Jedro

Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, ne pa nadomestiti izpad njegovega dohodka. Zato se invalidnino ne sme upoštevati pri izračunu višine mesečnih dohodkov tožnice.

Primerjava povprečnega mesečnega zaslužka tožnice pred škodnim dogodkom z njenimi dohodki v vtoževanem obdobju ni primeren način za izračun izpada njenega zaslužka. Res je, da sodišča takšno metodo uporabljajo, vendar navadno takrat, ko oškodovanec zaradi posledic škodnega dogodka ni več zaposlen in je povprečni mesečni dohodek pred poškodbo edini primerljiv kriterij, na podlagi katerega je mogoče oceniti njegovo izgubo na zaslužku. V predmetnem primeru pa je tožnica ostala zaposlena tudi po prometni nesreči. Torej je v njenem primeru podan boljši kriterij za izračun, in sicer njeno mesečno plačilo za 4-urno delo. Ta kriterij je bolj verodostojen, saj upošteva tako spreminjanje višine plač v času, kot tudi zamenjavo plačilnega razreda tožnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek glasi: “1. Tožena stranka je dolžna tožeči plačati glavnico v višini 10.368,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 165,42 EUR za čas od 5. 4. 2005 dalje do plačila, - 166,51 EUR za čas od 5. 5. 2005 dalje do plačila, - 166,56 EUR za čas od 5. 6. 2005 dalje do plačila, - 169,10 EUR za čas od 5. 7. 2005 dalje do plačila, - 175,19 EUR za čas od 5. 8. 2005 dalje do plačila, - 165,52 EUR za čas od 5. 9. 2005 dalje do plačila, - 166,99 EUR za čas od 5. 10. 2005 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 11. 2005 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 12. 2005 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 1. 2006 dalje do plačila, - 173,97 EUR za čas od 5. 2. 2006 dalje do plačila, - 183,00 EUR za čas od 5. 3. 2006 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 4. 2006 dalje do plačila, - 180,29 EUR za čas od 5. 5. 2006 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 6. 2006 dalje do plačila, - 198,61 EUR za čas od 5. 7. 2006 dalje do plačila, - 189,15 EUR za čas od 5. 8. 2006 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 9. 2006 dalje do plačila, - 189,18 EUR za čas od 5. 10. 2006 dalje do plačila, - 162,73 EUR za čas od 5. 11. 2006 dalje do plačila, - 190,12 EUR za čas od 5. 12. 2006 dalje do plačila, - 192,43 EUR za čas od 5. 1. 2007 dalje do plačila, - 179,56 EUR za čas od 5. 2. 2007 dalje do plačila, - 185,98 EUR za čas od 5. 3. 2007 dalje do plačila, - 185,99 EUR za čas od 5. 4. 2007 dalje do plačila, - 186,93 EUR za čas od 5. 5. 2007 dalje do plačila, - 185,99 EUR za čas od 5. 6. 2007 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 8. 2007 dalje do plačila, - 192,26 EUR za čas od 5. 9. 2007 dalje do plačila, - 192,25 EUR za čas od 5. 10. 2007 dalje do plačila, - 192,25 EUR za čas od 5. 11. 2007 dalje do plačila, - 146,49 EUR za čas od 5. 12. 2007 dalje do plačila, - 190,22 EUR za čas od 5. 1. 2008 dalje do plačila, - 106,34 EUR za čas od 5. 2. 2008 dalje do plačila, - 110,46 EUR za čas od 5. 3. 2008 dalje do plačila, - 65,03 EUR za čas od 5. 4. 2008 dalje do plačila, - 83,48 EUR za čas od 5. 5. 2008 dalje do plačila, - 121,40 EUR za čas od 5. 6. 2008 dalje do plačila, - 159,90 EUR za čas od 5. 7. 2008 dalje do plačila, - 63,74 EUR za čas od 5. 8. 2008 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 9. 2008 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 10. 2008 dalje do plačila, - 142,22 EUR za čas od 5. 11. 2008 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 12. 2008 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 1. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 2. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 3. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 4. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 5. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 6. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 7. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 8. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 9. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 10. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 11. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 12. 2009 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 1. 2010 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 2. 2010 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 3. 2010 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 4. 2010 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 5. 2010 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 6. 2010 dalje do plačila, - 200,00 EUR za čas od 5. 7. 2010 dalje do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.932,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 967,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati glavnico v višini 1.356,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (III. točka izreka).

