Jedro

V tem sporu je ključno, da je mogoče obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje po 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa uveljaviti šele po uveljavitvi novele ZPIZ-2K. Ta novela ne vpliva na veljavnost izpodbijanih odločb, ki so bile izdane upoštevajoč veljavno zakonodajo ob priznanju pravice do predčasne pokojnine. Sodišče je podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj ni ugotovilo pogojev iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Opozorilo je, da je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine upoštevajoč tedanje predpise pravilno priznana, saj za priznanje obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016 ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 20193 ni bilo nobene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 8. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 7. 2021, na ugoditev zahtevi za nepravo obnovo postopka in spremembo oziroma razveljavitev odločbe toženca št. ... z dne 9. 7. 2019 ter priznanju pravice do starostne pokojnine, ki jo je dolžan odmeriti toženec ter na povrnitev stroškov postopka. Hkrati je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa jo spremeni tako, da je toženec dolžan izdati novo odločbo upoštevajoč določila ZPIZ-2K. Hkrati priglaša stroške pritožbe.

Tožnica ne soglaša, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo 23. točke 7. člena ZPIZ-2, ki je začela veljati od 1. 11. 2021. Ustavno sodišče je presojalo sporno dikcijo instituta pokojninske dobe brez dokupa iz 23. točke 7. člena. Preoblikovalo jo je na novo (retroaktivno) šele kasneje z Zakonom o spremembah in dopolnilih ZPIZ-E (Ur. l. RS, št. 66/17 z dne 20. 11. 2017 z veljavnostjo 1. 1. 2018 z uporabo retroaktivno od 1. 1. 2013). Soglaša z obširno in podrobno obrazložitvijo predlagatelja v Državni zbor RS vloženega predloga za spremembo oziroma dopolnitev dikcije 23. točke 7. člena ZPIZ-2E. Zakonodajalec je prepoznal storjeno krivico, spregledal pa je, da je odpravil krivico le za naprej ne za nazaj, čeprav je bila sporna dikcija instituta pokojninska doba brez dokupa uvedena šele s 1. 1. 2018 (ZPIZ-2E), retroaktivno s 1. 1. 2013 dalje. To je lahko sporno upoštevajoč 155. člen Ustave. Nekateri upravičenci so po 1. 1. 2013 še naprej neprekinjeno do izpolnitve pogoja upokojitve plačevali prispevke v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in so bili zato pri odmeri pokojnine znatno materialno oškodovani (priznanje predčasne namesto starostne upokojitve z malusi). Sprejeti ZPIZ-2K, pa je v 7. člen dodal dikcijo glede pokojninske dobe brez dokupa. Toženec ji do vložitve pritožbe še ni izdal nove odločbe o upokojitvi skladno z določili ZPIZ-2, upoštevajoč spremembe in dopolnila iz ZPIZ-2K, kakor tudi ni izplačal na novo odmerjeno starostno pokojnino, kot mu je bilo naloženo in je dolžan to storiti po uradni dolžnosti v roku 6 mesecev od uveljavitve ZPIZ-2K.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenega razloga in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi.

5. Sodišče je lahko skladno z določili 183. člena ZPIZ-2 presojalo, ali gre za kršitev materialne določbe zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Gre za institut neprave obnove postopka, končanega z dokončno in pravnomočno upravno odločbo.

6. V pritožbeni presoji je ostalo sporno, ali bi moral toženec na podlagi tožničine zahteve z dne 10. 5. 2021 skladno z določili 183. člena ZPIZ-2 ugotavljati izpolnjenost pogojev za nepravo obnovo postopka, v kateri bi lahko upošteval Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2K, Ur. l. RS, št. 162/2021).1

7. Sodišče je v 10. in 11. točki obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da je v tem sporu ključno, da je mogoče obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje po 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa uveljaviti šele po uveljavitvi novele ZPIZ-2K. Ta novela ne vpliva na veljavnost izpodbijanih odločb, ki so bile izdane upoštevajoč veljavno zakonodajo ob priznanju pravice do predčasne pokojnine. Sodišče je v 8. do 13. točke obrazložitve sodbe podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj ni ugotovilo pogojev iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2.2 V 12. točki obrazložitve sodbe je opozorilo, da je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine upoštevajoč tedanje predpise pravilno priznana, saj za priznanje obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016 ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 20193 ni bilo nobene podlage. Posledično to pomeni, da ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 2019 materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, niti ni bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar vse so razlogi zaradi katerih lahko pride do uporabe določila prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2.4

8. Nenazadnje se je sodišče v 9. in 12. točki obrazložitve sodbe argumentirano opredelilo tudi do izpostavljene protiustavnosti in ugotovilo, da gre pri vprašanju zakonodajnega urejanja pravice do socialne varnosti za široko polje proste presoje zakonodajalca.

9. Ker pri priznanju tožničine pravice do predčasne pokojnine ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava niti do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Skladno z določilom 154. člena ZPP je potrebno odločiti, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Na ta način bi se tožnici lahko obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje za sporno obdobje (od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016 ) štelo v pokojninsko dobo brez dokupa. 2 Pri tožnici gre za obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016. 3 Oziroma pred 1. 11. 2021. 4 Kot je pravilno izpostavilo sodišče je ureditev po ZPIZ-2K zgolj podlaga za izdajo nove odločbe, ki jo je toženec dolžan izdati v roku 6 mesecev od začetka uporabe te novele, kar pa ne more vplivati na ta spor.