Jedro

Tožnik je v predmetni zadevi prosil za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za podaljšanje roka za pritožbo. Za pritožbo je zakonsko določen 15-dnevni prekluzivni rok, ki teče od vročitve akta in ga ni mogoče podaljšati. Gre za rok, katerega dolžino določa zakon. Zaradi prekluzivne narave roka stranka to pravico izgubi, če pravnega dejanja (vložitev pritožbe) v danem roku ne opravi. Tožnikova pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za podaljšanje roka za pritožbo zoper sklep istega sodišča zato nima verjetnega izgleda za uspeh. Tožnikov pavšalen ugovor, da je neuka stranka in da ne pozna teka rokov v sodnih postopkih, pa je neutemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Predsednica Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS IU 1635/2013-12 z dne 27. 11. 2014 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Tožnik je 20. 12. 2014 vložil pritožbo pri Upravnem sodišču RS zoper naveden sklep in hkrati podal tudi prošnjo za dodelitev BPP. Priložil je odločbo CSD Domžale z dne 30. 9. 2014, iz katere je razvidno, da je upravičen do denarne socialne pomoči, zato v postopku ni bilo treba ugotavljati tožnikovega finančnega položaja na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na prvi in tretji odstavek 24. člena ZPBB. Tožnik prosi za dodelitev BPP v upravnem sporu v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1635/2013-12 z dne 27. 11. 2014, s katerim je bila zavrnjen predlog za podaljšanje roka za pritožbo zoper sklep istega sodišča I U 1635/2013 z dne 10. 7. 2014. Roka določenega v skladu s tretjim odstavkom 73. člena v zvezi z določbo 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče podaljšati. Rok za pritožbo v trajanju 15 dni od vročitve je določen v skladu s prvim odstavkom 110. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je sodišče pritožbo s sklepom zavrglo. Glede na navedeno tožena stranka meni, da ni pričakovati, da bi tožnik s tožbo lahko uspel, saj je bila pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1635/2013-12 z dne 27. 11. 2014 nedvomno vložena prepozno, 15-dnevnega zakonskega roka za pritožbo pa tudi ni mogoče podaljšati. Prepozno vložena pritožba v zadevi pa nima verjetnosti, da bi z njo tožnik v postopku uspel, v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijanim sklepom Upravnega sodišča RS I U 1635/2013-12 z dne 27. 11. 2014. Prosi tudi, da se mu dodeli BPP, ker je neuka stranka. Tožnik je prejemnik socialne pomoči in tako sodišče prosi za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov. S pravno pomočjo bo navedel dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha s tožbo. Ugovarja, da je tožena stranka napačno ugotovila, da ni izgleda za uspeh. Tožnik je neuka stranka ni se ne spozna na roke v postopku. Navaja tudi, da dokler mu ne bo nudena ustrezna pravna pomoč, nobena odločba, sklep ali sodba v imenu ljudstva ni pravilna in ne temelji na zakoniti pravni podlagi, krši pa Ustavo RS in Evropsko konvencijo za človekove pravice ter svoboščine (EKČP). Tožniku je kršena pravica do pravnega varstva.

Tožena stranka je predložila upravni spis, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z njenimi razlogi strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožena stranka je v predmetni zadevi odločila na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki jo je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji sodišča glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oz., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča pogoj, da so podani verjetni izgledi za uspeh, niso izkazani. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik v predmetni zadevi prosil za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1635/2013-12 z dne 27. 11. 2014, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za podaljšanje roka za pritožbo zoper sklep istega sodišča I U 1635/2013 z dne 10. 7. 2014. Tožena stranka se je pravilno sklicevala na tretji odstavek 73. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1, ki določa 15 dnevni rok za pritožbo. Za pritožbo je zakonsko določen 15-dnevni prekluzivni rok, ki teče od vročitve akta in ga ni mogoče podaljšati. Gre za rok, katerega dolžino določa zakon. Zaradi prekluzivne narave roka za vložitev pritožbe stranka to pravico izgubi, če pravnega dejanja (vložitev pritožbe) v danem roku ne opravi. Tako je tožena stranka tožniku pravilno pojasnila, da zakonskega 15-dnevnega roka za pritožbo ni mogoče podaljšati. Glede na navedeno tožnikova pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1635/2013-12 z dne 27. 11. 2014, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za podaljšanje roka za pritožbo zoper sklep istega sodišča I U 1635/2013 z dne 10. 7. 2014 po presoji sodišča nima verjetnega izgleda za uspeh (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Tožnikov pavšalen ugovor, da je neuka stranka in da ne pozna teka rokov v sodnih postopkih, je neutemeljen.

Ne glede na finančne okoliščine, ki so pri tožniku izkazane, mora biti poleg finančnega pogoja kumulativno izpolnjen tudi pogoj iz 24. člena ZBPP, to pa je, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP (da ima tožnik verjetne izglede za uspeh) glede na predhodno navedeno tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi ni izkazan. Sodišče kot pavšalne in neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da naj bi tožena stranka kršila Ustavo RS in EKČP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka.

Neutemeljen pa je tudi predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo kršitve določb na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, kakor tudi ne očitanih kršitev določb Ustave RS in EKČP je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.