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Ne strinja se z izračunom izgube na zaslužku, pri katerem je sodišče prve stopnje upoštevalo obračunske liste za mesec januar, februar in marec 2005 kot izhodiščni znesek in od njega odštelo mesečni osebni dohodek tožnice za 4-urno delo, nadomestilo iz invalidskega zavarovanja in invalidnino. Tožnica je upravičena do razlike med dohodkom, ki bi ga po normalnem teku stvari zaslužila, ter plačo, ki jo je prejemala za 4 urno delo in nadomestilom iz invalidskega zavarovanja. Znesek invalidnine ne more biti upoštevan, saj je sodna praksa do sedaj ta znesek pobotala pri postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica tako predlaga izračun izgube zaslužka na način, da se od zaslužka, ki bi ga prejela za 8-urni delavnik, odšteje prejeto nadomestilo iz invalidskega zavarovanja (brez invalidnine) in prejeti zaslužek za 4-urno delo. Tako bi ji sodišče moralo prisoditi 10.368,99 EUR odškodnine. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev izpodbijane sodbe. V delni sodni poravnavi, sklenjeni dne 10. 5. 2013, sta se pravdni stranki dogovorili, da bo o ostali premoženjski škodi ter o stroških postopka odločalo sodišče. Tožeča stranka je po temelju uspela v celoti, v višini pa delno, zato bi ji morala tožena stranka povrniti pravdne stroške. Tožnica priglaša tudi nadaljnje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica s preostalim zahtevkom (ki ni obsežen z delno sodno poravnavo, sklenjeno med strankama dne 10. 5. 2013) uveljavlja plačilo razlike v zaslužku za obdobje, ko je bila zaradi posledic prometne nesreče zaposlena s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je temelje tožbenega zahtevka podan. Tožnici je bila zaradi delne nezmožnosti za delo dodeljena pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, zaradi česar je prejemala nižji dohodek in je tako v skladu z določbo drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena od toženke terjati izgubljeni zaslužek. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje uporabilo napačno metodo za izračun tožničine izgube na zaslužku.

Najprej je potrebno pritrditi pritožbeni navedbi, da se prejeta invalidnina tožnici ne sme vračunati v mesečni osebni dohodek. Sodna praksa se je že izrekla, da se invalidnina upošteva pri denarnem ovrednotenju škodne posledice zmanjšanih življenjskih aktivnosti(1) in se ne upošteva pri določitvi mesečne rente po drugem odstavku 174. člena OZ. Namen invalidnine je namreč omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, ne pa nadomestiti izpad njegovega dohodka. Zato se invalidnino, ki jo je prejemala tožnica, ne sme upoštevati pri izračunu njenih mesečnih dohodkov v relevantnem obdobju.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerjava povprečnega mesečnega zaslužka tožnice pred škodnim dogodkom z njenimi dohodki v obdobju od aprila 2005 do julija 2010 ni primeren način za izračun izpada njenega zaslužka. Res je, da sodišča takšno metodo uporabljajo, vendar navadno takrat, ko oškodovanec zaradi posledic škodnega dogodka ni več zaposlen in je povprečni mesečni dohodek pred poškodbo edini primerljiv kriterij, na podlagi katerega je mogoče oceniti njegovo izgubo na zaslužku. V predmetnem primeru pa je tožnica ostala zaposlena tudi po prometni nesreči oz. po izdaji odločbe ZPIZ. Torej je v njenem primeru podan boljši kriterij za izračun, in sicer njeno mesečno plačilo za 4-urno delo. Ta kriterij je po presoji pritožbenega sodišča bolj verodostojen, saj upošteva tako spreminjanje višine plač v času, kot tudi zamenjavo plačilnega razreda tožnice. Slediti je tako potrebno pritožbeni argumentaciji, da bi bila tožnica, če do nesreče ne bi prišlo, zaposlena na istem delovnem mestu za polni delovni čas. Ker ji je bila zaradi poškodb priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom, ji je zaradi nižjega mesečnega plačila v vtoževanem obdobju nastajala škoda.

