62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Davčni urad Celje, kot prvostopenjski organ, je v ponovljenem postopku odločanja o zahtevku davčnega zavezanca A.A., v zadevi vračila prisilno zarubljenih denarnih sredstev, izdal sklep, da se zahtevki z dne 23. 8. 2004, 22. 12. 2008 in 12. 1. 2009, za vračilo prisilno zarubljenih denarnih sredstev po sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 združijo in se vodi en sam postopek pod številko 42911-3/2009-4 (I. točka izreka) in v odločbi pod II. točko izreka odločil, da se zahtevku A.A., za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev po sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, v znesku 6,409.000,00 SIT, oziroma 26.744,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999, ne ugodi in da se zahteva za povračilo stroškov zavrne.

2. Odločitev prvostopnega organa temelji na ugotovitvi, da je bil na podlagi šestega odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, s spremembami-v nadaljevanju ZGD), 101. člena ZGD ter 24. in 25. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), uveden postopek prisilne izterjave dolga iz denarne terjatve dolžnika na njegovih računih pri treh različnih bankah, Banki B. d.d., C. banki d.d. in Č. d.d. Sklepi so bili izdani družbeniku pravne osebe. Na podlagi sklepa št. 471-7/99-5-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, so bila pri C. banki d.d. dne 28. 7. 1999 zarubljena denarna sredstva v višini izdanega sklepa (9.940.966,90 SIT), s sklepom št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 pa so bila pri Č. d.d. dne 4. 8. 1999 zarubljena še denarna sredstva v višini 6,409.000,00 SIT.

3. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da zahtevek za vračilo zarubljenega zneska s pripadajočimi zamudnimi obrestmi na podlagi sklepa 471-7/99-6-43-83/PM (torej v višini 6,409.000,00 SIT), ni utemeljen. Pojasnil je, da je v postopku neupravičeno oziroma preveč plačanih davščin, davčnih organ vezan na določbo 97. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-2), kot lex specialis, torej mora v postopku vračila, po mnenju davčnega zavezanca neupravičeno zarubljenih denarnih sredstev, poleg določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), upoštevati tudi določbe ZDavP-2. Dolžnik dne 4. 8. 1999, s prisilno zarubljenimi sredstvi pri Č. d.d., v znesku 6,409.000,00 SIT oziroma 26.744,28 EUR, ni plačal več, kot je izhajalo iz izvršilnega naslova, oziroma kot je bil dolžan po pravnomočni odločbi APPNI z dne 13. 6. 1995, kar je osnovni pogoj v postopkih vračila davčnih obveznosti. Zavezanec je imel ob izdaji sklepa o prisilni izterjavi po izvršilnem naslovu neporavnane dospele davčne obveznosti in je dejansko njegov dolg, ob upoštevanju pravilnega in tudi zakonsko določenega vrstnega reda poravnave dolga, še obstajal. O poteku pokrivanja dolga (Obvestilo o stanju neporavnanega dolga) je davčni organ z dopisom z dne 10. 8. 1999 in izpisom EVRP seznanil A.A., ki je pisanje prevzel 27. 8. 1999 in nanj ni podal nobenih pripomb.

4. Drugostopni upravni organ je pritožbi A.A. delno ugodil in sklep davčnega organa, številka DT 42911-3/2009-4 (0406-01) z dne 19. 1. 2009 odpravil (1. točka izreka); pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Celje, št. DT 42911-3/2009-4 (0406-01) z dne 19. 1. 2009 pa zavrnil (2. točka izreka).

5. Tožnik je v tožbi navajal, da je predmet izterjave na podlagi vseh treh sklepov ista denarna terjatev, glavnica v višini 8,607.459,00 SIT, od navedene glavnice obračunane zamudne obresti od 22. 8. 1995 v višini 1,332.537,90 SIT, ter stroški za sklep o prisilni izterjavi v višini 1.000 SIT, skupaj torej 9,940.966,90 SIT, oziroma 41.483,04 EUR. Pravnemu predniku tožeče stranke je bilo zarubljeno 16.39.996,90 SIT oziroma 68.227,33 EUR, kar je bistveno več, kot so glasili sklepi o izvršbi predmetne terjatve, torej je prišlo do preplačila dolžnikove terjatve, zato je davčni organ s sklepom z dne 4. 6. 2004 odločil, da se postopek prisilne izterjave za znesek 6,409.000,00 SIT, iz sredstev davčnega zavezanca, ki je bil uveden s sklepom 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, ustavi in doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave odpravijo. Niti prvostopni, niti pritožbeni organ doslej nista odpravila v postopku prisilne izterjave po sklepu 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 opravljenih dejanj in to kljub temu, da je tožeča stranka v ta namen vložila poseben zahtevek, ter kljub jasnim navodilom Upravnega sodišča izraženim v sodbi U 206/2006-9 z dne 6. 5. 2008, ki je nedvomno odločilo, da je obveznost plačila 6,409.000,00 SIT glede razpoložljive podatke upravnega spisa za dolžnika sploh ni nastala.

