Jedro

Stranki sta s pisno vlogo razžalili sodnika, zadolženega za obravnavanje zadeve.

Izrek

Pritožbo se zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom navedenim v uvodu tožeči stranki izreklo denarno kazen v znesku 25.000,00 SIT plačljivo v roku 15 dni Obrazložilo je, da sta tožnika z vlogo z dne 24.03.1999 imenovano prošnja, naslovljeno na predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru z navedbami: "z ženo stanujeva v stari hiši, ki je v neposredni bližini in čakava na milost sodnika ter imava občutek, da sodnik, mag. I. S. nima razumevanja v naši zadevi" razžalila predsednika senata, ker te navedbe vsebujejo vrednostne sodbe, s katerimi se na žaljiv način izražata o delu sodnika ter o njegovi osebnosti. Razumeti je, da bi naj sodnik kršil zavezo soditi nepristransko in v skladu z Ustavo ter zakoni Republike Slovenije.

Proti temu sklepu sta vložila tožnika pritožbo smiselno iz pritožbeni razlogovo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačn uporabe materialnega prava, s predlogom, da sodišče druge stopnje napadeni sklep razveljavi. Poudarjata, da nista imela namena žaliti razpravljajočega sodnika in da sta na ta način le izražala nezadovoljstvo zaradi časovnega poteka postopka ter da se zaradi dolgotrajnosti postopka skaljeni odnosi med strankami poglabljajo.

Prošnja je bila le izraz njune osebne stiske in nemoči. Pritožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 110. člena doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 je predpisano, da sme pravdno sodišče kaznovati z denarno kaznijo tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Sodišče torej oceni ali je vsebina vloge v celoti ali delno žaljiva.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, ki je že navedeno in tudi v celoti povzema ustrezno obrazložitev napadenega sklepa, kateri ni treba ničesar dodati.

O pritožbenih izvajanjih, ki se nanašajo na stisko tožnika, ta pa bi naj bila posledica trajanja postopka, pa le, da so te trditve v nasprotju s podatki v spisu, predvsem pa s predlogi pooblaščencev obe strank za preložitev glavnih obravnav. Sodišče prve stopnje je namreč razpisalo glavno obravnavo takoj, ko je prejelo spis na podlagi sklepa, s katerim se je izreklo okrajno sodišče za stvarno nepristojno. Na okrožnem sodišču je razpisana prva glavna obravnava dne 30.09.1998 za dne 14.10.1998, spis pa je prišel na to sodišče dne 18.09.1998. Ta obravnava je preložena po predlogu obeh pooblaščencev zaradi možnosti rešitve spora s poravnavo. Druga glavna obravnava je razpisana dne 04.02.1999 za dne 17.02.1999 in tudi ta je preložena po predlogu obeh pooblaščencev zaradi možnosti razdružitve spornih nepremičnin s pojasnilom, da pri pristojni Geodetski upravi že teče ustrezni postopek. Temu naroku je sledila prošnja tožnikov za pospešeno reševanje zadeve z dne 24.03.1999. Iz prej navedenih podatkov je mogoče zaključiti le, da je sodišče prv stopnje razpisalo naroke za glavno obravnavo dovolj hitro in da glede hitrosti reševanja zadeve ni mogoče ničesar očitati razpravljajočemu sodniku, tudi zato ne, ker je do obeh preložitev narokov prišlo po predlogu pooblaščencev obeh strank. To pa pomeni, da je razpravljajoč sodnik povsem upravičeno ocenil trditve tožeče stranke, ki so že navedene in so podlaga za denarno kazen v smislu 110. člena ZPP/77, z povsem neutemeljene in žaljive. Pritožbene navedbe tega zaključka ne morejo ovreči posebno še, ker je tudi v pritožbi zastopano stališče, da gre za dolgotrajen postopek in da sta tožnika izrazila le pomislek o časovnem poteku obravnavanja zadeve, kar pa ni v skladu z dejanskim potekom postopka in tudi ne z razlogi za preložitev glavnih obravnav.

Sodišče druge stopnje po uradnem preizkusu ni zasledilo upoštevnih kršitev procesnega prava, in ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdil napadeni sklep (2. točka 365. člena ZPP/99).

O stroških pritožbenega postopka ni odločeno, ker niso prijavljeni.