Višino nastale škode je potrebno izračunati na način, da se od plačila za polni delovni čas (torej dvakratnika plačila za 4-urni delavnik) odštejeta nadomestilo iz invalidskega zavarovanja in plačilo za 4-urni delavnik, kot ju je prejemala tožnica. Višina mesečnih prejemkov tožnice je razvidna iz priloženih plačilnih list (priloga A34), katere je tožnica že sama upoštevala pri pripravi izračuna nastale škode (pritožba tožeče stranke, tabela na str. 4-5). Pritožbeni izračun je po presoji pritožbenega sodišča pravilen, njegova višina pa izkazana in potrjena z listinskimi dokazi v spisu, zoper pripravljen izračun pa toženka niti ni ugovarjala. Tožena stranka je glede višine vtoževane odškodnine ugovarjala zgolj, da so navedbe tožnice o mesečnem zaslužku v višini 700,00 EUR neizkazane, vendar je tožnica tekom postopka s predložitvijo ustreznih listin višino dohodkov dokazala z ustrezno stopnjo prepričljivosti. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo 200,00 EUR mesečno za vsak mesec prikrajšanja, ji je sodišče za mesece, ko je bilo njeno prikrajšanje sicer večje, priznalo zgolj po 200,00 EUR (tj. za mesece november in december 2005, januar, april, junij in september 2006, julij 2007 in od avgusta 2008 dalje (z izjemo novembra 2008)). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožnice na plačilo glavnice v višini 10.368,99 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila.

V sled navedenemu je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na plačilo glavnice v višini 10.368,99 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (prvi odstavek 351. člena in 358. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pritožba utemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških sodišča prve stopnje. Sodišče je napačno odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške sodne poravnave in nadaljnje pravdne stroške. V sodni poravnavi, sklenjeni dne 10. 5. 2013, sta se pravdni stranki dogovorili, da bo o stroških celotnega postopka odločilo sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje tekom postopka ukvarjalo tako s temeljem tožbenega zahtevka, kot z njegovo višino. Tožeča stranka je po temelju uspela v celoti, po višini pa v 67,77% (vtoževala je skupni znesek 21.350,00 EUR, v sodni poravnavi določena višina odškodnine je 4.100,00 EUR, pritožbeno sodišče pa je v predmetni sodbi prisodilo nadaljnjo višino 10.368,99 EUR). Skupni uspeh tožeče stranke je tako 84%, toženke pa 16%.

Sodišče je o stroških tožeče stranke odločalo upoštevajoč ZST (glej 39. člen ZST-1) in Odvetniško tarifo (glej 41. člen ZodvT). V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP pritožbeno sodišče tožeči stranki kot potrebne priznava stroške: za sestavo tožbe 600 točk, za 1. pripravljalno vlogo 600 točk, za glavno obravnavo dne 15. 9. 2009 600 točk, za glavno obravnavo dne 12. 2. 2013 300 točk, za glavno obravnavo dne 10. 5. 2013 300 točk, za 2. pripravljalno vlogo 450 točk, za 3. pripravljalno vlogo 300 točk, za 4. pripravljalno vlogo 300 točk, skupaj torej 3.450 točk, kar bo vrednosti 0,46EUR/točko znese 1.587,00 EUR. Tožeča stranka je opravičena tudi do povračila izvedenine v višini 357,57EUR, 2% materialnih stroškov, 20% DDV in sodne takse v višini 83,50 EUR. Upoštevaje 84% uspeh tožeče stranke je tako skupaj upravičena do povračila 1.996,86 EUR pravdnih stroškov. Priglašenih stroškov za pregled dokumentacije, posvetovanje s stranko in poročilo stranki, ni mogoče šteti med potrebne stroške, ker so vključeni v postavke nagrad za druga opravila (pripravljalna vloga, zastopanje na obravnavi), zato tožeča stranka do povračila teh stroškov ni upravičena. Toženi stranki sodišče priznava naslednje stroške: sodno takso za odgovor na tožbo v višini 41,75 EUR in izvedenino v višini 357,57EUR. Upoštevaje 16% uspeh tožene stranke je slednja tako upravičena do povrnitve 63,89 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.932,97 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, je tožena stranka dolžna tožeči povrniti tudi nadaljnje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je sodišče priznalo v skladu z ZodvT in ZST-1, in sicer v višini 967,43 EUR, kar obsega nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 465,60 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 22% DDV in sodno takso v višini 375,00 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna tožeči plačati v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

(1) Prim. sodbo VSRS VIII Ips 191/2012 z dne 14. 5. 2013, II Ips 587/2008 z dne 20.11.2008, II Ips 91/2003 z dne 26.02.2004 in sodbo VSL II Cp 3246/2008 z dne 22. 4. 2009.