6. Tožnik v tožbi poudarja, da četudi bi bilo mogoče pritrditi stališču upravnih organov iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopnega organa, da je v obravnavani zadevi zaradi neuskladitve z določbami ZGD do 31. 12. 1994 bila družba izbrisana iz registra in je zaradi tega prišlo do družbenikove odgovornosti, na družbenika družbe preidejo samo tiste obveznosti družbe, ki so nastale po poteku roka za uskladitev, od tožnika pa je bil izterjan znesek 6,409.000,00 SIT iz naslova obveznosti nastalih pred 31. 12. 1994. 7. Upravna organa nista upoštevala niti stališča Upravnega sodišča RS izraženega v sodbi U 206/2006 z dne 6. 5. 2008. Že prvostopni upravni organ se je v ponovljenem postopku neutemeljeno ukvarjal z ugotovitvijo, da je bilo z odločbo APPNI z dne 25. 4. 1995 družbi D. d.o.o. naloženo plačilo glavnice in zamudnih obresti do dneva plačila. Nepomemben za ta spor je podatek, koliko je znašala obveznost družbe D. d.o.o. na podlagi odločbe APPNI z dne 25. 4. 1995, saj je bil za tožečo stranko uveden postopek prisilne izterjave zgolj in izključno za znesek 9,409.996,90 SIT in je bila izterjava nadaljnjih denarnih obveznosti nezakonita. Tožbeni zahtevek je zaradi tega v celoti utemeljen. Tožena stranka povsem neutemeljeno vztraja pri obrazložitvi svoje odločitve, da za poplačilo družbenikove obveznosti ni treba izdati sklepa o izterjavi.

8. Nezakonito stanje v tem postopku ni bilo odpravljeno, zato tožeča stranka meni, da so dani vsi pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa odpravi, in da se zahtevku tožeče stranke za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev po sklepu DURS, Davčni urad Celje, o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 v znesku 6,409.000,00 SIT oziroma 26.744,28 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999 dalje do plačila, ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

10. Upravno sodišče RS je o navedeni tožbi odločilo s sodbo IV U 203/2010-8 z dne 7. 2. 2012, s katero je tožbo zavrnilo in se sklicevalo na določbo 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je o pravilnosti in zakonitosti izdaje sklepov o dovolitvi izvršbe z dne 7. 7. 1999 družbeniku družbe D. d.o.o., A.A., naslovno sodišče že odločalo s sodbo U 172/2007-5 z dne 9. 12. 2008, v kateri je zaradi ugotovitve, da se družba D. d.o.o. ni uskladila z določbami Zakona o gospodarskih družbah do 31. 12. 1994, na podlagi določbe šestega odstavka 580. člena ZGD presodilo, da za obveznosti družbe odgovarja družbenik te družbe solidarno, z vsem svojim premoženjem. Odločitev Upravnega sodišča RS je v postopku revizije presojalo Vrhovno sodišče RS, ki je v sodbi X Ips 51/2009 z dne 7. 10. 2010 revizijo zavrnilo in pojasnilo tudi, da se odgovornost družbenika, po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (II Ips 380/2000 in II Ips 406/2000) in stališču Ustavnega sodišča, nanaša na vse dolgove družbe, tudi tiste, ki so nastali pred 31. 12. 1994, kar v konkretni zadevi pomeni, da je zato ker družba D. d.o.o. svojih obveznosti ni poravnala, zaradi spregleda pravne osebnosti in neomejene solidarne odgovornosti aktivnega družbenika za dolgove družbe, za te dolgove odgovoren tožnik, kot edini družbenik te družbe.

11. Na podlagi prej navedene ugotovitve, je sodišče nadalje kot sporno presojalo zahtevo tožeče stranke za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev po sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, v znesku 6.409.000,00 SIT oziroma 26.744,28 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999. Vračilo zneska je tožnik zahteval na podlagi 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), z zahtevkom z dne 23. 8. 2004, ki ga je utemeljeval s podatkom, da je Davčni urad Celje, s sklepom št. 471-7/99-6I-43-83/PM z dne 4. 6. 2004, postopek prisilne izterjave dolga iz sredstev dolžnika na njegovih računih, ki je bil uveden s sklepom št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 ustavil, doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave pa odpravil. Sodišče je odločitev o zavrnitvi tožbe sprejelo po ugotovitvi, da je Ministrstvo za finance z odločbo št. 416-2987/99 z dne 15. 3. 2004 tožnikovi pritožbi zoper sklep o prislini izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Strinjalo se je z razlago drugostopenjskega organa, ki izhaja iz obrazložitve odločbe št. DT 499-29-63/2009-7 z dne 17. 8. 2010, ki se nanaša na pravne posledice odprave sklepa in glede na to, da je bila zadeva prvostopnemu upravnemu organu vrnjena v ponoven postopek odločanja ugotovilo, da pravne posledice odprave iz 281. člena ZUP-a v takem primeru ne nastopijo, zato bo lahko tožnik ugovore, ki se nanašajo upravičenost izterjave po sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, uveljavljal v tem ponovljenem postopku.

12. Zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča RS IV U 203/2010-8 z dne 7. 2. 2012, je tožnik vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in sodbo Upravnega sodišča RS, št. IV U 203/2010-8 z dne 7. 2. 2012 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena

14. Sodišče v ponovljenem postopku odločanja, upoštevajoč sklep Vrhovnega sodišča ugotavlja, da v zadevi ni več sporna osebna odgovornost A.A. za dolg družbe D. d.o.o., iz odločbe št. 32000-006/2023-VPI-11/95 z dne 25. 4. 1995. Odgovornost družbenika namreč temelji na določbi šestega odstavka 580. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), sporno pa je še vedno vprašanje utemeljenosti zahteve pravnih naslednikov A.A. za vračilo 6,409.000,00 SIT oziroma 26.744,28 EUR.

15. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 152/2012 z dne 10. 4. 2014, kot zmotno presodilo stališče Upravnega sodišča, da postopek pred prvostopenjskim organom, na podlagi odločbe drugostopenjskega organa, št.416-2987/99 z dne 15. 3. 2004, s katerim je bilo o pritožbi A.A. zoper sklep o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, torej za rubež sredstev pri Č. d.d. ugodeno, še ni končan. Po stališču Vrhovnega sodišča se je po izdaji sklepa Davčnega urada Celje, št. 471-7/99-6/I-43-83/PM z dne 4. 6. 2004 končal tudi postopek odločanja pred Davčnim uradom Celje, prvostopenjskim organom, na podlagi odločbe drugostopenjskega organa, št. 416-2987/99 z dne 15. 3. 2004. 16. V obravnavani zadevi sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, podružnica Celje, dne 25. 4. 1995 družbi D., d.o.o. izdala odločbo številka 32000-006/2023-VPI-11/95, s katero je družbi naložila plačilo obračunanega davka od prometa proizvodov v znesku 8,607.459,00 SIT in plačilo zamudnih obresti neplačanega prometnega davka od dneva zapadlosti posamezne obveznosti do dneva plačila. Dne 28. 7. 1995 je isti organ izdal sklep številka 32000-006/2023-VPI-11/95, s katerim je dovolil izvršbo prej navedene odločbe. Ker družba svojih obveznosti (leta 1995) ni poravnala, je davčni organ A.A., edinemu družbeniku družbe D. d.o.o., dne 7. 7. 1999 izdal sklepe o prisilni izterjavi dolga, številka 471-7/99-5-43-83/PM, številka 471-7/99-6-43-83/PM in številka 471-7/9-4-43-83/PM, s katerimi je pri različnih bankah izterjeval glavnico v višini 8,607.459,00 SIT, od navedene glavnice obračunane zamudne obresti od 22. 8. 1995 v višini 1,332.537,90 SIT, ter stroške za sklep o prisilni izterjavi v višini 1.000 SIT, skupaj torej 9,940.966,90 SIT, oziroma 41.483,04 EUR.

17. Izterjevani znesek je bil poplačan z rubežem denarnih sredstev pri C. Banki, na podlagi sklepa št. 471-7/99-5-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, kar med strankama upravnega spora ni sporno, prav tako ni sporno, da je prvostopenjski organ 4. 6. 2004 izdal sklep št. 471-7/99-6/I-43-83/PM, s katerim je sklenil, da se postopek prisilne izterjave, uveden s sklepom o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 (pri Č. d.d.), ustavi, doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave pa se odpravijo. Iz obrazložitve slednjega sklepa izhaja, da je dolžnik A.A. davčni dolg, ki je bil predmet izterjave na podlagi sklepa o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, že plačal z rubežem denarnih sredstev pri C. Banki d.d.. Zahtevek tožeče stranke za vračilo spornega zneska v višini 26.744,28 EUR temelji na tem sklepu.

18. Na podlagi prej navedenega stališča VS RS, sodišče v ponovljenem postopku odločanja ugotavlja, da je prvostopenjski organ v odločbi št. DT 42911-3/2009-4 (0406-01) z dne 19. 1. 2009, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zahtevek pravnih naslednikov A.A. za vračilo 26.744,28 EUR z obrestmi, zavrnil z utemeljitvijo, da je imel A.A. ob izdaji sklepa o prisilni izterjavi, po izvršilnem naslovu (odločbi št. 32000-006/2013-VPI-11/95 z dne 25. 4. 1995) neporavnane dospele davčne obveznosti in je dejansko njegov dolg, ob upoštevanju pravilnega in tudi zakonsko določenega vrstnega reda poravnave dolga, še obstajal in ni upošteval, da je bil v zadevi že izdan sklep št. 471-7/99-6/I-43-83/PM z dne 4. 6. 2004 (o ustavitvi postopka prisilne izterjave).

19. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega organa torej temelji na ugotovitvi, da je imel A.A. ob izdaji sklepa o prisilni izterjavi dolga neporavnane dospele davčne obveznosti in je dejansko njegov dolg, tudi po izterjavi zneska pri C. banki, na podlagi sklepa o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, še vedno obstajal, ker obveznost ni bila v celoti poravnana. Iz navedene odločbe ne izhaja višina tega (neporavnanega zneska dolga), niti katere obveznost niso bile poravnane. Prvostopenjski organ se je sicer skliceval na Obvestilo o stanju neporavnanega dolga družbe, št. 471-48/99-1-43-83/VV z dne 10. 9. 1999, iz katerega izhaja, da je ostal še neplačan del obresti od glavnice v znesku 140.933,57 EUR in glavnica v celoti in da od teh zneskov tečejo od dneva delnega plačila, torej od 6. 8. 1999, pa do dneva celotne poravnave neplačanih obveznosti, zamudne obresti v skladu s 100. členom ZDavP in tako skupni neplačani dolg znaša 8.768.473,27 EUR.

20. Drugostopenjski organ je v odločbi št. DT-499-29-63/2009-7 z dne 17. 8. 2010, s katero je zavrnil pritožbo zoper prej navedeno odločbo, sicer podrobneje pojasnil, da predstavlja dolg še nadaljnje zamudne obresti do dneva plačila, torej obresti, ki v samem sklepu o dovolitvi izvršbe št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 še niso bile obračunane (obračunane so bile le do 22. 8. 1995) in pojasnil, da je bil tako dolg iz naslova odločbe, ki se je izvrševala, bistveno večji, kot je bil izterjani znesek, torej pritožnik v nobenem primeru ni upravičen do vračila tega zneska.

21. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je sporna odločitev o zavrnitvi vračila zneska višini 6,409.000,00 SIT oziroma 26.744,28 EUR nepravilna. Prvostopenjski upravni organ namreč ni upošteval pomembnega podatka, da je bil postopek prisilne izterjave s sklepom z dne 4. 6. 2004 ustavljen, doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave pa odpravljena, kar po presoji sodišča pomeni, da upravni organ svoje odločitev o zavrnitvi zahtevanega zneska ne more opreti na ugotovitev, da je tožnik plačal dolg, ki s sklepom o dovolitve izvršbe še ni bil poplačan v celoti.

22. Kot je že navedlo VS RS v sklepu X Ips 152/2012 z dne 10. 4. 2014 je ob nespornem dejstvu, da je prišlo do preplačila dolga po odpravljenem sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, utemeljenost zahtevka za vračilo izterjanega zneska v višini 26.774,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 1999 do vračila, odvisna od vprašanja, ali je imel A.A. v času, ko bi mu moral biti presežno izterjani znesek vrnjen, še kakšne druge neporavnane zapadle davčne obveznosti in ali so bili podani pogoji za izvedbo davčnega pobota. Ker je odločitev o tem vprašanju odvisna od pravilne in popolne ugotovitev dejanskega stanja, listine priloženega upravnega spisa pa za takšno ugotavljanje sodišču ne nudijo zadostne podlage, je moralo sodišče tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopnemu organu v ponovni postopek.

23. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

24. Tožnik je ob vložitvi revizije priglasil tudi stroške postopka. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupno 347,70 EUR.

25. V nadaljevanju pa je sodišče moralo odločiti tudi o stroških postopka revizije. Ti stroški so bili priglašeni na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi Odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS, št. 67/2003). Ker se je v obravnavani zadevi upravni spor začel z vložitvijo tožbe dne 27. 9. 2010, je sodišče o priglašenih stroških odločalo na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in upoštevanju vrednosti spora 26.744,28 EUR. Tožniku je na podlagi tar. št. 3300 (nagrada za postopek z revizijo), s količnikom 2,0, priznalo 986 EUR (493 EURx2,0) stroškov. Skladno z opombo 6 (6.del-izdatki), pa je sodišče priglašene materialne stroške in stroške za poročilo stranki, kot neutemeljene zavrnilo, ker so ti stroški poslovanja že zajeti v odmerjeni nagradi. Priznane stroške v višini 986 EUR je sodišče povišalo za 22% DDV, torej za 216,92 EUR, torej skupno 1.202,92 EUR.

26. Skupno je sodišče tožniku priznalo 1.550,62 EUR stroškov in odločilo, da zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).